Kje je prostor za umetnost in pristno etično držo?
Pasti upora slovenske kulture
10. 03. 2014
Pred dvema letoma sem na spletu objavil kratko analizo diskurza medijsko izpostavljenega dela upora slovenske kulture zoper ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo. Omenjeni zapis se je žal izgubil v prostranstvih medmrežja, po njegovi zdajšnji predelavi pa vendarle menim, da te misli ubesedujejo tisto, o čemer mnogi, ki delajo v kulturi, redno premišljujejo, a premalokrat javno izgovorijo.
Institucionalni temelji slovenske kulture so – soočeni z destruktivnim diskurzom zategovanja pasu – v zadnjih letih doživeli elementarne pretrese. Antagonizem med pragmatizmom krizne politike in nedobičkonosnostjo umetniške produkcije je doživel vrhunec januarja 2012 ob napovedani ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo in njegovi pripojitvi »megaministrstvu« pod vodstvom Žige Turka. Slovenska kultura je bila takrat netaktno obglavljena, zato je bila razburjena kulturniška srenja prisiljena v aktiven boj za svoje pravice in kulturo nasploh. Temeljno organizacijsko telo protestniških akcij, ki je odigralo osrednjo vlogo v javnem diskurzu, je postal KOKS, Koordinacijski Odbor Kulture Slovenije. Toda samoorganizacija kulture v duhu uporništva je prinesla tudi bolj subtilne institucionalne rešitve; Inštitut IRIU se je namreč zoperstavil »megaministrstvu« z ustanovitvijo miniministrstva za umetnost.
Figurativno bi lahko obe omenjeni telesi postavili v binarno opozicijo, ki ponazarja manifestacijo paradigmatske ambivalence znotraj identitetne skupine kulturnih delavcev. Ustroj te temeljne protislovnosti je zagotovo raznovrsten, a danes je modno pisati, da demarkacijo nasprotujočih si polj določajo predvsem generacijske determinante: establišment starejše generacije nasprotuje prekariatu mlajše, starejša generacija goji diskurz nacionalne kulture, mlajša diskurz larpurlartizma. Kakorkoli že, polje slovenske kulture se na širši institucionalni ravni ni nikoli legitimiralo unitarno, homogeno, brez notranjih relativizacij in premišljenih ugovorov. Drugače je v ožji shemi nacionalnih institucij, kjer se omenjeni pluralizem samorefleksije podredi nacionalni ideologiji. Toda bolj zaskrbljujoče od instrumentalizacije umetnosti s strani nacionalne države, ki umetnikom in drugim kulturnim delavcem nenazadnje (in čeprav paternalistično) omogoča socialno varnost, je nezavedno reproduciranje služnostnega odnosa umetnosti v razmerju do dominantnih ideologij, in sicer s strani samih proizvajalcev etablirane kulture.
Žižek, nacionalizem in NOB
»Akcije slovenskih intelektualcev od uradne napovedi uknitve samostojnega ministrstva za kulturo so v celoti potrdile Bourdieujevo tezo, da je kultura v sodobni družbi svéta; da ima tako rekoč religiozen status.«
Nujno je začeti pri tisti spotakljivi Žižkovi misli iz časa ustanovitve »megaministrstva«, ki pikro svetuje, da pri reševanju družbenih kriz ni preveč pametno polagati upov v kulturo in da ne gre spregledati specifično negativne vloge pesnikov v številnih krvavih etničnih sporih. Če je družbeno angažirana literatura tista, ki generira družbeno stihijo in nasilne prevrate, si tega nikakor ne more šteti v čast, pa naj se še tako lepo sliši, da vojske upornikov (npr. partizani v NOB) raje korakajo za pesmijo kot pa za političnimi programi ali žurnalističnimi analizami družbene stvarnosti. Prav v tej preprosti opazki je ideološka moč literarnega diskurza najbolj neposredno razkrita in hkrati najbolj srhljiva.
Akcije slovenskih intelektualcev od uradne napovedi uknitve samostojnega ministrstva za kulturo so v celoti potrdile Bourdieujevo tezo, da je kultura v sodobni družbi svéta; da ima tako rekoč religiozen status. Opozarjati na arbitrarnost veljavnih shem znotraj polja kulture, ki perpetuirajo takšno prepričanje in skrbijo za nemoteno delovanje strukture gospostva, pa je skoraj bogoskrunsko. Ne domišljam si, da sem zmožen dosledno ubesediti sleherne ambivalence in identitetne mehanizme, ki določajo razmerja med kulturo in državo, subjekti in institucijami itn., vendar to ne more biti razlog, da ne bi odkrito razpravljal o nekaterih neprijetnostih, ki jih vzbuja kulturniški boj zoper mačehovsko državo.
