Knjiga ni format, je vsebina
Foto: Mavric Pivk
21. 04. 2010
Ko so v deželo prišli prvi mobilci, smo jih vsi gledali skeptično: a zdaj naj bomo pa kar nenehno na voljo ali kaj? Dobro, morda za ministre in kake specialne kirurge, ampak da bi slehernika klicali med sprehodom na Rožnik? Postopno pa nam je prenosni telefon prirastel k telesu, če ne kar k ušesu, in zdaj pogovora ne začenjamo več s stavkom »Kako si?«, ampak vprašamo »Kje si?« Enako se je spremenilo naše razumevanje intimnosti: sredi ulice smo pripravljeni izrekati besede ljubezni ali sovraštva tako znanemu kot neznanim poslušalcem, sredi sestanka ob razumevanju sodelavcev usklajujemo, kdo bo kuhal kosilo. Ker bojda 90 odstotkov slovenskih zaposlovalcev nadzoruje gibanje zaposlenih in ker nas vsepovsod spremljajo videokamere, brisanje meje med zasebnim in javnim ni več tako neprijetno, kot se je zdelo, da bo.
Elektronska knjiga se bo prijela takrat, ko se bo udomačila. Ni se še, a se bo. Malce bo pomagalo padanje cen, tako bralnikov kot samih vsebin. (Težko je sprejeti, da bi morali za elektronsko knjigo plačati enako ali skoraj enako kot za tiskano, če pa vemo, da sta njena glavna stroška distribucijska pot, približno polovica, in tisk, približno četrtina cene.) Malce pa to, da bo naše domače okolje vse bolj digitalno: vse več ljudi bo – na primer – za svoja geografska vprašanja pogledalo na Google Earth, ne pa v atlas, enako kot večina uporabnikov računalnikov leksikalna gesla že išče najprej na spletu in potem, če je res treba, še v knjigah.
Svet se spreminja tako hitro, da so slovarji in leksikoni ob tiskanem izidu že zastareli. Tudi zato podatke vse več iščemo na spletu. A hkrati tiskane knjige fiksirajo znanje, nanje se je laže sklicevati kot na spletne vire, ki se naglo spreminjajo in so velikokrat nezanesljivi. Vsekakor Wikipedija ponuja pozitivno izkušnjo spletne demokracije, odzivi bralcev na spletnih izdajah dnevnikov pa negativno – splet je res povečal svobodo govora, vendar se je pokazalo, da je bila večina govora, ki pred spletom ni prišel do besede, sovražnega.
Enako nas elektronska knjiga postavlja pred paradokse na drugih ravneh: v primeru leposlovja po eni strani manjša bralčevo udeležbo v besedilu (ker ponuja tudi slike in zvoke za nazornejše kot-da-bralne doživljaje), po drugi jo veča, saj lahko bralec večinoma sam izbira poti, po katerih se bo gibal skozi besedilo (kakor že počenja pri nelinearnem branju slovarjev in leksikonov). Tudi tako gre e-knjiga vzporedno s sodobnim potrošništvom: vse manj reči, od hrane do domačih opravil, naredimo sami, vse več je kot-da-svobodne izbire, ki pa se navsezadnje izteče v hranjenje zgoščenih centrov moči. In seveda tudi priročna gesla, ki elektronsko knjigo uveljavljajo kot bolj ekološko, ne zdržijo resnega pretresa: tudi elektronsko sporočilo troši energijo, čeprav navidezno nič ne stane, in vprašanje, kam bomo z vsem digitalnim smetjem, ki ga proizvajajo zmeraj novi posredniki slike, zvoka in sporočila, nas neizogibno še čaka.
E-knjiga pa bo od nas zahtevala tudi premislek o javnih dobrinah. Spletno življenje je v naši zavesti – večinoma proti volji centrov moči – uveljavilo prosto dostopnost dobrin, temu pa se knjižno polje vse bolj izmika ali pa se kriteriji čudno spremešajo. Knjiga Nane Zenelli Prekletstvo v zlati kletki, ki opisuje zakonske muke Urške Čepin, se je v slovenskih splošnih knjižnicah v letu 2009 izposodila večkrat kot vse knjige Slavoja Žižka skupaj. Za javno dostopnost Da Vincijeve šifre je slovenska država, prek odkupa teh knjig v knjižnicah, namenila več denarja kot za kateri koli slovenski roman, tudi če seštejemo subvencijo in odkup. Vendar smo z javnimi sredstvi subvencionirani Pravopis, temeljni dokument slovenskega jezika, dobili prosto dostopen šele te dni, deset let po nastanku. Kje so še njegovo z zasebnimi sredstvi narejeno dopolnilo Popravopis (ki kliče po javnem odkupu!) in forumske debate o težavah slovenskega jezika in mogočih rešitvah zanje?
Kaj imamo v resnici v mislih, ko kupujemo/beremo/priporočamo knjigo? Ne papirja ne tiskanega vezja. Knjiga ni format, je vsebina. In ta potrebuje varovanje in razširjanje. Tu pa so pred e-knjigo še številne pasti. Ko sem leta 1986 začel uporabljati računalnik, sem bil med prvimi pišočimi v Sloveniji. O stroju sem navdušeno razlagal starejšim pisateljskim kolegom in nejeverno so me gledali. Računalniku se je reklo Joyce (ne po Jamesu, ampak po tajnici ustanovitelja firme Amstrad) in pisal sem v urejevalniku besedila Dr. Logo, ki je bil na eni strani diskete, besedilo pa se je shranjevalo na drugo. Programski jezik CP/M so kmalu zamenjali drugi. Pred leti sem našel stare diskete s teksti iz osemdesetih. Kje najti enoto, v katero se vstavi neobičajna triinčna disketa? Prevajalnik iz tistega zapisa v Word ali OpenOffice bi za dober denar mogoče kdo še programiral, vendar se je izkazalo za precej ceneje in hitreje, če bi dal zadeve enostavno pretipkati. Spomniti se je treba besed Jasona Epsteina, s katerimi legenda ameriškega založništva, ki se je pri osemdesetih krepko lotil digitalnega trga, končuje knjigo Založniške zgodbe: »Sumerske glinaste tablice še vedno lahko beremo, dolgoročnega preživetja digitalnih besedil pa ne smemo imeti za nekaj samoumevnega. Knjižnice in druge ustanove za hrambo v digitalnem shranjevanju ne smejo videti rešitve za prenatrpane police, kakor so jo nekoč v mikrofilmu, ampak dodatek k svojim tradicionalnim dejavnostim. Prehod na digitalne knjige bo že tako ali tako hud pretres. Ne sme nam postati izgovor za to, da bi klestili zapuščino Gutenbergovega veka.«
Pogledi, april 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
