Osrednje državne glasbene institucije
Novi mandati, kaj pa nove ideje?
Foto: Marija Cerar
20. 05. 2013
V senci političnih, finančno-ekonomskih in socialnih pretresov so v prvih mesecih letošnjega leta v osrednjih državnih glasbenih institucijah odpirali prijave za izjemno pomembna vodilna mesta: iztekel se je drugi mandat direktorja Slovenske filharmonije Damjana Damjanoviča, drugi petletni mandat je sklenil direktor SNG Maribor Danilo Rošker, svoj mandat je zaradi izvolitve na mesto predsednika državnega sveta čez noč končal ravnatelj SNG Opera in balet Ljubljana Mitja Bervar.
Slovenska filharmonija in SNG Maribor zdaj vstopata v novo petletno obdobje s starim vodstvom, ki je dobilo potrditev za nadaljevanje uhojene poti še v času prejšnje vlade, med nastajanjem prispevka se še vedno išče novi ravnatelj ljubljanske Opere. Na razpis se je prijavilo kar štirinajst kandidatov, le sedem izbrancev, ki so pravočasno oddali popolne prijave, je bilo povabljenih na pogovor pred posebno štiričlansko komisijo ministrstva za kulturo (sektor za glasbo, pravna služba, kadrovska služba), zapisniki odgovorov vseh sedmih kandidatov pa so bili poslani članom sveta zavoda in strokovnega sveta. Še v času proceduralnega postopka so v časniku Dnevnik pohiteli z objavo imen sedmih kandidatov in napovedali, da se bo razpis verjetno končal z razveljavitvijo. In tako se je tudi zgodilo: minister za kulturo dr. Uroš Grilc med prijavljenimi ni prepoznal nobene osebnosti, ki bi lahko vodila osrednjo glasbeno institucijo s podedovanim dolgom milijon in dvesto tisoč evrov ter daleč pod umetniškimi in delovnimi standardi sodobne državne opere.
Postopki pravno-formalne narave so tako vzorno izpeljani do konca, dvoje vodilnih mest je ponovno oziroma še vedno zasedenih, za tretjega pa se bo postopek ponovil. Odgovorni za imenovanje si zdaj pilatovsko umivajo roke, saj so vse izpeljali korektno, z upoštevanjem pravil, zapisanih v razpisnih pogojih, ter dosledno enakopravno in pošteno do vseh kandidatov. Ali res? Komu na kožo pa so že vsa leta napisani razpisni pogoji, čemu služijo in kdo sploh lahko kompetentno ocenjuje kandidate za delo na tem področju?
Nepregledna merila
Iskanje kandidatov za vodilna mesta spominja na iskanje odgovorov v raziskovalni nalogi. Pot od definicije področja naloge in pravih vprašanj do izbire najbolj ustreznih raziskovalnih metod ter končno povratne informacije s strani strokovnjakov je trdo delo, a preverjene metode in ustrezno mentorsko vodstvo z veliko verjetnostjo vodijo do uspešnih rezultatov, do pravega kreativnega avtorskega dela.
Martina Batič
Že definiranje področja delovanja v kulturi je lahko dobro izhodišče za izbiro delovanja kandidata na vodilnem mestu kulturne institucije. Prav presenetljivo je, da razpisani pogoji delovanja v kulturi, še posebej pa na vodilnih položajih glasbenih institucij, ostajajo popolnoma enaki kot pred nekaj desetletji. Razpisani so osnovni pogoji glede znanja slovenskega jezika, tujega jezika, izobrazbe (z rahlimi odstopanji od univerzitetne do visokošolske izobrazbe), tem papirjem pa naj bi bil priložen program delovanja oz. vizija. Substanca kulture, edini pogoj, ki omogoča, da kreativna misel sploh lahko vznikne, se razvije in nato svobodno poleti, je povsem prezrta. Izbrani kandidat na vodilnem mestu v kulturi, tudi v glasbeni instituciji, ne prodaja čevljev ali vojaške opreme, ampak je del ustvarjalnega procesa uresničevanja avtorskih del.
