Esej o ne-dorečenosti
Foto: Igor Modic
20. 07. 2011
Temo pisateljskega srečanja – Pisatelj onstran besed – bom za malenkost spremenil: o čemer ne moremo govoriti, o tem moramo govoriti. O čemer ne moremo pisati, o tem moramo pisati. Rad bi se namreč navezal na znano Wittgensteinovo misel, ki se glasi: o čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati. Misel je izrekel pomemben analitični filozof prejšnjega stoletja in prestopa polje logično pozitivističnega mišljenja. Pripoveduje nekaj več. Kar je več, je onstran logičnega pozitivizma.
Mogoče je, da je Wittgenstein mislil takole: tisto, kar presega logos, je neizrekljivo. O neizrekljivem človek ne more govoriti. V začetku prejšnjega stoletja se je zasukalo kolo človekove usode: prva svetovna vojna, relativnostna teorija, odkritje podzavesti in nedoločenosti so spremenili način doživljanja sveta. Nietzschejevo prevrednotenje vrednot je začelo zmagoviti pohod.
V orisanem duhovnozgodovinskem obzorju je Wittgensteinova jezikovna opazka pravzaprav moralični očitek. Očitek človekovemu racionalnemu napuhu. Razum kraljuje v mejah stvarnega, nič pa nam ne more povedati o pokrajinah libida in kvantne mehanike. Kaj šele o skrivnostih magije in vere, ki presegajo horizont izkušnje.
Danes, ko se svet vrti v praznini dovršenega nihilizma, se je treba mej človekovega izrekanja dotakniti z drugačno občutljivostjo. Praznina dovršenega nihilizma je namreč predvsem tišina, izpad eksistencialne odgovornosti na pašniku brezmejne človekove svobode. Ne manipuliramo le na borzah, ampak tudi v laboratorijih. Naše početje ponosno imenujemo genski inženiring. Bleščeči napredek biosemantike nas je zaslepil: ne zavedamo se strašljivih posledic zlorabe spoznanj. Ko človek v kozmični igri prevzame vlogo boga, so vse nadaljnje besede zaman: dramatičnega zasuka ni več, očiščenje odpade. Tišina eksistencialne odgovornosti spremeni človekovo govorjenje v blebet, v prazno brbljanje, ki ima en sam namen. Prikriva odsotnost pomena, je zavesa, za katero se skriva odsotnost smisla. Zakaj je naša govorica, zakaj je naše pisanje postalo nepomembna nanizanka besed, spominjajoča na osladno zapletenost televizijskih novel? O tem je treba govoriti.
»Umetnost je proizvodnja potrošnih predmetov. Predmetov, ki jih uporabimo in zavržemo v pričakovanju novega sveta, v katerem se bomo osvobodili vsega, celo lastne vesti ... Zdi se mi, da skupni zaključek tisočletja spremlja vse bolj razširjeno udobje, da blagostanje (kjer obstaja, to je na omejenem delu sveta) vsebuje modrikasta znamenja obupa. Na dnu tega mračnega stanja civilizacije blagostanja postajajo tudi umetnosti zmedene, izgubljajo istovetnost. Množičnim občilom, radiu in še posebej televiziji, je uspelo uničiti obstoj samote in premisleka. Čas teče vse hitreje, dela, ki so nastala pred nekaj leti, so že zastarela, in umetniki so, prej ali slej, primorani sprejeti krčeviti narek aktualnosti, takojšnjosti. Sodobna umetnost je zato, čeprav ni nujno odrska ekshibicija, spektakel. V njem so združene osnove vseh umetnosti in na gledalca, poslušalca ali bralca delujejo kot neke vrste duševna masaža …« je ob podelitvi Nobelove nagrade za poezijo leta 1975 dejal italijanski pesnik Eugenio Montale.
Če nočemo, da bi bilo naše rokovanje z jezikom zgolj duševna masaža, moramo govoriti o tem in samo o tem, o čemer ne moremo govoriti. Ne gre mi za spretno retorično figuro. V mračnem stanju civilizacije blagostanja je pesnikova naloga ohraniti spomin na neizrekljivo, na presežno v merilu človekovega čutenja in spoznavanja.
Presežno ni nekaj, kar bi lebdelo nad nami ali pa bi bilo predmet neba, ampak je temeljna imanenca človeka in sveta. Je zasnovanost vsega. Ker je presežno za-snovanost, najprej in pred vsem pripada jeziku. V človeški govorici, v oglašanju vdiha in izdiha, se drug v drugega prelivata in zlivata človek in svet. Še preden postane informacija, je izrekanje dialoški nagovor kozmosa, je človekov odziv na kaos. Govorici je treba vrniti plemenito dostojanstvo starogrškega logosa, razumeti jo je treba kot energični vir vsega. Vsega v zasnovi in presnovi, vsega v duhovnem in materialnem objemu.
Groza, ki lomi človeka, je groza molka. Zanose in užitke povzroča tišina. Kaj je zamolčano, kaj je srce tišine, ki utripa onkraj besed? Ustvarjalno uničevalna človekova ne-dorečenost?
Odgovora ne poznam. Jasno pa mi je, da je sirenski klic umetnosti vedno klic neznanega. O tistem, kar je znano, nima smisla govoriti. O tistem, kar je znano, velja molčati.
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
