Jonathan Franzen
28. 04. 2010
Avtor, ki se ni mogel izogniti uveljavljanju lastne blagovne znamke.
Jonathan Franzen (1959) je tipična (uspešna) zgodba ameriškega literarnega položaja, razpetega med kariero in margino. Najprej je zgodba uspešne literarne kariere: študij nemške književnosti s Fulbrightovo štipendijo v Berlinu, leta 1987 selitev v New York, takoj pisanje za osrednje revije, zlasti New Yorker in Harper's. Trije romani – The Twenty-Seventh City (1988), Strong Motion (1992), Popravki (The Corrections, 2001) – in zbirka esejev How to Be Alone (2002), več štipendij in nagrad.
Franzna so kot enega osrednjih ameriških sodobnih pisateljev kvalitetne proze uveljavili Popravki. Zgodba je dobesedno domača: Po skoraj petdesetih letih kot mati in žena si Enid želi isto kot zmeraj: da bi se družina zbrala vsaj za božično večerjo, tokrat za spremembo spet pri njej doma. A žal je moža Alfreda načela parkinsonova bolezen, otroci pa so že zdavnaj v svojih zasebnih polomijah. Najstarejšega dominantna žena uspešno prepričuje, da je depresiven, srednji je zaradi kratke avanture s študentko zavozil akademsko kariero in zdaj neprenehno popravlja scenarij, ki ga ne prebere nihče, najmlajša se je po nizu neuspešnih zvez zapletla tako s šefom kot z njegovo ženo. Zgodba o družinski tragikomediji v času razcveta čustvene disfunkcionalnosti, psiholoških samopopravil in globaliziranega pohlepa je očarala: v njej so videli (končno spet!) veliki ameriški roman. Popravki so tudi ustrezali ameriški želji po totaliteti: njihov avtor je obetal, da bi ameriški literarni svet lahko spet postal cel, saj je zanimivo zgodbo končno spet pripovedoval beli anglosaški protestant.
Franzen se pridružuje dominantni tradiciji v ameriškem romanopisju, v kateri pisatelj črpa iz svoje lastne izkušnje. Popravki so opis selitve bojev za mehanizme dominacije iz družbe v družino in sugerirajo, da se novo življenje začne šele, ko je staro zavrženo, ko pustimo za sabo neuspele zaposlitve in presežene vrednote. Alfred razvoj zaustavlja, ker je predstavnik minulih časov – etično identiteto postavlja nad ekonomsko.
Roman, ki opisuje naša življenja, dandanes ne more spremeniti našega življenja; v času Popravkov so tisti, ki bi ob branju začutili, da je treba družbo popraviti, do te mere integrirani vanjo, da za popravke nimajo vzvoda. Zmorejo le svojo neznatno držo v svetu. Enako je svoj položaj v mehanizmih potrošništva določil Franzen sam.
Ni se izognil – in ni se mogel izogniti – uveljavljanju lastne blagovne znamke, v skladu z mislijo Scotta Lasha, da »živimo v družbi, v kateri je naše zaznavanje skoraj tako pogosto usmerjeno na reprezentacije kot na 'realnost'«. Ključni reprezentacijski aparat današnjega časa je televizija, v Združenih državah pa vsaj za literaturo Oprah Show. Oprah Winfrey, vodilna literarna mnenjska voditeljica na svetu, je Franzna izbrala za nastop v oddaji in uvrstitev v svoj knjižni klub. Založnik je začetni nakladi 90.000 izvodov sklenil dodati še pol milijona novih – toliko Oprah po navadi proda.
Franzen je najprej posnel dveurni pogovor z Oprahino asistentko, potem pa skušal ustvariti odmik od Oprah. »Čutim, da sem krepko v literarni tradiciji visoke umetnosti, vendar rad berem tudi knjige za zabavo in to morda premošča vrzel, čeprav tako občutki, da me niso prav razumeli, še naraščajo.« Podobno je nastopal tudi v drugih medijih, na nacionalnem radiu rekel, da je bila v oddaji ob nekaj dobrih knjigah izbrana tudi vrsta plitvih, in Oprah je preklicala povabilo: »Jonathana Franzna ne bo v Oprah Showu, saj se zdi, da je izbira v Oprah's Book Club pri njem povzročila nelagodje in konflikte.« Po tej izjavi knjige in avtorja ni več omenjala. Franzen se je skušal izvleči in rekel, da zanj Oprah Show skorajda ni resničen, saj ne gleda televizije, ker je nima, to pa je zbudilo precej posmehovanja – kako lahko avtor, ki ne gleda televizije, o ameriški družbi napiše kar koli vsaj malo podučenega?
14. novembra 2001 je Franzen prejel nagrado National Book Award. Skoraj vse kritike so omenjale konflikt z Oprah, ki je prerastel v glavno temo zapisov (tudi tega). Reprezentacija romana (oziroma reprezentacija reprezentacije) je preglasila roman sam. To smemo imeti za zmago 'Oprah principa', ki v ospredje zanimanja postavlja osebnost, vendar ne resnične, temveč medijsko konstruirano, osebnost kot blagovno znamko. Knjiga je pri Oprah sekundarna in se je gostje v studiu komaj kdaj dotaknejo, brez avtorja pa povsem nezanimiva. Jonathan Franzen z osebnim primerom dokazuje tisti vsi smo del sistema, ki služi kot običajna legitimacija omrtvičenju posameznikovih želj po spremembi, tisti »kar je omogočilo popravek, ga je tudi pogubilo«, kakor se glasi njegov največkrat citirani stavek iz Popravkov. Ne glejte pod površino (avtorja), tam (v delu) ni nič, je rekel Andy Warhol, in Jonathan Franzen tega, čeprav krepko v literarni tradiciji visoke umetnosti živi brez televizorja, ni preslišal.
Pogledi, april 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