»Da so možni tudi pozitivni premiki in spodbudni koraki, dokazuje drugi ansambel Slovenske filharmonije, Slovenski komorni zbor.«
Predpogoj, da se proces sploh lahko sproži, je sposobnost, ki jo preprosto imenujemo sposobnost za timsko delo, vsaj v kulturi pa bi od vodstvenih delavcev pričakovali široko humanistično obzorje s poudarjenim občutkom za družbeno odgovornost. Kulturni menedžment danes pozna številne metode, kako preveriti kandidatovo sposobnost sodelovanja in spodbujanja ustvarjalnega vzdušja v delovnem kolektivu, seveda pa si morajo za preverjanje tovrstne kvalitete komisije vzeti dovolj časa za večkratna soočanja, za odprti kulturni dialog na več ravneh, med katerimi bi moral imeti največjo težo pogovor z izbranimi strokovnjaki in bodočimi sodelavci. Uspešni sodobni vodstveni delavci si danes (tudi v gospodarskih panogah) avtoritete ne gradijo več z argumenti moči, ampak predvsem z znanjem in s posebno sposobnostjo spodbujanja sodelavcev za doseganje umetniških presežkov. Za uspešen nabor vodstvenih kadrov na kulturnem področju ni dovolj le enkraten pregled spričeval, neobvezujoča potrditev obeh svetov (strokovnega in sveta zavoda, tudi s predstavniki zaposlenih v obeh) in končno ministrovo imenovanje. Tovrstni način izbire ima že v sebi zametek negativne selekcije, saj dopadljivost aktualni politični opciji navadno ni utemeljena na trdnem poznavanju stroke in kandidatovih humanističnih vrednotah. S podporo z najvišjega vrha prihaja zagotovilo zavezništva in finančne podpore, izbrani kandidat pa oborožen s ščitom nedotakljivosti krmari do naslednjega mandata brez moralne zaveze, ki bi ga vodila pri razvijanju in gradnji ugleda institucije.
Javne predstavitve programov
Sodobne evropske prakse preverjanja bistvenih lastnosti vodstvenega kadra v glasbenih institucijah pri nas nikakor ne zaživijo. Pogoji za preverjanje humanističnega obzorja in lastnosti, v katerih lahko prepoznamo družbeno odgovorno in zdravo osebnost, pripravljeno na kreativno timsko delo, komisijam v vseh treh aktualnih razpisih niso bili dani. Na že zaključenih letošnjih razpisih bi bilo ocenjevanje zmožnosti timskega dela in sinergije pravzaprav pri dveh kandidatih (Slovenska filharmonija, SNG Maribor) lahko zelo enostavno, saj so rezultati dela po desetih letih dobro vidni, pri zadnjem razpisu (SNG Opera in balet Ljubljana) pa kandidati niso niti imeli možnosti nagovoriti strokovne komisije, kaj šele ministra, ki se nazadnje odloči o primernem kandidatu. Ministrovo zavrnitev vseh sedmih kandidatov (Ivan Pal, Miroslav Ribič, Janez Rozman, Tanja Mlaker, Andrej Sraka, Goran Šarac in Miha Vihar) si morda lahko razlagamo z njegovim dobrim poznavanjem institucije, saj je bil leta član sveta zavoda SNG Opere in baleta Ljubljana, prav gotovo pa se tudi zaveda, kakšno breme bo naloženo prihodnjemu ravnatelju.
Kljub temu pa je presenetljivo, da se novi minister ni pogovoril s kandidati in pokazal zanimanja za njihovo dosedanje delo. Izmenjave mnenj s prijavljenci, ki delujejo znotraj institucije, so lahko dragocena informacija o delovanju institucije, pogovori z zunanjimi prijavljenci (med njimi je bila tudi kandidatka z mednarodnimi izkušnjami iz opernega menedžmenta) pa odpirajo povsem nova obzorja in morebitne alternativne poti. Kandidati so za ponovitev razpisa najprej izvedeli iz medijev, kar je nedopustna in nesprejemljiva gesta, ki znova potrjuje, kako so tudi na področju kulture pri nas poteptani etični standardi.