Naj ne okolišim, tako imenovana kultura je eden osrednjih ideloških aparatov države, saj se pod njenim plaščem reproducira tista najbolj temeljna identiteta, iz katere naša družba – kot samo-uzrta homogena celota – sploh izhaja, tj. nacionalna identiteta, identiteta »slovenstva«. Da je takšna dispozicija še vedno prevladujoča, nas v primeru vzpostavljanja »megaministrstva« in revolta slovenskih kulturnikov opozarjata dva vzporedna procesa: prvič, s stališča gospodarja povsem logična združitev resorjev kulture in šolstva ter, drugič, vehementen nacionalistični diskurz kulturnikov, ki se takšni institucionalni rešitvi upirajo. Položaj je pravzaprav paradoksalen. Oblast se natanko zaveda obče sprejetega mesta kulture, zato v skladu z logiko veljavne ideološke sheme ne vidi težav v pripojitvi njenega materialnega temelja buržoaznemu ideološkemu aparatu par excellence (tj. šolstvu), medtem ko kulturniki na drugi strani opozarjajo oblastnike, naj se spomnijo prav tiste vloge kulture, ki jo oblast z združitvijo/ukinitvijo ministrstva tako ali tako že udejanja. Upor kulture je s tem precej neučinkovit, saj zgolj afirmira obstoječe oblastniško prepričanje o tem, kam kultura v resnici sodi in kakšen je njen smotr.
»Kultura je eden osrednjih ideloških aparatov države, saj se pod njenim plaščem reproducira tista najbolj temeljna identiteta, iz katere naša družba – kot samo-uzrta homogena celota – sploh izhaja, tj. nacionalna identiteta, identiteta »slovenstva«.«
Postopanje kulturnih delavcev je seveda povsem razumljivo – v trenutku ogroženosti so se zatekli k tistim verjetjem, ki so razpršena po celotnem družbenem telesu in ki obetajo največ solidarnosti pri sodržavljanih. V družbi pač obstajajo takšne in drugačne legitimacije umetnosti in žurnalistično-refleksivnih metadiskurzov, ki spremljajo njeno produkcijo. Ko napetosti ni, prevladuje navidezni pluralizem tovrstnih legitimacij, ko pa v družbi nastopijo usodna protislovja, je treba razlike poenotiti, združiti moči in se sklicevati na neko temeljno, naddoločujočo identiteto, v našem primeru nacionalno, ki se je menda rodila iz duha kulture, pa čeprav ji kulturniki v vsakdanji rutini ne pripisujejo prav velikega pomena. V nacionalistični diskurz nas torej sili institucija, saj je temeljni smisel »kulture« za tiste »zunaj« – poleg tega, da ponuja nekaj tako banalnega in lahko dosegljivega, kot je razvedrilo – predvsem v ohranjanju in promoviranju slovenstva. Toda dilema s takšnim opravičilom nikakor ni razrešena, ampak se le še dodatno zaostri. V trikotniku oblast–javnost–kulturniki so ob opisani ideološki dinamiki prav slednji tisti, ki so v sila neprijetnem hipokritičnem položaju, saj morajo vselej odločno zatrjevati, da na nek mističen način služijo narodu, čeprav želijo biti od njega tudi neodvisni. Ne poznam nikogar, ki bi tovrsten nacionalistični ali utilitaristični besednjak »deklaracij in javnih razpisov« jemal zares, dopuščam pa možnost, da obstajajo posamezniki, katerih ambicije v »kulturi« so zavestno in predvsem »inkulturacijske«, da torej vidijo smisel svojega ustvarjanja v tem, da posameznike uvajajo v določene kulturne oziroma nacionalne vzorce. Menim, da se kulturniška skrb za nacionalno bit in njeno sodelovanje v globalnem procesu kulturne izmenjave dogaja precej bolj posredno, spontano in nenačrtovano, kar pa seveda še ne pomeni, da za to niso potrebni številni institucionalni temelji. Pa vendar državotvornost nikakor ne more biti osrednji smoter umetniške in druge kulturne produkcije – ali pač?
Nezadostna kritika
Precej bolj realno območje spora, ki bi ga morali po mojem mnenju siloviteje naslavljati, izvira iz eksistencialne stiske kulturnih delavcev, ki se upravičeno bojijo vse večje prekarizacije trga dela v kulturi in negotovosti, ki jo prinaša pospešeno formiranje »intelektualnega proletariata«. Nezadostnost Koksovega diskurza, ki smo ga lahko spremljali pred dvema letoma, je bila prav v pretiranem ukvarjanju s slovenstvom in državljansko nepokorščino v obliki slavljenja državnih simbolov, medtem ko je premalo opozarjal na dejstvo, da kulturni sektor omogoča preživetje okoli 30.000 državljanom. Lupljenje kulturniške čebule, klestenje organov, institucij, sredstev itn. torej pomeni predvsem postopno poslabšanje eksistencialnih pogojev za ne tako majhno skupino ustvarjalnih in delavnih ljudi. Ukinjanje ministrstva za kulturo nikakor ni bil signal za nepriznavanje državotvorne, tj. ideološke vloge kulture – ta je in bi ostala tudi brez ministrstva, saj jo otroci ves čas reproducirajo v procesu osnovnega izobraževanja –, ampak predstavlja možnost dodatne marginalizacije delavcev v kulturi pod pretvezo varčevanja in racionalizacije sredstev. Zgodba o ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo je bil simptom politike, za katero je koristno postalo osrednja resnica. Brezglavo istovetenje koristnega z resničnim pa je, kot pravi Ortega y Gasset, definicija laži.
