Andraž Kajzer, ena od gonilnih sil organizacije festivala MENT
Slovenijo postaviti na glasbeni zemljevid sveta
Mreženje že dolgo ni več zgolj popularen trendovski izraz za povezovanje posameznikov na spletu. Vsaj v primeru Menta gre za konkretno srečevanje. Zanimiva pa tudi logična je kombinacija glasba–umetnost–tehnologija. Od kod odločitev za tovrstno »mreženje konceptov«?
Omenjena trojica je bila vedno povezana, danes pa je še toliko bolj. Glasba je sama po sebi umetnost, popularna glasba pa se je vselej povezovala še z drugimi umetnostmi, recimo z videom. Seveda je tehnologija vedno imela svojo vlogo, tako da mreža konceptov obstaja že dolgo časa. Ment pa ne mreži le konceptov, ampak predvsem ljudi, akterje in predstavnike teh scen, pomembne člene glasbene, pa tudi vizualne industrije.
Mar to pomeni, da glasba kot samostojna ustvarjalna zvrst ne (z)more več eksistirati kot neodvisna dejavnost, pač pa je nujno povezovanje z drugimi ustvarjalnimi oblikami?
Popularna glasba se je vedno »družila« z drugimi umetnostmi. Predvsem z vizualnimi. Pogosto je bil prvi stik z izvajalci tudi vizualen – pa naj je šlo za video ali fotografijo v časopisu, na plakatu … Tudi tehnologija je vedno krojila glasbene smernice oz. možnost glasbenega izražanja. Morda najbolj opazno v osemdesetih, ko so skladbe preplavili sintetizatorji zvoka, ritem mašine in efekti. Ali pa v zadnjem desetletju, ko je dostopnost tehnologije omogočila kakovostno produkcijo v dnevni sobi.
Za Ment je zabava verjetno enako pomemben element kot delo. Pa vseeno, v kakšnem vrstnem redu ju razumete vi, ki dogodek ustvarjate? Ne nazadnje, 200 udeležencev se ne pride zgolj in samo imeti »fajn«.
Številka 200 odraža približno oceno profesionalcev na dogodku. Torej ljudi, ki pridejo mrežit in poslovat, predvsem na področju glasbene industrije. Govorimo torej o založnikih, menedžerjih, agentih, koncertnih promotorjih, producentih festivalov in drugih. Na tovrstnih konferencah se izobražujejo, tkejo vezi in iščejo nove možnosti poslovanja, nove kontakte, ideje in informacije. Obenem pa mnogi iščejo ali promovirajo nove avtorje in izvajalce glasbe. Zato zvečer hodijo poslušat bende – jih preverit v živo. Obenem pa se tudi oni zabavajo, medtem ko upamo, da se bo občinstvo zabavalo ves čas, pa čeprav se bo vmes tudi izobraževalo.
Kaj vas je gnalo k organizaciji takšnega dogodka? Gotovo ne gre za povsem altruistično gesto zanesenjakov, ki imajo radi glasbo? Kje se skriva dodana vrednost?
Zgodba je precej široka, lista prioritet pa taka: konkretneje postaviti Slovenijo na glasbeni zemljevid sveta, omogočiti domačim izvajalcem in glasbenim profesionalcem stik s tujino in jim poskušati odpreti vrata na tuje trge, navdušiti več ljudi za glasbeni posel oz. jim ponuditi izobraževanje ter možnost mreženja s tujino. Obenem pa malce bolj profesionalizirati domači glasbeni posel in spodbuditi kulturni turizem ter lokalno ekonomijo. Tako kot to počno sorodni festivali po svetu, pa naj gre za angleški Liverpool Sound City, islandski Iceland Airwaves ali nizozemski Eurosonic.
Trije koledarski dnevi pomenijo tri, za marsikoga neprespane noči. Več kot 50 nastopajočih je zahtevna naloga. Zakaj takšna koncentracija, ki je sicer iztisnjena iz nabora 200 kandidatov?
Večina nastopajočih ni iztisnjena iz omenjenega nabora, temveč je skrbno izbrana in večinoma preverjena tudi v živo. Gre za nabor domačih in tujih izvajalcev, ki so tako ali drugače pripravljeni na naslednji korak – na konkretnejši stik s tujino (»export ready«). Seveda gre za širok nabor nekaterih že uveljavljenih, a precej nepoznanih izvajalcev. Velika koncentracija pa zato, ker gre za festival. Kot rečeno, si glasbeni profesionalci želijo videti čim več zanimivih izvajalcev, obenem pa lahko tako domači publiki ponudimo enkratno izkušnjo. Upam, da bo z leti Ment postal eden tistih festivalov, kamor ne prideš zaradi headlinerjev, ampak zaradi novih vznemirljivih izvajalcev, ki so šele na začetku poti.
