Riga – Evropska prestolnica kulture 2014
Baltski ocean duha
08. 10. 2014
Evropska prestolnica kulture je do leta 2014 obiskala 48 evropskih kulturnih središč, letos pa se je s to žlahtno pobudo nekdanje grške ministrice za kulturo Meline Mercouri in njenega francoskega kolega Jacka Langa srečala Riga in z njo še vsa Latvija.
Prva predstavitev latvijske kandidature je nesrečno sovpadla z razmahom recesije in potekala prav v času, ko je v glavnem mestu sosednje Litve Vilni že sredi leta ugasnila vsa dejavnost projekta Evropske prestolnice kulture 2009. Prav zato so bila začetna pogajanja Latvijcev trša, proračun pa že v pripravah strogo uravnotežen (24 milijonov evrov), izdelan z rezervnim načrtom ob dodatnih finančnih zaostritvah. Eden najmanjših proračunov med Evropskimi prestolnicami kulture od leta 2000 naprej je moral upoštevati še januarski prehod nacionalne valute lat v evro. Kandidatura Rige je uspela z veliko podporo mesta in pod pokroviteljstvom države, snovalci programa pa so navdušili z inteligentnim pristopom in žarom, s katerim nas tudi ob začetku druge polovice leta prepričujejo, da bo to eno boljših in globljih doživetij evropske ideje. Na svoji novo odkriti »jantarjevi poti« so v program vključili tudi trajnostne povezave z Japonsko in Norveško, most častnega projekta evropske kulture pa je prestolnico povezal s švedskim mestecem Umeo in enim najlepših zgodovinskih latvijskih mest Siguldo. Dobro izdelani programski načrt stoji na trdnih temeljih. Snovalci programa namreč s številnimi kulturnimi dogodki ne izpolnjujejo le zaveze programa EPK, Riga želi temu nazivu dodati še naziv prestolnice duha, premisleka in razuma.
Riga 2014 – »force majeure«
Največji vtis na bruseljsko administracijo je med latvijskimi predlogi naredil projekt Jantarjeva pot, posebej podčrtan z vpetostjo latvijske dediščine v svet ter vnovičnim tehtanjem »baltskega zlata« skozi oči lokalne skupnosti, prepričljiva pa je bila tudi argumentirana predstavitev celotne vsebinske zasnove prestolnice kulture 2014. Bolj kot trženju programov in promociji so se namreč latvijski predlagatelji posvetili globlji vsebini glavnih projektov. Zelo lahko bi se, kot večina novo nastalih evropskih držav, ujeli v pasti samopromocije in nacionalnega ponosa. Z javnimi razpravami in pogovori na temo »Kako vam lahko kultura izboljša življenje?« so v različnih okoljih, ne le v kulturnih krogih, ampak tudi v širši skupnosti, spodbudili Latvijce k dejavnemu vključevanju in dobili vrsto predlogov, ki so jim izbrani kuratorji znali poiskati ustrezen vsebinski okvir in trdno miselno podlago.
Kuratorji Ugis Brikmanis, Gints Grūbe, Gundega Laivina, Solvita Krese, Vita Timermane-Moora in Diana Čivle so brez kulturnega »guruja« pod umetniškim vodstvom Aive Rozenberge pri projektu sodelovali od samega začetka in iz njihovih skupnih viharjenj se je stkalo šest nosilnih tem, znotraj njih pa kalejdoskop večjih in manjših projektov, s katerimi živi letos celotna Latvija. Naslovom tematskih sklopov so se organizatorji posvetili enako premišljeno in z demokratično razpravo kot izbiri vsebin: Žeja po oceanu, Cesta svobode, Zemljevid poti, Orodja preživetja, Jantarjeva pot in Karneval v Rigi nakazujejo vsebino, nikakor pa se ne želijo opredeljevati za ciljno publiko. »Force majeure«, »višja sila«, nosilni steber koncepta, želi predvsem osmisliti razmišljanja vsakega člana družbe o vlogi kulture v današnjem svetu in premagati splošno razširjeno malodušje in apatijo.
