Umetniško vodenje slovenskih oper
Nova generacija
Foto: Uroš Hočevar
06. 01. 2014
Rocc je novi umetniški vodja SNG Opera in balet Ljubljana, Simon Krečič pa novi umetniški vodja Opere SNG Maribor. Oba sta bila rojena leta 1979 in oba se morata v naslednjih letih soočiti z velikanskimi izzivi od umetniške identitete obeh hiš do zagat z denarjem.
S kačo se je vse sploh začelo. Če ta ne bi pičila Evridike, Orfej ne bi začel peti. In tako ne bi dobili prve opere ...« nas Rocc pozdravi, še preden se razposedemo v njegovi pisarni. Pred začetkom pogovora na operno temo smo tako že sredi nje.
Rocc je umetniško ime opernega režiserja Roka Rappla, ki je diplomiral na Janačkovi Akademiji za glasbo in gledališče v Brnu na Češkem ter končal podiplomski študij scenografije v Zürichu. Simon Krečič je diplomiral klavir in pozneje tudi dirigiranje na Akademiji za glasbo v Ljubljani, se kot pianist izpopolnjeval pri Aleksandru Madžarju v Bernu, hkrati pa začel tam študirati tudi dirigiranje.
Rocc in Simon Krečič se poznata že iz dveh opernih »zgodb«. Skupaj sta pripravljala predstavo Haydnove komorne opere Apotekar in omogočila krstno izvedbo mladinske opere Pastir Petra Šavlija. Skupaj delujeta že kot dobro uigran tim, zato v odnosih med nacionalnima opernima ustanovama ne priznavata besede konkurenca. Nekaj dni pred uradnim nastopom funkcije v Mariboru je Krečič še lahko prišel na pogovor k zdaj že zelo dejavnemu Roccu v ljubljansko pisarno, ozaljšano z novo likovno umetnino, okoli katere se ovija pozlačena kača.
Letniki imajo v operi poseben pomen, predvsem jubileji. Zanimivo je naključje, da sta bila oba rojena v istem letu. In verjetno je tudi zanimiv splet naključij vodil do tega, da sta bila imenovana na mesto umetniškega vodje v letu proslavljanj obletnic opernih velikanov Verdija in Wagnerja. Kakšen pomen pripisujeta obeleževanju obletnic v operi?
»Rocc: V umetnosti je napačno govoriti o konkurenci. Treba si je pomagati in nujno je sodelovati.«
Rocc: Osebno sem naklonjen proslavljanju obletnic, vendar pa je treba sezono izpeljati v zaokroženem kontekstu. Po proslavah Verdija, Wagnerja in Brittna, slednji je bil v Ljubljani kar malce pozabljen, se bomo v letu 2014 spomnili na tristoto obletnico Glucka in Calzabigija. Prva premiera v novi sezoni bo 9. oktobra, na sporedu pa bo Gluckova opera Orfej in Evridika. Vedno je treba najti tudi ključ, kako v vsesplošnem praznovanju poiskati in pripraviti takšno, da se razlikuje od ostalih. Če se recimo v Wagnerjevem letu odločite za njegovo delo Prepovedana ljubezen, boste tako vzbudili večjo pozornost medijev in občinstva, saj je večina opernih hiš uprizarjala uveljavljene Wagnerjeve mojstrovine – Parsifala ali Prstan.
Simon Krečič: Imam spoštljiv odnos do obletnic, sem pa mnenja, da jih je treba dobro umestiti v program. Ni jih treba siliti v sezono za vsako ceno, če se to zaradi različnih razlogov ne izide oz. ne sodi vanjo. To sezono dedujem in vanjo tudi ne mislim posegati, je pa ravno zadnji delovni dan pred mojim nastopom na sporedu premiera Aide, kar se mi zdi lep poklon mojstru Verdiju.
Kakšna je bila motivacija za vajino prijavo na mesto umetniških vodij? Zanima me vajina notranja motivacija, vajino sporočilo javnosti, ki jo bosta naslavljala ...
Simon Krečič: Morda bi najprej povedal, kako je sploh prišlo do moje prijave. Priložnosti ne iščem, ampak te daleč prehitijo mojo ambicijo. Iz SNG Maribor sem namreč dobil več klicev z željo, da bi med prijavami za mesto umetniškega vodje radi videli tudi mojo. V SNG Maribor sem že delal, tako da poznam tamkajšno ustanovo. Vse to me je opogumilo, da sem zbral vso dokumentacijo in jo poslal v Maribor, vendar brez kakšnih večjih pričakovanj.
