Alternative
Prva teza je oznanjala konec ideologij in uveljavitev zahodnega političnega liberalizma in demokracije kot univerzalnih oblik ureditev družbe na globalni ravni, druga pa je – nasprotno – identificirala kulturne dejavnike, ki naj bi bili ključni zaviralni elementi za uveljavitev demokracije v nekaterih »civilizacijah« sveta.
Kljub takšnemu »zaupanju« v demokracijo pa je danes na splošno v zahodnem svetu – in tako tudi v Sloveniji – pogosto govor o krizi demokracije oziroma nezanimanju za politiko. Morda bi bilo bolje reči, da se čuti nezadovoljstvo s sedanjo obliko predstavniške demokracije, zato se zastavlja vprašanje o njeni alternativi ali dopolnitvi. Danes imamo opraviti s »politično« mobilizacijo ljudi v okviru civilne družbe, prek sodelovanja na različnih internetnih forumih, pa tudi – o tem pričajo nedavne izkušnje tudi pri nas – na ulici. Tako je pravzaprav napačna teza o pasivnem državljanu, saj ta postaja politično dejavnejši, le da svoje politične »potrebe« zadovoljuje na alternativne načine.
Angažiranje državljanov v »družbi nezaupanja«
O tej razliki med »konvencionalnim« izražanjem političnega prepričanja v obliki volitev in novimi načini »političnega« angažiranja državljanov je v delu La contre-démocratie: la politique a l’âge de la défiance (Proti-demokracija: Politika v dobi nezaupanja, Seuil, Pariz 2006) zanimivo tezo razvil francoski politični zgodovinar Pierre Rosanvallon. Ugotavlja namreč, da demokracija pravzaprav ni v zatonu, ampak se njena oblika spreminja in v nekaterih pogledih tudi izboljšuje. Vendar njegovo razumevanje demokracije ne izhaja iz tekmovanja med političnimi strankami, volitev in oblikovanja vlad. Rosanvallon nasprotno pokaže, da se politično angažiranje državljanov v »družbi nezaupanja« spreminja. Postavlja tri kategorije, s katerimi državljani lahko zahtevajo odgovornost od nositeljev oblasti tudi v obdobju med volitvami in neodvisno od njihovih izidov, in sicer: moč nadziranja, oblike sankcije in preprečitve, ljudstvo v vlogi sodnika oziroma pojav zatekanja k sodni presoji v političnih zadevah – gre za tri ključne elemente »proti-demokracije«. Z novimi načini nadziranja, to je s pazljivostjo, razkrivanjem in ocenjevanjem, naj bi se skušalo zagotoviti delovanje izvoljenih predstavnikov v smislu danih obljub, tj. za skupno dobro družbe. Grožnja njihove diskreditacije ob kršitvah danih obljub naj bi pomenila nenehen pritisk. Podobno vlogo imajo tudi oblike sankcije in preprečitve. Danes imamo v javnosti opraviti s številnimi oblikami javnega nasprotovanja nekaterim sprejetim odločitvam, na primer različna mnenjska gibanja, javna zborovanja, peticije, pobude, pisanje blogov in sodelovanje na spletnih forumih idr. Ti lahko pomembno vplivajo na sprejetje ali nesprejetje določenega pravnega akta. Te oblike sankcije in preprečitve oziroma veto, ki ga lahko vložijo državljani, pa v skrajni fazi lahko tudi spremenijo samo logiko volilnega sistema. Državljani se na volitvah tako ne odločajo več za (neko stranko, neke rešitve), ampak proti (določeni stranki, določenim rešitvam). V tem smislu pravzaprav ne gre za proces odločanja, ampak izločanja, to pa je posledica »nezaupanja«. Pri tretji obliki državljanom ne pripada samo vloga volivcev, ampak tudi sodnikov, ki bodisi sami lahko sankcionirajo določenega izvoljenega predstavnika bodisi se za rešitev zatečejo k sodni presoji.
Demokracija kot oblika vladavine ali oblika družbe?
Alternativne oblike demokracije kažejo na velike premike pri razumevanju pojma demokracije. Razvoj civilne družbe, množičnih medijev, še zlasti interneta, in druge sodobne oblike političnega izražanja kažejo na pojav novih oblik aktivnega državljanstva. Seveda pa imajo takšni posegi lahko tudi negativne posledice, saj se osredotočajo samo še na iskanje nepravilnosti delovanja obstoječega sistema in ne več na njegovo konstruktivno (so)oblikovanje in na zagotavljanje funkcionalnosti. V skrajni fazi tako lahko pripeljejo do populizma, ki pa je pravzaprav nasprotje demokracije. Rosanvallon vidi rešitev v ponovni politizaciji demokracije, to pa naj bi državljanom omogočilo, da lahko znova prepoznajo svojo vlogo pri sooblikovanju družbe, v kateri živijo. Temeljno nalogo tako najprej pomeni razmislek o pojmu politike, to pa vključuje oblikovanje podobe družbe, ki je razumljiva njenim članom, simbolno ovrednotenje kolektivne oblasti ter soočenje z obstoječimi družbenimi razlikami. Resna analiza družbenega stanja bi razkrila in priznala vse obstoječe razlike, ki obstajajo v družbi, omogočila njihovo konfrontacijo, z namenom, da bi posamezen državljan lahko prepoznal vpliv, ki ga ima na delovanje družbenih struktur njegovo politično angažiranje. Da bi se Rosanvallon izognil izroditvi proti-demokracije v populizem ter oblikoval vez med demokracijo in proti-demokracijo, kot rešitev predlaga posodobitev antične ideje o »mešani ustavi«. Tako bi predstavniški sistem pomenil institucionalno podlago za določeno družbo, proti-demokracija pa bi bila ustrezen korektiv in dopolnitev. Na ta način se demokracija ne bi več razumela kot oblika vladavine, ampak kot oblika družbe,
Rosanvallon je kot pomembno izpostavil dejstvo, da demokracija ni v zatonu, ampak da je v fazi spreminjanja (tudi v pozitivni smeri). Tako imajo danes (lahko) pomembno vlogo različna združenja državljanov v okviru civilne družbe (številne nevladne organizacije in »miselni tanki« – think-tank), strokovna združenja, neodvisne agencije, sodobna komunikacijska sredstva (predvsem internet) idr. Po mojem mnenju je pri tem treba opozoriti na dejstvo, da se v takšne »projekte« proti-demokracije pogosto vključuje le del prebivalstva, praviloma bolj izobražen, občutje »nezaupanja« pa obstaja v vseh družbenih skupinah. Ključni izziv v tem smislu je torej vključitev vseh državljanov v oblikovanje temeljnih družbenih podlag in ciljev, sicer proti-demokracija ne bi več imela vloge komplementarnega korektiva.
Po drugi strani menim, da je vendarle treba izpostaviti vlogo predstavniške demokracije, zlasti parlamenta. Državljan bo, politično gledano, v 21. stoletju še vedno ostal tudi volivec. V institucionalnem smislu ravno parlament opravlja in bo še opravljal vlogo posrednika med državljani in vladajočo elito, pri tem pa imajo oblike »proti-demokracije« že danes vpliv na način njegovega delovanja. Podobno bo tudi v naslednjih desetletjih predstavniška demokracija ključna oblika formalne demokracije, ki pa bo ustrezno dopolnitev in tudi korektiv dobivala od alternativnih oblik delovanja državljanov.
Pogledi, september 2010