Od predmodernosti k postmodernosti?
Delitev na mlado- in staroslovence je kljub njihovemu ne povsem doslednemu in jasnemu političnemu profilu predstavljala kal poznejšega nastanka katoliško-konservativne in narodno-napredne oziroma liberalne struje. Socialna demokracija se v našem prostoru iz različnih razlogov ni uveljavila, pač pa je s svojimi pogledi in koncepti v času narodovega bivanja v avstro-ogrski monarhiji ostajala na obrobju; v primerjavi z nekaterimi drugimi deželami, kjer je postala ena od ključnih političnih dejavnikov.
Omeniti velja, da je bil politični, idejni in socialni profil glavnih slovenskih strank (zlasti na Kranjskem) konec 19. in v začetku 20. stoletja bistveno jasnejši, kot je to profil današnjih političnih strank. Katoliško-konservativna in liberalna struja sta namreč izoblikovali jasne poglede glede demokratizacije političnega življenja, nacionalnega socialnega vprašanja, gospodarskega razvoja in drugih ključnih vprašanj. Njuna stališča so bila – to je z vidika političnega pluralizma ključnega pomena – nedvoumna in med seboj različna, saj so nagovarjala različne družbene skupine. Takrat je ločnico med tema strankama na načelni ravni predstavljalo vprašanje, kaj ima prednost: pripadnost krščanstvu ali slovenstvu? Kljub razgretim polemikam na obeh straneh je vendarle treba opozoriti, da je bila ta dilema predvsem v službi političnih interesov ene in druge strani, saj zagovarjanje slovenstva kot prvega določila Slovencev ni nujno pomenilo delovanje v prid vseh stanov slovenskega naroda na liberalni strani, kot tudi ni zagovarjanje krščanskega določila kot ključnega za posameznega človeka pomenilo, da katoliška stran ni razvijala aktivnosti v prid Slovencev. Nasprotno, praksa je pokazala (in z njo zgodovina), da so zagovorniki retoričnega zavzemanja za slovenstvo v dejavnostih bistveno zaostajali za katoliško stranjo, zlasti ko je šlo za izobraževanje in organiziranje najširših slojev prebivalstva.
Danes pogosto ugotavljamo, da so politični profili naših strank dokaj nejasni, še zlasti, ko gre za njihovo klasično delitev na levico in desnico. Sploh sta ta dva politična pojma s padcem berlinskega zidu v Evropi dobila drugačno konotacijo, kot sta jo imela v času po drugi svetovni vojni. Levica se je takrat začela premikati proti sredini (na primer Blairova »tretja pot« v devetdesetih letih), desnica pa je skušala sredinski prostor ohraniti ali se je v nekaterih primerih celo pomaknila bolj desno. Treba je seveda omeniti, da je že z uveljavitvijo splošne in enake volilne pravice tekom 19. in 20. stoletja nastopil nov moment za vse politične stranke. Te se v svojem političnem delovanju praviloma ne usmerjajo več na določeno skupino državljanov (volivcev), ampak skušajo nagovoriti čim večji del političnega, volilnega telesa, saj jim le to lahko zagotovi prevzem oblasti.
V slovenskem primeru je nejasnost oziroma nedoslednost političnih strank po mojem mnenju še bolj komplicirana, saj klasične definicije levice in desnice težko apliciramo v slovenski prostor. Pogosto namreč iz delovanja strank in njihove retorike ni razvidno, ali je določena stranka zagovornica liberalnega pristopa v gospodarskem, socialnem, kulturnem in tudi političnem smislu in je hkrati del »našega« levega političnega pola; in nasprotno, ali je zagovornica socialnega pristopa in hkrati del »naše« desnice. V zvezi s tem so možne najrazličnejše kombinacije. Pri tem dodatno vlogo vselej odigra tudi dejstvo, ali je določena stranka v koaliciji ali v opoziciji; njeno »politično« vrednotenje družbenega stanja in prihodnosti je s tem statusom močno pogojeno.