Notranja motivacija, ki je pri meni močno navzoča, pa je, da bi rad vodil opero z mislijo na slovenski prostor in njegove možnosti. Kriza, o kateri se veliko govori, nas je v tem našem slovenskem primeru obrnila na pravo pot. Zdi se mi, da smo začeli delati prave korake. Iz banalnih finančnih razlogov smo končno začeli gledati, kaj v Sloveniji obstaja, kaj imamo, na koga se lahko opremo, kakšen je naš umetniški potencial. Že to, da sva midva slovenski umetniški vodji, je pokazatelj tega. V tej smeri bom poskušal tudi voditi opero. Čim več stvari bi rad naredil z lastnimi silami in šele potem povabil tujce, ki bi nam nekaj dali, doprinesli k dvigu kakovosti naših opernih hiš, ne pa tako, kot se je dogajalo v preteklosti, da so v večini primerov predvsem nekaj pobrali, pri nas doma pa so umetniški potenciali ostajali brez dela.
Rocc: Iz »glasbeno-gledališkega undergrounda« je bila moja prva motivacija še na Češkem ta, da so najboljše možnosti za realizacijo glasbeno-gledaliških novitet znotraj institucionalnih hiš. Predvsem pa naju oba, Simona in mene, druži strast do opere. Sam sem nor na opero in zdi se mi izjemno simpatično, da sva ista generacija in da nama je bila ta vloga zaupana.
Umetniško vodenje slovenskega opernega gledališča je nadvse odgovorna naloga. S tem vstopaš v neki zgodovinski, antropološki, družbeni kontekst in tudi tu naju verjetno združuje misel, da mora slovensko narodno gledališče graditi slovensko operno umetnost po vseh linijah. Ne samo v smislu ustvarjanja ter poustvarjanja, ampak tudi v vzgoji oz. odpiranju vrat slovenskim umetnikom, gledališčnikom in glasbenikom ter poudarjanju dosežkov slovenske vokalne tehnike, slovenske operne ustvarjalnosti itn. V tem se naše poslanstvo razlikuje od npr. Dunajske državne opere, ki ni toliko »narodno«, ampak bolj »med-narodno« gledališče.
Glede na poznavanje vajinega dela bi rekla, da se vajina pogleda na opero zelo razlikujeta. Na eni strani je izhodišče gledališki koncept, opera kot celostna umetnina, na drugi pa je temelj glasba. Se strinjata?
Rocc: Opera je nastala kot neka filozofska meditacija ob koncu renesanse. Vsebina opernega žanra po mojem mnenju v prvi fazi ni bila tako pomembna s stališča gledališkega aspekta in mogoče še sploh ne s stališča zabavnega žanra. Prve »glasbene zgodbe« so imele predvsem duhovni karakter, uprizarjane so bile v zelo ozkem krogu, v viteških dvoranah severnoitalijanskih renesančnih palač. Čeprav je gledališka arhitektura že obstajala, opera na samem začetku torej ni bila uprizarjana v gledaliških zgradbah. Kar se mi zdi v operni umetnosti še posebej zanimivo, pa je prav presek vseh žanrov umetniškega ustvarjanja, saj celostno zaobjame likovno, pevsko, gibalno, gledališko, danes tudi video umetnost, hkrati pa je njen cilj neposredna in živa komunikacija z gledalcem oz. poslušalcem. Pri tem pa je nadvse pomembno, kaj želimo s tem umetniškim delom sporočiti.
Simon Krečič: Sam res izhajam iz osnovnega, praktičnega »rudarskega« vidika opere, od prvega branja partiture s pevci, korepetiranja pevcev pa vse do vodenja predstav. Kot je Rocc že prej lepo povedal, se mi zdi, da je opera privlačna zaradi združitve več umetnosti naenkrat. To ji daje privlačnost in popularnost. Umetniški vodja ima zelo zahtevno nalogo vse te umetnosti združiti in to je tisto, kar me z logističnega vidika tudi najbolj zanima. Uspeh je združitev teh umetnosti, ki so včasih tudi težko združljive in tu je vloga umetniškega povezovalca zelo velika.
