Veščine in dolžnosti pisanja
John Gardner: Umetnost pripovedništva. Mladim piscem namenjene beležke o veščini. Prevod in spremna beseda Branko Gradišnik. UMco, Ljubljana 2011, 288 str., 24,90 €
25. 09. 2011
Ameriški romanopisec John Gardner (1933–1982) je več pozornosti za svoje literarno delo požel šele leta 1982, ko ga je, z njegovim harleyjem vred, vrglo iz ovinka. Bolj znan je bil kot učitelj pisanja, med drugim tudi kot avtor ene najznamenitejših in najkrajših vaj pisanja: »Opišite pokrajino, kakor jo vidi ptica. Ne omenjajte ptice.« V tej vaji se seveda skriva zvijača: ne gre za pogled od zgoraj, ampak za pogled iz ptice. Ko človek leti prek predmestne vile z bazenom, najbrž začuti občudovanje, morda zavist. Ko vilo preleti ptica, najbrž vidi vodo, ki bi jo lahko popila. Ko človek preleti gozd, občuduje visoke smreke. Ptica najbrž preži za podrastjem, v katerem bi lahko nabrala črvičke, s katerimi se hrani.
»Gardnerjeva knjiga je eden najbolj klasičnih učbenikov kreativnega pisanja in razloge, da je v slovenščino prevedena tako pozno, 28 let po prvi objavi, je pripisati zlasti nelagodju slovenskega kulturniškega polja ob uveljavljanju pisanja kot veščine.«
Vaja uči iskanje pogleda drugega, z nekaj ironije bi rekli, da vas uči, kako pisati o množičnem morilcu, ne da bi morali postati množični morilec. Do literarnega pogleda drugega Gardner v svojem pisanju o pisanju nima toliko posluha – zavzema se za pisanje z najvišjimi estetskimi in etičnimi standardi in tudi natančno si predstavlja, kaj to pomeni. Idealna pisateljska formula po njegovo je, če nekoliko strnemo, človeška kvaliteta, opremljena s pisateljsko veščino. Vendar njegova moralna stališča ali zanikovanje eksperimentalne proze v ničemer ne izničujejo (in seveda tudi ne utemeljujejo) današnjega pomena te knjige, kar lahko razumemo kot dokaz njene nadčasovne kvalitete.
Njegov pristop, enako kot njegovo sorazmerno neopaženost v ameriškem literarnem polju, lahko dodobra razložimo s časom nastajanja knjige, začetkom osemdesetih let, ko je bila v ameriški prozi v ospredju t. i. ameriška metafikcija, književnost, ki se je napajala iz književnosti (in ne, kot je bilo v navadi poprej in marsikdaj kasneje, iz življenjskega vsakdana), Gardnerjev glas pa je bil glas proti takšnemu razumevanju literature. Mimogrede:
Gardnerjeva knjiga je eden najbolj klasičnih učbenikov kreativnega pisanja in razloge, da je v slovenščino prevedena tako pozno, 28 let po prvi objavi, je pripisati najbrž zlasti nelagodju slovenskega kulturniškega polja ob uveljavljanju (tudi) pisanja kot (tudi) veščine. Še dandanes, ko je kreativno, ustvarjalno ali (kot predlaga Gradišnik) umetniško pisanje že pol stoletja univerzitetni študij v ZDA, ko so ameriškemu zgledu sledile številne evropske in tudi prenekatera neevropska fakulteta, habilitacijska področja nobene od vse številnejših slovenskih univerz ne vključujejo področja kreativnega pisanja, v čemer se pisanje razlikuje od domala vseh drugih umetnostnih praks, in še danes celo ugledne slovenske kritičarke o delavnicah kreativnega pisanja govorijo kot o serijski proizvodnji identičnih besedil, čeprav bi že vsaka zasilno občutljiva primerjalna analiza morala ob konkretnih besedilih, ki so šla skozi delavniške procese, takšne predsodke takoj zavreči.
Pri udomačevanju učenja pisanja se Gardnerjeva knjiga razlikuje od večine tistih več kot dvajsetih, večinoma prevedenih knjig, ki so Slovence leposlovnega pisanja že skušale učiti: ne začenja od začetka. Če sta na primer McKeejeva Zgodba ali moje Pisanje kratke zgodbe zasnovani bolj praktično in že s tem ustreznejši za začetnike, gre Gardnerja priporočiti zlasti tistim, ki so se po prvih zapisih soočili z naslednjim pisateljskim izzivom – osmišljanjem navidezno samoumevnih pisateljskih postopkov. (Ta faza, rečeno z nekaj predrznosti, še čaka večino pišočih v Sloveniji, torej bi načeloma moralo biti zanjo veliko zanimanje.) Gardner pisanje prikazuje kot mešanico intuicije in intelekta, konkretne vaje pa postavlja v celostni kontekst, zato je za sodobnega, utilitarno usmerjenega bralca včasih njegova gostobesednost prezahtevna (na primer tam, kjer na 26 straneh, torej v približno desetini knjige, analizira Homerjevo Heleno) in morda ne bo znal razbrati pomena njegovega nasveta, naj se znebi ‘spakljivega pisanja’ in da naj tehniko ‘drži na verigi’. »Manj ko rečemo o slogu, boljše bo. Ni je reči, ki bi hitreje peljala v sleparstvo, kot je zavestno iskanje slogovne enkratnosti.« Da je ta nasvet zapisan v knjigi, ki jo odlikuje slogovna odličnost, in da ga zapiše avtor, ki mu vsaj slogovne odličnosti že za časa življenja niso odrekali, je pač še eden od paradoksov pisanja.