Razpis za vodilno delovno mesto v katerikoli panogi na prvo mesto postavlja poznavanje osnovne dejavnosti. Bistveno vprašanje v kulturnem dialogu in nezmotljivi pokazatelj usposobljenosti kandidatov za vodenje osrednjih državnih glasbenih institucij je torej poznavanje umetniškega programa. Kakšna so izhodišča za izvajanje programa v prihodnjih petih letih? Kdo ga pravzaprav ustvarja in komu je zaupana vizija javnega zavoda? Kakšno vlogo, ugled in povezanost z okoljem, v katerem deluje, ima javni zavod in kako širokopotezno uresničuje vlogo ambasadorja slovenske kulture v svetu? Je v obdobju mandata poskrbljeno za izobraževanje in razvoj naslednje generacije vodij, ki bodo negovali glasbeno tradicijo in bodo hkrati pripravljeni na uspešno tekmovanje z zahtevami časa in prostora v ožjem, pa tudi širšem, svetovljanskem okolju? Vprašanj, ki spodbujajo k razmisleku ali vsaj refleksiji obstoječega stanja, je veliko, mest, kjer bi se lahko iskrilo od žlahtnosti razprav, pa skrb vzbujajoče malo.
Zahteve treh objavljenih razpisov so se med seboj razlikovale v podrobnostih, to pa je izstopalo predvsem pri navedbi bistvene kvalitete, poslanstva oz. vizije javnega zavoda in programa. Pri SNG Maribor so morali kandidati predložiti program delovanja zavoda za prihodnjih pet let, kandidati za direktorja Slovenske filharmonije in SNG Opera in balet Ljubljana pa vizijo poslovanja zavoda za obdobje svojega mandata.
Francoska petletka
Delovanje ali vizija poslovanja? Koliko je to kandidate omejevalo ali spodbujalo, bi težko presodili, lahko pa pogledamo, kam po že predloženem in pripravljenem jih bodo vodile poti. Programski del je najpomembnejši in najbolj izstopajoči del delovanja in vizije zavoda. Odgovornost zanj naj bi prevzel direktor zavoda, ki naj tudi skrbno premisli, komu prepušča oblikovanje vsebin. Imenovanje na izpostavljeno javno funkcijo namreč daje nosilcu mandata tudi veliko moči, da si izposluje delovanje po svojem načrtu. Izbira dela programa je bila pri dveh osrednjih ustanovah – Slovenski filharmoniji in Operi SNG Maribor – zaupana tujima poustvarjalcema, Emmanuelu Villaumu in Benjaminu Pionnierju, ki izhajata iz razkošne frankofonske glasbene tradicije, v bližnjem spominu pa imamo tudi še »francosko obdobje« v SNG Opera in balet Ljubljana (Brvarjev umetniški vodja Opere Christophe Capacci, ki pa se je poslovil po manj kot dveh sezonah). Ob tem bi lahko pomislili, da gre za inovativen pristop, saj slovenska glasbena dediščina nikoli ni bila tesno povezana s tem prostorom in, kar je presenetljivo, še danes je naše poznavanje tega dela repertoarja omejeno na nekaj zelo popularnih imen.
Ali so umetniška vodstva, ki so jih imenovali direktorji teh ustanov, sistematično razkrivala bele lise slovenskih koncertnih in opernih programov v poznavanju francoske literature? Pronicljivih, tehtno argumentiranih in včasih tudi zavestno provokativnih programov za dramljenje duha, ki so jih nekdaj direktorji javnih zavodov in šefi dirigenti morali znati braniti tudi v javnosti, ni bilo. Že ob bežnem pregledu sporedov ugotovimo, da šefi dirigenti niso načrtno odkrivali novih sporedov, ki bi omogočili vpogled v njihovo nacionalno kulturo in hkrati posredovali kvalitetne informacije o zdajšnjem mednarodnem kulturnem življenju. Njihovo misel so večinoma vodili mojstri od srede 18. do začetka 20. stoletja. Nelogične in rokohitrske umestitve slovenskih del v spored, pogosto pa tudi njihov izbor, so vzbujali vprašanja in včasih celo javno zapisane kritike na račun smiselnosti tovrstnega početja. Izbrani programi so dajali vtis, da kakšnega temeljitega premisleka ob izbiri večine sporedov ni bilo. Umanjkal je koncept, ki bi v sebi nosil tehtno sporočilo, skrbel za širjenje obzorij poslušalcev in hkrati skrbno tlakoval tako rast ansamblov kot posameznih članov.