Kje pa vi, Rocc, vidite sebe kot umetniškega vodjo?
Rocc: Umetniški vodja je neke vrste kustos ali kurator, pa ne v smislu galerijskega kuratorja, temveč tiste osebe, ki povezuje, združuje različne umetniške elemente oziroma segmente v neko celoto, vsebino.
Na kateri občutek se boste zaneseli glede ocenjevanja glasbenega dela? Po zdajšnjih pričakovanjih naj bi bil umetniški vodja tudi tista oseba, ki naj bi dajala sodbo o kakovosti glasbenega dela, o celotni predstavi.
Rocc: Študiral sem na Janačkovi Akademiji za glasbo in gledališče, torej imam glasbeno predznanje. V tujini je mnogo umetniških vodij, ki so npr. režiserji ali dramaturgi, po drugi strani pa bomo od naslednje sezone naprej premišljevali o osebi, ki bo delovala predvsem z orkestrom ljubljanske Opere kot stalni oz. gostujoči šef dirigent. Orkester bo torej dobil svojega najbližjega sodelavca.
»Simon Krečič: Dve operi nista razkošje za Slovenijo, sta pa brez dvoma bogastvo, ki ga je kot takega potrebno razumeti in negovati.«
Kaj je za vaju dobra opera?
Simon Krečič: Jaz sem glasbenik in zagovarjam stališče, da je glasba tista, ki je prva, vse ostale umetnosti pa jo morajo podpirati. Ljudje hodijo v opero zaradi pevcev. Mislim, da bi se tudi kolega strinjal s tem, da je pevec prvi, ki je magnet za opero, vse drugo pa mora to zelo dobro podpirati. Če pa pride do prevelikih razlik, idejnih razlik, lahko uničimo glasbo z režijo oz. sceno – na drugi strani pa kakšno glasbeno pomanjkljivost (tako v ustvarjalnem ali poustvarjalnem smislu) lahko z režijo in scenografijo prekrijemo ter s tem tudi glasbo požlahtnimo. Draž opere je tudi v tem, da je vsaka postavitev nekaj posebnega. Nobena postavitev sama po sebi ni zagotovilo za uspeh. Če se elementi dobro ne združijo, ne prepletejo, lahko predstava z isto glasbo prinese nekaj čisto drugega. To se mi zdi zanimivo.
Rocc: Operno umetnost ustvarijo odlični pevci. To je alfa in omega. Pri tem pa ne mislim na odlične pevce samo v smislu vokalne tehnike, dobrega pevskega glasu itn., ampak predvsem pevce s sposobnostjo operne igre in močne odrske prezence ter gledališke interpretacije. Opero tudi zato poimenujemo glasbeno gledališče in v trenutku, ko je izbrana dobra in prepričljiva zasedba, menim, da je lahko režijski koncept skorajda kakršenkoli. (smeh) Morda se sliši, kot da govorim proti sebi kot režiserju, vendar izhajam iz izkušenj. Namreč, lahko imaš fantastično režijsko, vizualno zamisel, vendar pa je z zasedbo, kjer ni sinergije in kjer gre režiser na eno stran, pevci pa ostajajo na drugi, vse izgubljeno.
Opera je združitev vseh umetnosti, zato neskončno občudujem operne pevce, ki morajo biti poleg pevske izjemnosti še igralsko prepričljivi, ujeti se morajo z ansamblom, dirigentom, slediti režiji, luči itn. Toliko nalog in funkcij je, ki jih morajo izpolniti živo na odru pred občinstvom. Resnično neizmerno občudujem vsakega pevca oz. »opernega igralca«.
Umetniško vodenje je odvisno od trdnih vajeti intendantov, te pa je nastavljala, odstavljala oz. kar prevzemala politika. Zanima me vaše delovanje na premici umetniško vodenje–intendantstvo–politika.