Žeja po oceanu
Zloglasna Hiša na vogalu na Ulici svobode
Pesniški naslov tematskega sklopa, ki mu organizatorji dajejo pomen »duhovne vertikale«, je navdihnil govor nekdanjega estonskega premierja, pisatelja in filmskega režiserja Lennarta Merija (1929–2006), v katerem kot pripadnik države ob Baltskem morju hrepeni po odprtosti, po oceanu.
Filozofsko vprašanje, kaj je za obzorjem, daje prostor velikim temam, odmevnim projektom, s katerimi se rade pokažejo vse kulturne prestolnice.
Ni naključje, da je osrednja pozornost med njimi namenjena glasbi. Latvijci se po glasbenih dosežkih, predvsem na področju poustvarjalnosti, uvrščajo v sam svetovni vrh. Violinist Gidon Kremer s svojim ansamblom Kremerata Baltica, sestri Skride (violinistka Baiba in pianistka Lauma), violončelist Miša Majski, dirigenti Mariss Jansons, Andris Nelsons in Kaspars Putninš, pevke Elina Garanča, Kristine Opolais, Inge Kalna – to je le nekaj svetovno uveljavljenih interpretov, ki bodo v letošnjem letu znova obiskali svoj rojstni kraj in predvsem v okviru projekta Rojen v Rigi opozorili na izjemno okolje, v katerem so lahko razvijali svoj talent in se pripravili na globalno kariero.
Iskanje sledi za ustvarjalci, ki so zapustili Rigo, je spodbudilo postavitev razstave svetovno znane likovne umetnice latvijskega rodu Vije Celmins (1938): razstava Double Reality, tako se je imenovala retrospektiva njenih del v prostorih nekdanje borze, je bila težko pričakovani dogodek. Njena dela so v Rigo prišla iz tako svetovno znanih muzejev in zbirk sodobne umetnosti, kot so MoMA v New Yorku, Pompidoujev center v Parizu, Tate v Londonu, razkrila pa so njeno ustvarjalnost od šestdesetih let naprej, vključno s popartom, fotorealizmom in konceptualizmom. Tudi Vija Celmins je spet obiskala Rigo, latvijska televizija pa je prav za potrebe razstave v njenem newyorškem stanovanju posnela dokumentarec.
Med velikimi dosežki prestolnice na področju likovne umetnosti je treba omeniti tudi simpozij in odprtje digitalne razstave v Latviji rojenega Marka Rothka (1903–70). Izlet z vlakom do Rothkovega rojstnega kraja Daugavpilsa, kjer je tudi umetnikov muzej, je del izvirnega projekta, saj že vožnja z vlakom vključuje predvajanje filmov o sodobni umetnosti ter predavanje o Rothku in njegovem pomenu ter odzivih nanj v današnjem času. Digitalno razstavo o umetniku bo v Rigi gostila nova knjižnica, stavba, ki ji prav letošnja prestolnica želi vdahniti pravo življenje.
Živa veriga ljubiteljev knjige
Poklon knjigi je veličastno naznanil prihod prestolovanja evropski kulturi. Projekt, ki je spominjal na živo verigo, je povezal vse Latvijce v ljubezni do knjige. Z živo verigo pa se v letošnjem letu Latvijci spominjajo 25. obletnice »baltske poti«, ki je v sklenjeni živi verigi povezala dva milijona prebivalcev baltskih držav petdeset let po podpisu usodnega pakta Molotov-Ribbentrop leta 1939, ki je te tri narode za pol stoletja ukleščil pod sovjetskim jarmom. Vsak člen verige naj bi narodni knjižnici podaril svojo najdragocenejšo knjigo, in te so iz centra mesta od stare knjižnice preko mostu potovale iz rok v roke do dotlej še prazne nove stavbe, zgrajene sicer že 2001. Bolj uspešne in žlahtne promocije za začetek projekta bi si težko želeli, saj Latvijce poleg pesmi označuje prav branje.