Kaj pa vsi tisti, ki skrbijo, da se glasbeni posel v drugih državah vrti, kot je treba; po kakšnih ovinkih naj bi njihova prisotnost delovala na domačega ustvarjalca, ne nazadnje pa tudi na obiskovalca?
Številka 200 bo verjetno na koncu še višja, gre pa tako za domače kot tuje profesionalce. Domači ustvarjalci bodo imeli možnost navezati stik z njim zanimivi akterji ter se jim predstaviti. Nekateri tudi na koncertu, drugi s cedejem, vizitko … Obiskovalci bodo verjetno opazili, da je med njimi nenadoma kar nekaj tujcev, ustvarjalci pa imajo enkratno priložnost za lastno informiranje in konkretno mreženje za delo v tujini.
Kako ustvarjalci gledajo na te »ljudi iz ozadja«, jih razumejo kot del kreativne ekipe ali imajo do njih določene zadržke?
Precej naših ustvarjalcev še vedno misli, da se bo nekega dne na enem od koncertov ali pa na spletu pojavil mož s kravato, ki jih bo popeljal v svet. Vsaj pogosto dajejo tak vtis. Po drugi strani skoraj prevlada zadržek pred profesionalizacijo, ki jo marsikdo napačno enači s komercializacijo. Tisti, ki se glasbene industrije bolje zavedajo, vejo, da morajo najprej dobro pripraviti svoj paket, ki ga lahko ti akterji ponesejo čez mejo, ostali pa si bojo raje v brk mrmrali, da tako in tako ni nič mogoče.
Treba je razumeti, da ti ljudje dnevno sodelujejo z izvajalci s celega sveta in da jih ne zanimajo demo bendi, ki bi igrali enkrat na mesec, temveč ustvarjalci, ki imajo nekaj svojega, obenem pa so pripravljeni na profesionalizacijo. Vsaj delno.
V naboru nastopajočih ZDA in Velika Britanija, dominantni velesili v produkciji pop glasbe, praktično nista prisotni. Zato pa Srednja in Vzhodna Evropa, bivša Jugoslavija ... Ne velika, pač pa butična imena.
Osredotočamo se na trge, ki so manj prisotni na zemljevidu glasbene industrije. Obračamo zemljevid in namesto od Moskve do Londona gledamo od Skopja do Osla. Ali pa vsaj od Balkana do Baltika. Na teh področjih se skriva ogromno odlične glasbe, ki pa je zaradi slabše profesionaliziranosti in zaprtosti glavnih trgov vedno zapostavljena. Zato na novo postavljamo zemljevid.
Baltik je ob vzpostavitvi festivala Tallinn Music Week kar zablestel. Na tujih festivalih je prisotnih vedno več izvajalcev in profesionalcev iz teh držav. Poleg tega imamo dober pregled nad našim širšim prostorom in lahko tujim akterjem pokažemo, kaj vse se dogaja pri nas.
Kdo lahko pokaže več, ekipe iz sicer neprisotne zahodne hemisfere glasbene industrije ali vsi »drugorazredni« državljani korporativnega sveta? Kje je trenutno sod kreativnosti bolj poln?
Zahod bo brez dvoma prisoten. Profesionalci prihajajo iz praktično vseh zahodnoevropskih držav, pa tudi nastopajoči: Anglija, Nemčija, Francija, Italija … Po drugi strani center in vzhod Evrope ponujata ogromno. Tako glasbe kot znanja in izkušenj.
Mesto, kot slišim, nima velikega posluha za tovrstne dogodke, gibljete se po prizoriščih (Kino Šiška, K4, Metelkova), ki se staroljubljanski »plaži« izogibajo na daleč. Kakšen je vaš komentar na to?
Mesto je že izkazalo posluh za Ment. Očitno počasi prepoznava tudi njegov ekonomski potencial, potencial kulturnega turizma in seveda potencial izvoza. Po drugi strani pa mesto očitno svoj center zapira za urbano kulturo. Tako se sorodni tuji festivali povečini odvijajo v mestnih jedrih, medtem ko smo mi izrabili najbolj živi del naše klubske infrastrukture, ki se v celoti nahaja zunaj mestnega jedra. Brez prizorišč Menta bi bila ponudba popularne ali pa urbane glasbe v Ljubljani zelo osiromašena. Polega tega pa je Šiška perfektna za tovrstno konferenco, Metelkova pa za hkratno dogajanje v več klubih. Veseli smo, da je sodelovanje s to klubsko infrastrukturo mogoče, v prihodnosti pa bi si želeli tudi kakšno prizorišče v centru.
Pogledi, let. 6, št. 2, 28. januar 2015