Rocc: Ravnatelj je po sistemu javnih zavodov, ki jih ustanavlja vlada ter financira ministrstvo za kulturo, vedno nastavljen s strani ministra, in ta je seveda politik. Tako bi lahko dejali, da je vsaka njegova odločitev na nek način »politična«, vendar ko operiramo z besedo »politika« oz. »političen«, bi morali biti bolj pazljivi, ker imam občutek, da je ta beseda danes, velikokrat morda upravičeno, dobila preveč negativni prizvok. V ustanovi, kot je SNG Opera Ljubljana, menim, da je nujna kombinacija ravnatelja oz. intendanta ter posebej umetniškega vodstva, seveda pa je treba določiti interni način komunikacije in sodelovanja. Osebno verjamem v timsko delo, ne v vodenje ene osebe. Na ta način dobiš drugo sinergijo, drugo obogatitev, vzajemno inspiracijo. V ljubljanski Operi se tako počutim odlično v močnem timu.
Z ravnateljem SNG Ljubljana postavljata novo ekipo. Koliko svobode vam je pri izbiri in načrtovanju programa podeljeno? Ali lahko že predstavite svoj koncept?
Rocc: Ravnatelj mi je že na prvem sestanku povedal, da so stvari umetniškega programiranja v mojih rokah, treba pa je tesno sodelovati pri finančnem načrtovanju. Kar se vizije tiče: vsako narodno gledališče ima svoje poslanstvo. In vodstvo hiše mora spoštovati to poslanstvo, saj to ni gledališče z »off produkcijo«, kjer lahko ustvarjate avtorski tip gledališča le po svojem okusu. V prvi liniji ima vsako narodno gledališče na nek način obvezo, da uprizarja že obstoječa narodna glasbeno-gledališka dela, pa tudi dela, ki nastajajo po naročilu, torej sodobnih slovenskih ustvarjalcev. Vsako osrednje operno gledališče ima tudi močno linijo splošnega kulturno-umetniškega programa, to je t. i. železni repertoar. Zavzemam se za repertoarno gledališče in verjamem v repertoarni način dela, čeprav se lahko tudi to bolj modro načrtuje npr. v več blokih.
Poleg tega splošno kulturno-umetniškega programa je nujna linija dramaturških presežkov, kajti vsaka sezona zahteva svoje dramaturške bisere. In tukaj lahko umetniški vodja bolj jasno pokaže svoj fokus, usmeritev in osebno estetiko. S četrto linijo pa bi, če jo lahko uvrstim v predstavitev programskega koncepta, opozoril na specializirani vzgojno-izobraževalni program. Ta prav tako poudari pomen institucije ne le kot opernega gledališča, ampak tudi kot izobraževalnega zavoda.
Želel bi obuditi tudi delovanje opernega studia. Imeli smo že sestanek s prof. Pio Brodnik z Akademije za glasbo, s katero sva se pogovorila o možnostih sodelovanja. In se že vračam k temu, kar je že rekel Simon, k vzpodbujanju slovenskega kadra in slovenskih umetnikov.
Roccovo stališče v enem izmed intervjujev, da na milijon prebivalcev v srednjeevropskem prostoru pride ena opera, se da statistično dokazati, seveda pa ste pri tem še bolj poudarili zgodovinski kontekst. Kako bi vidva utemeljila obstoj dveh opernih gledališč v Sloveniji?
Simon Krečič: Mislim, da sta obe operni hiši tako po repertoarju kot po funkciji zelo različni in si ne kradeta publike, pa tudi sicer nimata razloga, da bi bili druga drugi konkurenca. Ljubljana kot glavno mesto preprosto mora imeti opero, opera pa je v Maribor in tudi v samo regijo tako močno zasidrana, da si ne predstavljam ukinitve tamkajšnjega gledališča. Meni se to ne zdi razkošje za Slovenijo, je pa brez dvoma bogastvo in ga je kot takega treba razumeti in negovati. Obe operi povsem opravičujeta svoj obstoj.
Opera v SNG Maribor je del institucije, kjer je zelo opazno delovanje dramskega gledališča, tudi po zaslugi Borštnikovega srečanja. Izjemno prodoren pa je predvsem Balet in njegov umetniški vodja, koreograf Edward Clug – Opera je ob teh dveh ansamblih videti najšibkejši člen, kar so še podčrtale hitre menjave umetniških vodij. Kako mislite izboljšati to podobo?