Knjigi je po uvodnem spektaklu posvečena celotna druga polovica leta, programi, obarvani z literaturo, pa prečijo vseh šest tematskih sklopov letošnje prestolnice. Latvijci 11. septembra v spomin na rojstni dan pesnika Rainisa (1865–1929) tradicionalno pripravijoDan poezije, v letošnjem letu pa je bilo k branju poezije v mestnem parku za daljše obdobje povabljenih dvanajst izbranih latvijskih in štiriindvajset pesnikov iz drugih evropskih držav.
Med številnimi projekti, posvečenimi literaturi in gledališču, izstopa razstava najstarejših dragocenih knjig iz Evrope, pospremljena z okroglimi mizami priznanih evropskih avtorjev ter izdajateljev knjig. Te vabijo k refleksiji in obeleženju pomena tiska pred pol tisočletja in razmišljanju o ustvarjanju novih bralnih navad v današnjem času »nove Gutenbergove revolucije«.
Glasbene vezi
Ena prvih velikih prireditev Evropske prestolnice kulture 2014 je bila posvečena glasbi. K prepoznavnosti Baltika in še posebej Latvije so že od nekdaj največ prispevali skladatelji. Veliki glasbeni spektakel Rienzi. Vzpon in padec je opozoril na vez s tradicijo in njeno vpetost v sodobni čas. Nova postavitev opere Rienzi Richarda Wagnerja (nastala je v mednarodni koprodukciji z danskim režiserjem Kirstenom Delholmom) je Wagnerjevi glasbi izzivalno sopostavljala elektronsko glasbo mladega latvijskega zvočnega umetnika Voldemārsa Johansonsa, zgodovinarji glasbe pa so ponovno dobili priložnost, da raziskujejo delovanje Richarda Wagnerja v Rigi.
Na vprašanje, kaj je za obzorjem, in na razmišljanja o neizmernem oceanu – glasbi, pa so Latvijci odgovorili z Bachom. IzvedbaPasijonov in celotnega opusa Bachovih orgelskih del z mednarodno priznanimi interpreti in mladimi latvijskimi glasbeniki ni bila zamišljena kot poklon tradiciji, je pa ta bila subtilno vtkana vanjo s spominom na Bachovega zadnjega učenca, Johanna Gottfrieda Müthla (1728–1788), ki je bil več kot trideset let organist v cerkvi Sv. Petra v Rigi.
Sodobnim latvijskim skladateljem pa je bil v okviru projekta velikih tem zadan poseben ustvarjalni izziv: nacionalna opera v Rigi je s svojim baletnim ansamblom, v nekdanji Sovjetski zvezi je veljal za tretji najboljši corps de ballet za Bolšojem in leningrajskim Kirovim, pripravila svetovno praizvedbo baletnega triptiha Tri srečanja, v katerem so koreografi Demis Volpi, Mario Radačovski in Bridget Breiner pripravili koreografijo na izvirna dela Pēterisa Vasksa, Rihardsa Dubre in Georgsa Pelēcisa.
Ulica svobode
Brivibas iela/Ulica svobode je glavna promenada Rige, ki povezuje zgodovinski center s sodobnejšim delom, simbolno pa izraža veliko več kot le geografsko oznako. Skozi zgodovino je cesta dobivala imena oblastnikov (Aleksandrova cesta, Hitlerjeva ulica, Leninova cesta), ki so stoletja vladali Latvijcem, celoten tematski sklop pa je posvečen spominu na 1. svetovno vojno, ki tudi baltskim narodom ni prizanesla.
Spomenik svobodi zaznamuje začetek poti in simbolno tudi začetek samostojne države. Na Ulici svobode je v letošnjem letu na nekdanjem mestu spomenika Leninu postavljena instalacija simbolov oblastnikov različnih obdobij latvijske zgodovine: štiri skulpture, te se na trdnem podstavku izmenjujejo vsakih deset minut, med njimi je tudi skulptura Matere božje z Jezusom, pričajo o ruski, nemški, švedski in poljski nadvladi, sprehajalce pa vabijo, da se slikajo z njimi in razmislijo o svojem odnosu do avtoritete.
