Reakcija – akcija
12. 11. 2014
Igra o Antikristu je bila brez dvoma medijski dogodek prejšnjega meseca, če ne celo leta. Gledališki medijski, da ne bo pomote. Razlogov je več: najprej izstop SNG Maribor iz vnaprej dogovorjene koprodukcije, aktualna tematika, zgolj enkratna, premierna uprizoritev, tudi zelo uspešen piarovski »spin« promotorjev enkratne uprizoritve. Mnenja o uprizoritvi so različna. Še več, mnenja so radikalno deljena. In kritiških zapisov podviga kolektiva Was ist Maribor je manj pozitivnih kot negativnih.
Najradikalnejši je bil objavljen na Radiu Študent, podpisuje ga kritičarka Zala Dobovšek. Neposreden, brezkompromisen, tudi ciničen in odkrito posmehljiv do Antikrista. In to v taki meri, da je članu kolektiva, Sebastijanu Horvatu, »dvignilo pokrov«. Avtorici je odpisal, ji prepovedal nadaljnje pisanje o svojem delu in mimogrede še zagrozil, da bo z njo, če mu pride blizu, fizično obračunal.
Če odmislimo grožnje z nasiljem, se je končno torej začelo dogajati, bi lahko rekel povprečni spremljevalec gledališkega dogajanja. Končno jasen in radikalen »statement« ustvarjalca na prav takšno kritiko. Običajna stvar, torej. A ne pri nas. In zato zelo simptomatična.
Da ima slovenska gledališka kritika probleme, priznavajo tako sami pisci kot tudi tisti, o katerih pišejo. Razlogov je več, eden ključnih pa je gotovo, da je kritiško pisanje, ne samo tisto o uprizoritvenih umetnostih, podcenjeno. Povsem konkretno, plačano je slabo, če ne celo zanič (na RŠ pa še sploh). Kar pa seveda ne pomeni, da je vedno a priori slabo.
Finančna kriza na eni strani ter lastniške in konceptualne spremembe medijske krajine na drugi kritiko rinejo v kot in ji ne namenjajo več toliko denarja in tudi prostora kot nekoč. Torej je interes za pisanje manjši, posledično je piscev manj, in ker je manj denarja, se marsikdo noče izpostavljati, da tega, da se ne more kritiško razviti, niti ne omenjam. Živeti od kritike se danes pač ne da in se tudi nikoli več ne bo dalo.
Denarja je manj tudi na drugi strani, na strani ustvarjalcev. Ravnokar je bil izveden rebalans aktualnega proračuna, napoveduje se že rebalans prihodnjega. Gledališč je enako število, zaposlenih praktično prav tako, število produkcij je praktično enako, če ne celo večje. Hiperprodukcija v kriznih časih? Sliši se čudno, a res je tako. (Gotovo smo priča kulturniškemu, ne samo balonu uprizoritvenih umetnosti.) In ker je denarja manj, institucionalne in nevladne produkcije pa več, so ustvarjalci primorani delati več za manj ali celo zastonj. Kvaliteta? Če že ne, pa gotovo še bo začela trpeti.
Paradoksalno, tudi »produkcija« kadrov, ta je praviloma vezana na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, je praktično enaka, nespremenjena, ne glede na to, da ustvarja za trg, ki že nekaj časa deluje pod bistveno spremenjenimi pogoji.
Mladih (brezposelnih) igralcev, režiserjev, dramaturgov, scenografov ... je vedno več, vedno težje je zaradi krčenja stroškov pridobiti potrebne izkušnje in administrativno zahtevana dokazila za pridobitev statusa, ki bi jim omogočal relativno normalno življenje. Vedno več je ustvarjalcev, katerim je osnovni poklic le še dodatna dejavnost. Razen redno zaposlenih jih je večina prisiljene v amaterizacijo svoje osnovne dejavnosti, prisiljena je postati ljubiteljski ustvarjalec, redni ali popoldanski espejevec.
Posledica te degradacije pa so tudi cinizem, radikalnost in posmeh (na obeh straneh). Posledica je radikalno zavzemanje stališča. Konfrontacija. Konflikt. Ker je to pač edina (prava) možnost. In, paradoksalno, ne nazadnje, ker to edino šteje. Skratka: gre za konflikt, ki poleg spraševanja o razmerju kritik–ustvarjalec posredno opozarja tudi na probleme, ki jih ves čas pometamo pod preprogo in se pretvarjamo, kod da jih ni. Kot da je vse v redu.
Vse to razburjenje pa na drugi strani spet pomeni, da Igra o Antikristu »dogaja«. Da vznemirja, razburja, jezi ... Da torej ima svoj smisel. Tudi ta, da je mogoče končno napočil čas za premislek o slovenski gledališki sceni. In ta bo moral biti radikalen. Samo brez klofut.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