Simon Krečič: Svojih predhodnikov nikakor ne bi slabo ocenil. Mislim, da so se v Mariboru ves čas delale dobre predstave. Če vzamemo za merilo samo odzive kritikov, za njih še nikoli nihče ni bil dovolj dober. Zelo redko so kaj pohvalili. Maribor ima svoj krog publike tudi iz tujine, zlasti iz bližnjega Gradca. Predstave so zelo dobro obiskane in sprejete. Celo mesto in vsa regija dihata s tem gledališčem. To sem občutil že, ko sem v Mariboru prvič gostoval, in tudi zdaj se mi zdi, da je premiera v operni hiši velik dogodek za celotno mesto. Premiere v SNG Maribor se udeleži celoten gospodarski in politični vrh in to se mi zdi lepa stvar, da ima gledališče posebno mesto pri teh ljudeh.
Kar pa se tiče ansambla: solistični ansambel je majhen in redka so dela, ki bi jih lahko naredili samo s svojimi pevci. V tem vidim tudi prednost in morda bo meni zato malo lažje, saj smo prisiljeni iskati goste. Poskušali jih bomo dobiti pri nas doma in morda bo zaradi tega več mladih dobilo priložnost. Želim si, da bi to gledališče ostalo odprto gledališče. Veliko ljudi, dirigentov, režiserjev se je že preizkusilo na tem odru. To vsakič prinese neko svežino. Imamo pa tudi mi idejo, da se povežemo z Akademijo za glasbo in privabimo mlade pevce. Operna gledališča so se v zadnjih letih večkrat pritoževala, da ne dobijo pevcev iz Akademije, na drugi strani pa je Akademija trdila, da mladi ne dobijo priložnosti. Vesel sem, da Rocc načrtuje operni studio, saj tudi mi snujemo nekaj podobnega. Zdi se mi, da morajo operna gledališča zdaj odpreti svoja vrata za mlade ljudi. Zgubili smo kar nekaj generacij dobrih pevcev, ker ti niso dobili priložnosti.
Eden izmed stalnih očitkov mariborski Operi je bila zaprašenost repertoarja? Kakšna je vaša vizija programa, katere opere bi morale biti obvezno na programu?
Simon Krečič: Ja, deloma se s tem strinjam. Slovenija je preveč vezana na italijanski repertoar. Niti ne vem, kako je do tega prišlo, saj smo zgodovinsko bolj vezani na nemški prostor, ampak to se je zgodilo. Spoštujem okus publike in treba ji je dati tisto, kar bi rada videla. Seveda bo italijanski repertoar še vedno navzoč v našem programu, mislim pa, da je treba paleto malo razširiti.
Barok je v zahodni Evropi uspešnica in tudi sam načrtujem, da bi v eni prihodnjih sezon postavili baročno opero. In seveda se bo treba ozreti tudi v 20. stoletje, ki je v Sloveniji še zelo neodkrito področje; kadar delamo korake v neznane svetove, je treba najprej ponuditi mojstrovine. Zavedam se, da bodo ti koraki težki, so pa nujni, nujni za razvoj operne hiše, opernega ansambla in razvoj slovenske kulture. Smo v srednjeevropskem prostoru, ki mu moramo ponuditi tudi tovrstne opere. Nisem še govoril o naslovih, saj se mi zdi za to zdaj še prezgodaj. Imam pa že postavljeno sezono za 2014/15. V tej sezoni še ne bo prostora za naročila, tudi ne za baročno opero, bo pa že izlet v 20. stoletje.
Opera SNG Maribor je imela lepo prakso, da je naročala nove otroške oz. mladinske opere. V zadnjih dveh letih sta bili tako na sporedu operi Vitje Avsca in Tomaža Sveteta. Kako boste vi poskrbeli za mladino?
Simon Krečič: Moja želja je, da bi vsakemu šolarju v devetih letih osnovne šole ponudili obisk nove operne predstave. Predstave bi razdelili po triadah, torej za vsako triado tri, tako da bi otroci sklenili šolanje z obiskom devetih predstav. Ni nujno, da bi bile vse predstave operne. Izbrana dela pa bi kombinirali med novonastalimi in seveda tudi že napisanimi stvarmi.
Kakšno bo vajino sodelovanje? In kako bosta sodelovala vajina ansambla?
Rocc: Menim, da smo v premajhnem prostoru, da bi se ignorirali in postavljali vsak na svojo stran mreže. Verjamem v lepo so-igro obeh hiš.