Mračno poglavje latvijske zgodovine še danes kot živa priča predstavlja stavba na drugem koncu današnje Ulice svobode. V Hišo na vogalu se je ob prvi zasedbi Sovjetov naselila takratna sovjetska varnostnoobveščevalna služba Čeka in v njej izvajala najokrutnejše zločine. Ob osamosvojitvi Latvije in odhodu sovjetske vojske 1991 so se vrata Hiše na vogalu zaprla in vanjo vse do letošnjega aprila ni želel ne vstopiti ne vlagati nihče. Spominom na preteklost pa se v projektu EPK niso želeli izogniti: 30. aprila so organizatorji s šestimi razstavami želeli vzpostaviti most z zgodovino, presvetliti prostor z umetnostjo in usmeriti pogled v prihodnost. RazstaviLatvijski kovček in Deset artefaktov s pomočjo zgodb razkrivata travmatična poglavja latvijske zgodovine, prisilne emigracije, med katero je bilo v Sibirijo deportiranih več kot tretjina Latvijcev. Komplementarni razstavi Muzej zvestih predmetov in Kljub vsemu ...(razstava naivne umetnosti, nastale v najtežjih časih in razmerah) ponujata odgovor na argumente moči. Rekonstrukcija prijateljstvaz rahlo ironijo odkriva del zgodovine, v kateri velike države »prijateljsko« sodelujejo z majhnimi. Vzorčen primer je bilo »prijateljstvo narodov« v bivši Sovjetski zvezi, islandska kuratorka pa je v zgodbe znala vtkati tudi »prijateljstvo« med Islandijo in ZDA, Srbijo in Hrvaško in tudi Srbijo in Kosovom.
Mladim generacijam v spomin in opomin je zasnovan ogled Hiše na vogalu s še preveč vidnimi in slišnimi prizori zasliševanja in ubijanja.
Zemljevid poti
Zanimiv kontrapunkt Ulici svobode, vsebinski sklop z naslovom Zemljevid poti, ponuja ogledalo 58 mestnim četrtim in njihovim prebivalcem na eni in priložnosti 58 umetnikom različnih umetniški zvrsti na drugi strani. V program so načrtno vključeni tudi problematični deli mesta, znani po drogi, kriminalu ali neprilagodljivosti, projekti EPK pa so zasnovani tako, da nagovarjajo prebivalce k aktivnemu ustvarjalnemu življenju in k humanim medsosedskim odnosom. Z Zemljevidom poti tako nastaja sodobni, intimni in hkrati mojstrski portret Rige 2014, ulovljen v slikarsko platno, film, poezijo, instalacijo, predstavo, s projekti dejavnega vključevanja prebivalcev pa nastaja tudi nova Riga, osvobojena bolečin preteklosti in napetosti sodobnega časa.
Orodja preživetja
Že šesto leto zapored Center sodobne umetnosti prireja festival Orodja preživetja in tako kot nekakšen urbanistični seizmograf meri utrip mesta. Letošnja tema prireditve je Utopično mesto, prizorišča festivala pa opuščeni urbani prostori, ki naj bi s pomočjo umetnosti zaživeli novo življenje. Festival je navdihnil vsebinski sklop, v katerem je še posebej spodbujena in nagrajena aktivna udeležba. Številni programi, od plesne rekreacije pod vodstvom koreografa na delovnem mestu do ustvarjanja prebivalcev Latvije v ruskem jeziku, ponujajo rešitve za bolj kakovostno, prijetno in humano preživetje.
V srž projekta je vtkano tudi preseganje predsodkov v kulturnem dialogu dveh narodov: projekt Orbita bo svoje delo končal z izdajo 14 knjig v ruskem jeziku in obiski 12 sodobnih ruskih avtorjev.