V obdobju oblikovanja slovenskega naroda je bila temeljna ločnica med posameznimi strankami kulturni boj. Vse kaže, da to velja tudi za obdobje po letu 1990 – kulturni boj tako (p)ostaja stalnica današnjega političnega življenja, pri čemer ostajajo presenetljivo podobna tudi nekatera vprašanja in dileme. Slovenske politične stranke oziroma politični prostor tako danes najbolj delijo odnos do polpretekle zgodovine, kolikor je ta povezana z narodnoosvobodilnim gibanjem, delitvijo Slovencev med drugo svetovno vojno, revolucijo in družbenim sistemom med letoma 1945 in 1990, potem vloga verskih in svetovnonazorskih skupnosti (pri čemer gre predvsem za položaj Katoliške cerkve zaradi njene pretekle in sedanje vloge), vprašanja, povezana z družinsko zakonodajo (v devetdesetih letih glede umetne prekinitve nosečnosti, danes glede priznavanja istospolnih skupnosti in njihovih pravic), (ne)pluralnostjo medijev, javnim ali zasebnim šolstvom in še nekatera.
Kako pomembno vlogo ima v slovenskem prostoru v začetku 21. stoletja (še zlasti v času politične krize), ko bi moralo biti to vprašanje v postmoderni družbi že zdavnaj preseženo, kulturni boj oziroma celo antiklerikalizem, in to zlasti z vidika odnosa do religij oziroma verskih institucij, kažejo tudi nekatere zakonodajne pobude in predlogi iz zadnjega časa. Prav tako v duhovno in politično ozračje konca 19. ali začetka 20., ne pa začetka 21. stoletja sodita po mojem mnenju dve izjavi iz cerkvenih in političnih krogov. Tako bi po eni strani stališče ljubljanskega nadškofa kot voditelja krajevne Cerkve glede predčasnih volitev lahko prej pripisali kateremu od njegovih predhodnikov s konca 19. oziroma začetka 20. stoletja. Pri izjavi vodje poslanske skupine največje parlamentarne in vodilne vladne stranke izpred nekaj tednov, da je za politično krizo v državi med drugimi kriv ljubljanski nadškof, pa dobimo občutek, da beremo katerega izmed člankov v Slovenskem narodu v omenjenem obdobju, oziroma da smo se po naključju znašli na volilnem shodu liberalcev leta 1900, kjer poslušamo Ivana Hribarja ali Ivana Tavčarja kot tedanja prvaka slovenskih liberalcev na Kranjskem. Drugače rečeno, zastavi se vprašanje, ali Slovenci res živimo v soočenju z izzivi 21. stoletja ali pa se ukvarjamo s problemi, ki sodijo v prehod iz predmoderne v moderno družbo.
Brez preseganja kulturnobojnega pristopa v politiki in družbi na sploh bo težko priti do pristnega političnega pluralizma, kjer prihaja do soočanja in s strani volivcev do odločanja o določenih vizijah in usmeritvah vseh ravni družbenega življenja. Seveda je za demokracijo značilna in tudi legitimna pluralnost na področjih kulture v njenem najširšem smislu. Toda blokada mehanizmov in institutov, ki pristojnim institucijam onemogočajo sprejetje nujnih ukrepov ali opravljanje nadzornih funkcij, kazanje s prstom na krivce (ne da bi se prej odgovorno zazrlo tudi vase) oziroma na »zunanjega sovražnika« in strašenje z najrazličnejšimi oblikami lova na čarovnice na katerikoli strani ter s tem prebujanje čustvene in celo nagonske plati političnega telesa nikakor niso in ne morejo biti pravi način soočenja z našo realnostjo. Brez racionalne analize trenutnega stanja demokracije in družbe, za katero pogosto slišimo, da je v politični in vrednostni krizi, ter argumentirane razprave o novih usmeritvah in poteh, ki morajo pomeniti prelom z dosedanjimi, bomo težko oblikovali družbo z višjo kakovostjo demokratične, pravne in pravzaprav vsakršne kulture.
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011