»Javnost od javnih zavodov že dolgo ne zahteva več nobene strokovne utemeljitve. Udobno šefovanje zmotijo le puščice posameznih ocen v medijih, te pa redko presežejo rok trajanja dnevnega časopisja.«
Pri opernih vsebinah lahko vztrajanje pri preverjenih tokovih standardnega in celo popularnega repertoarja deloma opravičujemo s skromnejšimi finančnimi sredstvi, ki omogočajo manjše število premier in je zato vsak odmik od železnih okvirov v omejenem petletnem obdobju za direktorja tvegan, vseeno pa ohranjanje zaprašenega železnega repertoarja deluje pogubno za prihodnje generacije in tudi za ozaveščenost kulturnega okolja, v katerem nastaja. Repertoar mariborske Opere ne kaže prav nič raziskovalnega duha, na katerega prisega stari in novi direktor SNG Maribor. V tej častitljivi ustanovi, ki združuje dramo, balet in opero, je prav slednja njen najšibkejši člen, pa čeprav se na njenem čelu menjavajo šefi dirigenti z mednarodnimi karierami. Operna produkcija, ki bi se na eni strani lahko navdihovala z znanjem in dosežki baletnega ansambla ter kreativnostjo njegovega umetniškega vodje Edwarda Cluga, na drugi pa bi lahko vzpostavila trdno vez s svetovljanskimi razgledi dramske produkcije in se oplajala z znanjem gostov Borštnikovega srečanja, vztraja v samozadostnem krogu delovanja. Tega ne zmotijo niti polomijade režiserjev, ki v mariborskih opernih predstavah očitno prvič odkrivajo zgodovino žanra.
V nadaljevanju programskega načrtovanja v SNG Opera in balet Ljubljana po odstranitvi dr. Boruta Smrekarja (ustanovo je vodil med letoma 19982005), ki je znal svoje programske odločitve zanimivo predstaviti splošni kulturni javnosti, na kritike pa odgovoriti z jasnimi in tehtnimi argumenti, težko zasledimo jasen koncept in trdno oblikovano programsko sporočilnost, o tem, kam se bo nagnil programski kompas v času iskanja novega vodstva, pa lahko le ugibamo. Kar težko je upati, da finančna suša ne bi popolnoma izpraznila opernega duha, saj to zlovešče napovedujejo prvi obrisi programa prihodnje sezone.
Nova imena, stari pristopi?
Zanimivo bi bilo sicer izvedeti, kakšna mnenja imajo o programskih usmeritvah strokovni sveti, koliko se njihovi člani sploh zavedajo svoje odgovornosti in kako bi znali svoje ocene predstaviti javnosti. Očitno za to ni potrebe, saj javnost od javnih zavodov že dolgo ne zahteva več nobene strokovne utemeljitve. Udobno šefovanje zmotijo le puščice posameznih ocen v medijih, te pa redko presežejo omejeni rok trajanja dnevnega časopisja.
Čeprav se pravkar izteka obdobje umetniškega vodje orkestra Slovenske filharmonije Emmanuela Villauma, ga je k pogovoru o njegovem delovanju v Ljubljani povabilo le uredništvo Pogledov. Njegovo slovo sta z opernim leskom zaokrožili koncertna izvedba in evropska turneja s svetovno znano operno pevko Ano Netrebko v vlogi Jolante istoimenske opere Čajkovskega. Jeseni prihaja čas za novo šefinjo dirigentko Keri-Lynn Wilson iz Kanade. Njene izkušnje izhajajo z gostovanj v svetovnih opernih hišah, gostovala je pri mednarodno uveljavljenih orkestrih, tudi pri Dunajskih filharmonikih in Orkestru Gewandhaus iz Leipziga, v Ljubljani pa smo jo slišali s Filharmoniki (enkrat s Tanjo Sonc, drugič s Fazılom Sayem, junija letos bo z Jeremyjem Denkom; vedno z eklektičnimi programi). Ni zanemarljiv podatek iz rubrike družabna kronika, da je Keri-Lynn Wilson poročena z enim najvplivnejših mož v svetu klasične glasbe, direktorjem Metropolitanske opere v New Yorku, Petrom Gelbom. Prvič v svoji karieri bo zasedla mesto šefinje dirigentke osrednjega nacionalnega orkestra.
Kako bodo Wilsonovo na to pot pospremili direktor zavoda, strokovni svet in člani orkestra, še čakamo. Za dober zgled si lahko pogledamo spletno stran kakšnega drugega orkestra, denimo Filharmonikov BBC, na kateri je kratka in jedrnata utemeljitev ob izbiri španskega dirigenta Juanja Mene zapisana z besedami: »Čudovit glasbenik, ki bo brez dvoma nadaljeval našo tradicijo svetovno uveljavljenih šefov dirigentov. Menove odlike pri mojstrskem poustvarjanju glasbe so širokopoteznost vizije in hkrati pretanjena pozornost na zvočne detajle.« Na tradicijo in kulturno ozaveščeno okolje sicer pri nas opozarja zapis o zgodovini orkestra Slovenske filharmonije v programih in na njihovi spletni strani, kako pa ta tradicija in okolje v vsakdanjem delovanju živita z orkestrom?