Jantarjeva pot
Jantar je že stoletja nacionalni simbol in ponos Latvijcev, hkrati pa pomemben pričevalec baltske kulture, ki je skozi različna obdobja bogatil evropsko kulturno dediščino. Kuratorka projekta jantar opisuje kot »oreh, ki v svoji sredici vsebuje evolucijski kod«. In prav ta kod nosilca razvoja je glavno sporočilo izvirnega latvijskega programa, v katerem organizatorji vidijo nove priložnosti za ekonomski razvoj in raziskave. Na pričakovani razstavi jantarja v raznih oblikah je bila posebna pozornost namenjena njegovi uporabi v medicini skozi tisočletje od Avicene (980–1037) do današnjih dni. Najdragocenejši razstavljeni objekt je bila jantarjeva obleka iz sosednje Litve, zelo obiskana pa so bila predavanja o uporabi jantarja v znanosti, posebej v farmaciji.
Jantarjeva pot je bila tudi navdih za vrsto drugih projektov, v katerih so se na novo stkale vezi med vzhodom in zahodom ter med severom in jugom, in to predvsem s pomočjo glasbene umetnosti. Latvijska nacionalna opera je v sodelovanju s francoskim videoumetnikom Carlosom Franklinom pripravila praizvedbo opere latvijskega skladatelja Kristapsa Petersona na temo dvoboja za naslov svetovnega šahovskega prvaka leta 1960 v Moskvi – spopadla sta se izzivalec Mihails Tāls (pravo latvijsko ime v Rigi rojenega šahista, ki je sicer v svetu znan kot Mihail Talj, 1936–92) in dolgoletni prvak Mihail Botvinnik (1911–95).
Mednarodna organizacija profesionalnih pevskih zborov TENSO je gostila projektni zbor mladih profesionalnih zborovskih pevcev iz vse Evrope in jim odkrivala vzhodno liturgijo, 12 latvijskih skladateljev pa je dobilo naročilo za uglasbitev 12 pesmi iz dežel jantarjeve poti. Jantarjeva pot v okviru Rige 2014 je odprla pogled tudi v druge kulture in tako v okviru festivala Ulične umetnosti vključila ustvarjalnost s sestrske Svilene poti.
Karneval v Rigi
Drugačen pogled na ustvarjalnost, kulturo in bivanje je bil načrtno vgrajen v tematski sklop Karneval v Rigi. Kot izraža že samo ime, so snovalci programa v projekt želeli vnesti veliko veselja in se tudi bistroumno ponorčevati iz svojih globoko premišljenih »filozofskih tem« ter programov. Karneval v Rigi v letu EPK ni rezerviran le za predpostno obdobje, ki ga zapoveduje krščanski koledar, ampak potuje skozi vse letne čase, dni in različne projekte. Posebej izpostavljen je bil poganski ritual, čaščenje kresne noči, kar ni bilo naključje. Prav v Latviji ima praznovanje najdaljšega dne namreč dolgo tradicijo predvsem v ljudski pesmi ligo in plesih. Na ta poganski ples so Latvijci poleti povabili tudi vse Evropejce in jim poskušali predstaviti svoje izročilo.
Na svojevrsten humor in relativiziranje problematičnih odnosov s sosednjo veliko državo in njenimi prebivalci v tem programu je opozoril tudi večer najbolj cenjenega ruskega baleta Mariinski iz Sankt Peterburga. Ruski balet je pod vodstvom karizmatičnega dirigenta Valerija Gergijeva v Rigi gostoval z baletom Rodiona Ščedrina Začarani popotnik. Že naslednji projekt na sporeduKarnevala v Rigi pa je imel naslov Leta popotovanja (na glasbo Franza Liszta), pripravila pa ga je akordeonistka Ksenija Sidorova, latvijska umetnica ruskega rodu.
Najbolj prisrčen karnevalski projekt pa je bila prav gotovo maškarada priljubljenih knjižnih junakov, v katere so se na pragu šolskega leta našemili otroci ob prvem vodenem obisku nove nacionalne knjižnice.