Prav zoper to zdravorazumsko laž, ki humanistične vrednote nadomešča z grobim utilitarizmom, bi se morala uperiti ost boja za kulturo v Sloveniji, vendar ne na podlagi nacionalističnega diskurza, ampak z jasno zavestjo, da je ta boj pravzaprav analogen tistemu v Grčiji in v drugih z ekonomsko krizo razrvanih predelih Evrope. Diskurz oblasti, ki legitimira združevanje, krčenje in racionalizacijo, je pač preveč podoben diskurzu finančnega kapitalizma, bonitetnih hiš in zasužnjevalnih varčevalnih ukrepov. Gre torej za boj proti vsemogočni, univerzalizacijski logiki zategovanja pasu, ki se sklicuje na »zdravo kmečko pamet« (iz prazne denarnice menda težko izvlečemo še kakšen bankovec) in z naravnost revolucionarnimi rezi konservativno rešuje in ohranja družbeni sistem, ki se je v luči vsesplošne krize dokončno izkazal za spornega.
»Prav nič ne bo pomagalo, če danes mislimo, da vzdrževanje lastne kulturne produkcije ni nacionalizem – bolje bi bilo, če bi na kulturo zares lahko računali in Žižku mirno pokazali iztegnjeni sredinec.«
Prostor za umetnost in etično držo v času relativizma
Čeravno je superminister Turk ril kot svinja po božjem vinogradu, bi njegovi varuhi vendarle lahko branili grozdje z bolj premišljenimi argumenti. Slovenski kulturniki so v navalu samomistifikacije očitno menili, da je slovensko kulturno polje nekakšen transcendentalni izvir slovenstva, ki je šele omogočil politično življenje naroda hlapcev, kar spet predstavlja nekakšen unikum med nacionalnimi državami sveta. V resnici mesto kulture v izgrajevanju slovenskega naroda ni pretirano izjemno glede na zgodovinske procese oblikovanja preostalih evropskih narodov. Sklicevanje na mitološko državotvornost kulture ni le anahrono, ampak tudi kontraproduktivno: kaj nam pomagajo diskurzi, ki so voda na mlin superministrom? Javnosti ves čas zagotavljamo: »Mi smo vaš temelj, mi vas držimo pokonci.« Kaj pravzaprav to pomeni? V negotovih razmerah smo začeli varčevati pri kulturi, športu, znanosti in drugih odvečnih sektorjih, ki so jim tuji koncepti konkurenčnosti in gospodarske rasti. Danes varčujemo povsod – varčevanje je mantra našega časa, je osnovni delec besednjaka sleherne sprejemljive politike. Če pa bi ekonomska kriza po nekem spletu okoliščin vendarle dosegla neslutene razsežnosti, ko je več ne bo mogoče uravnavati z bilancami in finančnimi prerazporeditvami, bodo ljudje morda odšli na ulice v malce bolj neuglednem razpoloženju kot decembra 2012 in korakajoč za pesmijo obujali prav tisto identiteto, ki (kot pravimo) temelji na naši vzvišeni kulturi, da bodo lahko samozavestno obglavili tajkune, škofe, homoseksualce ali pritepence z Balkana. Prav nič ne bo pomagalo, če danes mislimo, da vzdrževanje lastne kulturne produkcije ni nacionalizem – bolje bi bilo, če bi na kulturo zares lahko računali in Žižku mirno pokazali iztegnjeni sredinec.
Da bi se izognili nezaželenim scenarijem, bo za začetek dovolj, da opozarjamo na trpko realnost in intenzivno razmišljamo o tem, kako bi odznotraj preuredili prostor kulture, da se mu v bodočih kriznih trenutkih ne bo več treba zatekati k obrabljenim in morebiti celo nevarnim ideološkim vzorcem. Če je kultura, kot pravi Rastko Močnik, že ideološka rešitev problema relativizma predstav neke družbe o sami sebi, je naloga delavcev v kulturi, da vedno znova relativizirajo to ideološko razrešitev problema družbene heterogenosti, ki jih hkrati vzpostavlja kot opravičljivo družbeno skupino. V nereflektirani reprodukciji ideologije je namreč le malo prostora za umetnost in pristno etično držo.
–
Gašper Jakovac je doktorski študent zgodovine na Univerzi v Durhamu.
Pogledi, let. 4, št. 5, 26. februar 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