Verjetno je slovenska posebnost, da je vsako obdobje vodenja tako orkestra kakor tudi ustanove zaokroženo obzorje, brez navezave na delovanje mandata preteklega vodstva in brez priprave terena za nadaljnji razvoj. Le kako si drugače razlagati, da se osrednji državni orkester ne želi javno pohvaliti s svojimi častnimi, zaslužnimi dirigenti, ki so v bližnji preteklosti vodili orkester? Na drugi strani pa prav tako ni zaslediti nobene želje po pogledu v prihodnost, po odkrivanju perspektivnega mladega glasbenika, ki bi mu bilo ponujeno rezidenčno asistentsko mesto? In le kaj bi se moralo premakniti, da bi po vzoru številnih sodobnih orkestrov poiskali dirigenta skladatelja in vnesli v program in tudi soustvarjanje duha časa? Kot kaže, je povsem utopično pričakovati, da bi se snovalci sporedov temeljito poglobili v programsko politiko preteklih sezon in pripravili vsaj seznam temeljnih del, s katerimi so v zadnjih letih ali pretiravali ali pa jih nedopustno zanemarjali.
Da so možni tudi pozitivni premiki in spodbudni koraki, dokazuje drugi ansambel Slovenske filharmonije, Slovenski komorni zbor. Njegova umetniška voditeljica, dirigentka Martina Batič, z učinkovitim delom ter skrbno izbranim programom stoji na trdnih temeljih domačega znanja, poznavanja tradicije in zahtev domačega okolja, polet pa ji daje ambiciozno preverjanje kondicije v mednarodnem prostoru.
V službi javnosti in za javno dobro
Bistvene komponente delovanja in vizije javnega zavoda so ob temeljnih prevpraševanjih, kdo in kako oblikuje umetniško vsebino prinašanje sporočil okolju, v katerem deluje, njihov pomen in vpliv v družbi. Slovenska filharmonija, SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Maribor se že po svojem formalnem statusu uvrščajo med najpomembnejše kulturne institucije v državi. Bile naj bi zgled visoke kulture in svetovljanstva ter hkrati tudi zrcalo, ki bi znalo v ključnih trenutkih, pomembnih za kulturno življenje in javno dobro v državi, osvetliti temne lise glasbenega življenja in na pravih mestih z jasno besedo in tehtnimi argumenti zastaviti svoj vpliv. Bile naj bi tisti steber, na katerega bi se lahko naslonila celotna glasbena kultura v državi. To pa je trenutno, žal, prav gotovo preveč ambiciozna zahteva.
Priložnosti za utiranje drugačnih poti so v prihodnji petletki še bolj omejene. Gospodarska kriza, podkrepljena s čedalje hujšo glasbeno nepismenostjo in pomanjkanjem svetovnih razgledov, ponuja malo priložnosti za spreminjanje ustaljenega delovanja, ki vznemirja ustanovitelja in širšo javnost le, kadar se pojavijo neskladja v finančnih prikazih poslovanja. O odgovornosti, umetniškemu delu in ne nazadnje tudi osebni časti direktorja osrednjih glasbenih institucij se izbrancem s petletnim mandatom, vsaj tako lahko sodimo po njihovih nastopih v javnosti (nekaterih tudi povsem nepovezanih z javno funkcijo, na katero so imenovani), ni treba spraševati.
Širše kulturno, predvsem pa glasbeno okolje s svojo neodzivnostjo, nezainteresiranim odnosom in vseenostjo ne vliva dosti upanja za naše mlade glasbenike, v pridobivanje svetovljanskega znanja, v sposobnosti za preseganje sebe in uveljavljanje mednarodno preverljivih standardov. Prav podpora in hkrati skrben, sistematičen in konstruktiven nadzor pristojnih služb, predvsem pa širše kulturne javnosti različnih usmeritev in okusov so bistven in verjetno edini porok za ohranitev stoletja skrbno grajene glasbene kulture.
Pogledi, let. 4, št. 9, 8. maj 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