Za provokacijo bo v najbolj temačnem mesecu na severu poskrbela francoska umetniška ikona ORLAN, »več luči« pa bo prinesel projekt Stara Riga s svetlobnimi instalacijami ob pomoči sodobne videotehnologije.
Karneval se bo sklenil veličastno – z oratorijem Felixa Mendelssohna Bartholdija Elija in tako simbolno naznanil ogenj upanja.
»Dodana vrednost«
Ob sklepu se lahko vrnemo na začetek, na silo, ki se ji ne da upreti, na vprašanje, ki so ga Latvijci zastavili sebi in Evropi – kako nam kultura lahko izboljša življenje?
Veličastnemu začetku s selitvijo knjig iz stare knjižnice v novo in »okušanju programa« na resnični mestni tržnici v januarju je spomladi sledil plesni maraton v različnih delovnih okoljih in v priljubljeni zeleni oazi parka Esplanade, namenjen vsem, ki so želeli razgibati svoje telo in popestriti svoj običajni delovni urnik.
Poletje je odkrilo pravo bistvo Latvijcev – petje v zboru. Z zborovsko pesmijo, dragocenim nacionalnim simbolom, so Latvijci skozi stoletja tuje nadvlade ohranjali svojo kulturo, bit, jezik; zborovska kultura je še danes, ne glede na generacijske prepade, v polnem razmahu, zato ima Latvija še vedno sloves »dežele, ki poje«. Že več kot sto trideset let Latvijci vsakih pet let priredijo festival petja in plesa, ki se ga udeleži okrog 20 tisoč Latvijcev iz domovine in tujine. Leta 2003 je Unesco ta festival uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine. Odmevnih dogodkov v letošnji prestolnici kulture res ne primanjkuje, zborovska olimpijada pa je bila kljub temu osrednja prireditev leta in ena največjih v zgodovini te prireditve. Udeležilo se je je 27.000 pevcev, med njimi sedem tisoč latvijskih, iz 73 držav, 460 zborov pa je tekmovalo v kar 29 kategorijah.
Od prestolovanja se bodo Latvijci poslovili z odmevno mednarodno prireditvijo – Akademijo evropskih filmskih nagrad na praznik luči, 13. decembra. Riga si gostiteljstva prestižne prireditve v letu filma ni pridobila samo zaradi naziva prestolnica kulture, ampak zaradi izjemne retrospektive sedme umetnosti, ki je potekala vse leto. Začela se je s premiero Escaping Riga, dokumentarnega filma o prijateljstvu dveh, v Rigi rojenih ustvarjalcev, Sergeja Eisensteina (1898–1948) in Isaiaha Berlina (1909–97).
Do sklepnega poglavja prav filmsko razkošnega leta kulture nas loči še nekaj mesecev, prav tako bomo morali počakati še na končno vrednostno sodbo številnih programov in zaključno poročilo celoletnega projekta. Rdeča nit programa bo v zadnjih mesecih osredotočena na projekte, namenjene celotni skupnosti in vsem družbenim plastem, ne samo določenim ciljnim javnostim.
Priprave na izvedbo evropske prestolnice, kjer se pot ni začela pri višini proračuna, ampak pri temeljitem razmisleku z demokratičnim dialogom na temo razvoja in implementiranja plemenite evropske ideje o kulturni raznolikosti in širitvi duha, pričajo o kreativnem pristopu, še posebej primernem za čas recesije in finančne krize. Inovativnost Evropske prestolnice kulture – Riga 2014 je izhajala iz posluha do vseh plasti družbe in se odlikovala z uporabo nacionalnih simbolov v širšem, svetovljanskem kontekstu. Del prehojeneJantarjeve poti daje slutiti, da nas bo pripeljala do oceana izvirnega navdiha, številnih, nenehno porajajočih se kreativnih idej, do sveta plemenitega duha, v katerega se bo Riga 2014 vpisala kot prestolnica razuma in kulture.
Pogledi, let. 5, št. 18, 24. september 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