Gardnerjevo nezanimanje za najkrajšo pot do pisateljskega cilja je hkrati današnja največja pomanjkljivost in prednost te knjige: potencialnega bralca, ki je tudi pisec, sili v razmislek lastnih in tujih (tu navaja vrsto primerov, Helena je le najobsežnejši med njimi) pisateljskih postopkov in kljub nizanju za funkcionalnega uporabnika privlačnih naslovov poglavij (Temeljna znanja, žanr in pripovedni sen; Splošne napake; Tehnika; Zapletanje) ne ponuja nobene pregledne metodologije, s katero bi bralec lahko upal postati naredi-sam-pisatelj. Tisti pisci, ki zmorejo in hočejo reflektirati svoje pisanje tudi v kontekstu vprašanja o pomenu in smislu pisanja dandanes nasploh, pa bodo v Gardnerjevem pisanju našli dragocenega in preredkega sogovornika. Enako tudi zahtevni bralec, ki se morda sprašuje, zakaj je med vse več knjigami, ki izidejo dandanes, vse manj takih, ki bi ga celostno, tako estetsko kot tudi etično, vznemirile.
Branko Gradišnik se je v prevajanju znašel pred številnimi zapletenimi vprašanji in če je mogoče z odobravanjem podpreti njegovo odločitev, da fiction sloveni kot pripovedništvo, zbuja več nelagodja slovenjenje izraza creative writing kot umetniško pisanje (in ne morda bolj nevtralno in uveljavljeno kreativno ali pa neposredno slovenjeno ustvarjalno). Čeprav se je z njegovo utemeljitvijo, da »umetniško pisanje sploh ne more biti neustvarjalno«, tudi po Jaussovi teoriji odmika od obzorja pričakovanja mogoče strinjati, pa je vprašanje, ali lahko trditev obrnemo, ali je vsako ustvarjalno pisanje že umetniško. Razločevanje umetniških od množičnoliterarnih izdelkov (pisanja od pisunstva, pravi temu Gradišnik) je sicer skladno z duhom Gardnerjevega razumevanja literature (»Ni vsakdo zmožen pisati literarnih smeti; za to je treba imeti tudi v glavi avtentične smeti,« zapiše Gardner), vendar v nasprotju z večino opaznih pisateljskih praks zadnjih desetletij in tudi s teorijami, ki skušajo spremljati in razumevati te prakse, navsezadnje pa se ne ujema docela z Gardnerjevim izhodiščnim navodilom, da je treba vsako umetnino in poskus umetnine »prvenstveno, čeprav ne izključno, presojati skladno z njunimi lastnimi zakoni« – navodilom, ob katerem stoji in pade zmožnost učiteljske (in kritiške) empatije.
Zanimivo bo spremljati, kakšne spremembe bo objava Umetnosti pripovedništva prinesla v slovensko konservativno (tudi v žlahtnem pomenu besede) literarno polje, kjer, kot točno ugotavlja Zdenko Kodrič v intervjuju v Pogledih, »preveč novih reči nihče nima kdove kako rad«. Najbrž nobenih. Sklepati smemo, da t. i. ‘kvalitetna literatura’ (če ameriški izraz quality fiction, razumljen kot žanrska označba, nasprotje trade fiction, in ne kot vrednotenje, slovenimo malo bolj premočrtno, in ne kot ‘visoko’ književnost) zaradi tega ne bo trpela toliko kot popularna. Slovenski pisatelji bodo še zmeraj pisali dovolj kvalitetne literature, nekaj dobrih knjig letno, kar je več, kot zmore opaziti in prebrati povprečni slovenski bralec, na lestvicah najbolj izposojanih in zato najbrž tudi najbolj branih knjig slovenskih knjižnic pa bodo še zmeraj kraljevale ameriške zgodovinske romance, ki ne dosegajo nobenega od Gardnerjevih številnih in raznolikih literarnih standardov odličnosti.
Pogledi, št. 18, 14. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