Simon Krečič: Premajhni smo, da bi se šli nekakšno konkurenco, saj z njo postajamo le še manjši. Če se združimo, lahko postanemo veliki. Delamo za nas, za našo skupnost v Sloveniji. Naj ostane ta »konkurenčnost« v svetu nogometa.
Rocc: Tako je! V umetnosti je napačno govoriti o konkurenci. Treba si je pomagati in nujno je sodelovati. Zelo me veseli, da sva s Simonom začela najino sodelovanje kot aktivna umetnika pri snovanju Apotekarja in Pastirja. Ko sva se prvič srečala, nisva bila na funkcijah, in mislim, da se bova trudila ta spomin obdržati tudi v vlogah, ki sva jih zdaj pridobila.
Kaj opera pomeni sodobnemu človeku? Zanimiv je geografski položaj mariborske opere, ki je blizu Gradcu in Dunaju. In letos naj bi tudi Dunajska državna opera začela s t. i. streamingom predstav, prvi neposredni prenos opernih predstav na platnu iz MET-a v Slovenijo pa se je zgodil prav v Mariboru. Kakšen pa je vajin odnos do streaminga? Ali lahko opera začara tudi na ekranu?
Simon Krečič: V poplavi vseh mogočih medijev je potreba po obisku po živi predstavi še toliko večja. Da imamo danes možnost ogleda predstave iz Metropolitanske opere, se mi zdi izjemna pridobitev, predvsem mislim na operne navdušence. To se mi zdi dobrodošlo, mislim pa, da ima ogled predstave v gledališču vseeno poseben čar. Sam se pri tem spominjam najine skupne izkušnje z otroki ob Pastirju v ljubljanski Operi: otroci so bili totalno fascinirani, ko so ugotovili, da se vse skupaj pred njimi odvija v živo. So popolnoma tiho in zelo pozorno gledajo, opazujejo in v tem času pozabijo na vse svoje elektronske aparate. Če imajo možnost tako močnega doživetja opere v otroštvu, mislim, da bodo zelo zvesta publika tudi pozneje. Zato se ne bojim, da bi bila opera preživeta umetnost. V operi je izpisana samo glasba, čeprav se vanjo posega, včasih še prevečkrat, operni žanr pa kot vsako gledališče režiserju in scenografu ponuja prazen oder, na katerem lahko naredijo, kar želijo. Opera je vedno aktualna, vedno v skladu s časom, vedno lahko uporablja nove tehnologije in je v vseh pogledih zelo odprt medij. Ni bojazni, da bi bila kakorkoli zastarela.
Začeli smo z obletnicami, končajmo s ševilkami, simboli. Vraže so v gledališkem repertoarju in seveda tudi na opernih deskah tradicionalno navzoče. Vaju je kakšna takšna operna vraža zapeljala v operno umetnost? Kaj vaju je začaralo?
Rocc: To je bilo že skoraj pred 20 leti ... Puccinijeva Turandot v Ljubljani, v koprodukciji Salzburga, Ljubljane in Nice. Slišal sem jo v Ljubljani, prvič, drugič, nato sem šel v Nico. Turandot me je začarala in jo še danes ljubim. Ko smo postavili Turandot v Brnu, smo pripravili češko premiero Beriovega zaključka in občinstvo je to zelo lepo sprejelo. Turandot z Beriovim finalom bi si želel narediti tudi v Ljubljani, morda v kakšni koprodukciji.
Simon Krečič: Nimam posebnega rituala pred predstavo. Dobro je, da nisem preveč utrujen, pa tudi lačen ni dobro biti. Veliko lažje pa grem kot dirigent za pult kot na oder kot pianist. Čutim odgovornost do ljudi, ki so z mano, in tako pozabim nase. Imam nalogo, da pevce, zbor, orkester pripeljem varno do konca in da jih motiviram. Ta motivacija je tako močna, da pozabim nase in na svoje strahove in nervozo. To čutim kot razdajanje drugim oz. kot motiviranje ljudi, da skupaj pripravimo lepo doživetje.
Pri umetniškem vodenju se mi zdi podobno. Umetniški vodja mora biti povezovalec in motivator, slediti mora procesom, ki se dogajajo ob nastanku operne predstave in nenehno motivirati ljudi, da dajo v določenem trenutku vse od sebe.
Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
