Revolucija ali rekonstrukcija
09. 09. 2011
Ko premišljujemo o poteh iz krize, se soočamo s paleto možnih ukrepov, na kateri eno skrajnost predstavljajo najradikalnejše opcije, drugo pa takšni predlogi, ob katerih upravičeno pomislimo, da prej kot spremembi služijo podaljševanju obstoječe agonije. Čeprav med tema skrajnostma obstaja veliko odtenkov, pa smo na žalost soočeni predvsem s poloma: z mukotrpnim sprejemanjem ozko pojmovanih reform, v katere le stežka zares verjamemo, na eni strani in z raketami, bombami in eksplozijami na drugi. In ker smo izgubili upanje v reformno politiko (če lahko tako sodimo po nizkih volilnih udeležbah in odsotnosti vsakršnih iniciativ oblikovanja političnih opcij iz ljudstva), se prav lahko zgodi, da bomo zopet začeli verjeti nasilju, k čemur nas, nenazadnje, napeljujejo tudi vplivni izobraženci.
Vojna in nasilna revolucija sta že od nekdaj veljali za pomladilo duha, tako kot požiganje trave ali gozda, ki rastlinam drugo leto omogoči bolj zdravo rast. Od nasilja so si ljudje obetali različne stvari, med vsemi pa so bili eni največjih zagovornikov vojn paradoksalno ravno intelektualci in umetniške duše, ki so iskali preporod lastne misli, s tem pa tudi družbene okolice: »Prvo svetovno vojno so ekspresionisti pojmovali kot mogočno katarzo. Verjeli so, da bo uničila stari red, ki so ga imeli za represivnega, in da bo iz njenega pogorišča vstala boljša družba … ‘Zunaj je bil ta čudovit, veličastni hrup bitke. Šel sem ven med množice ranjenih in izčrpanih vojakov, ki so se vračali z bojišča, in lahko sem slišal to čudno, nenavadno veličastno glasbo … Želim si, da bi ta hrup lahko naslikal,’ je Beckmann navdušeno pisal svoji ženi leta 1914.« (Dietmar Elger: Expressionism) Vendar pa tovrstne ideje niso zgolj preteklost. Pozive k nasilnim revolucijam lahko zasledimo povsod in bolj kot se bodo razmere zaostrovale, več jih bo in bolj jim bomo vsi verjeli. Sam sem na svoje presenečenje pred kratkim slišal poziv k sekanju glav z giljotino na Stephansplatzu na Dunaju od visoko izobražene osebe iz vrhnjega družbenega sloja. Še najbolj paradoksno na tej situaciji pa je, da so ti ljudje nekoč pripadali generaciji otrok cvetja.
Toda iskanje družbenega preporoda skozi nasilje ni problematično zato, ker bi bilo neokusno, temveč zato, ker ni učinkovito. Trpljenje z vojno ni nikdar porodna bolečina nečesa plemenitega, temveč zmerom zgolj bolečina izgube in tragedije: »Toda bolj kot se je vojna vlekla, bolj se je spreminjal odnos umetnikov do nje: Dixove slike so se sprevrgle v obsodbo militarizma in buržoazije. Kirchner, Beckmann in Kokoschka niso zmogli prenesti grozot strelskih jarkov in so doživeli fizične in psihične zlome, nakar so bili odslovljeni iz vojske. Številni drugi ekspresionisti – Marc, Macke, Morgner – so umrli na fronti v zgodnji mladosti.« (Prav tam) Še več: ideja revolucije v smislu nasilnega prevzema oblasti je – kot nam pokaže John Holloway – notranje protislovna s tem, ko se zaplete v to, kar hoče izbrisati: »Kar se začne kot protestni krik proti oblasti, proti razčlovečenju ljudi, proti ravnanju z ljudmi kot s sredstvi in ne s smotri, se spremeni v svoje nasprotje – v privzem logike, navad, diskurza oblasti v središče boja proti oblasti.« (Holloway: Spreminjajmo svet brez boja za oblast). Argument glede neuspešnosti tradicionalno pojmovanih revolucij torej ni zgolj historični, temveč strukturni.
Spremembam, ki jih moramo ubrati, ni treba stremeti k nečemu, kar je še povsem v temi in neznano. Nasprotno, cilj poti, ki jo moramo vnovič prehoditi, je znan: bratstvo, enakost in svoboda; z vsemi drugimi ideali, ki izhajajo iz njih in pritičejo temu, kar si predstavljamo pod pojmom demokracija. Iz tega razloga in pa iz strukturne nemožnosti uspeha revolucije ali nasilnega preobrata oblasti (kakor tudi iz očitnega neuspeha reformnih politik, ki zaradi svoje preozke usmeritve niso zmožne uvideti in zajeti kompleksnosti planetarne humanitarne krize) se kot pot družbene transformacije ponuja pojem rekonstrukcije. Rekonstrukcija je pojem, ki ga je uporabljal ameriški filozof John Dewey v prvi polovici prejšnjega stoletja, da je z njim opisal proces prilagajanja moralne prakse in institucij družbenim spremembam, tako da lahko razumno odgovorijo na nove izzive, ki jih postavlja novo okolje. Kajti po drugi strani drži tudi to: čeprav je cilj v splošnem znan, pa pri njegovem doseganju vendarle ne more iti zgolj za preprosto vračanje v preteklost, ki je minula. Nasprotno: da bi dosegli večjo enakost in svobodo, moramo politične prakse in institucije rekonstruirati našemu času primerno. Kako natanko to storiti, je naloga, ki je pred nami vsemi.
Kot ena glavnih ovir na tej poti se kaže naša nezainteresiranost za participacijo, oziroma za aktivno sodelovanje pri izmišljanju načinov tovrstne transformacije. Morda ji je vzrok naša relativna materialna blaginja, posledica naše izborjene dominantne globalne pozicije, ki nam začasno omogoča, da živimo na račun drugih, tako ljudi kot narave. Gotovo pa ji je vzrok tudi dejstvo, da znotraj ustaljenih miselnih okvirjev enostavno ne vidimo poti naprej: zdi se, kot da danes nihče več ne ve, kaj natanko je krivo za našo stagnacijo, še manj, kaj bi bilo potrebno narediti. Nesmiselno je s prstom kazati na to ali ono vlado oziroma osebo, če pa so okoliščine tako kompleksne, da uhajajo našemu razumevanju. Zdi se, da smo ujeti v situaciji, kakršno prikazuje nagrajena britanska televizijska komična serija The Thick of It, ki se norčuje iz delovanja sodobne britanske vlade – v njej se ukrepa zato, ker se pričakuje, da se bo nekaj ukrenilo, ne da bi se v tem procesu lahko tudi (spo)razumeli, pri čemer je celotno družbeno krmilo na grozljiv način prepuščeno milosti naključja. Iz takšne situacije se lahko hitro razvije družbeni skepticizem, tj. domneva, da ni možno ničesar storiti – ki ima za posledico nekakšen hedonizem trenutka, tj. izkoriščanje vsega, »dokler to še lahko«, kot najbolj optimalno pot za posameznika, ki pa seveda ni trajen in ki se v skrajni točki z(a)loma lahko izteče v nasilje.
Skepticizem, kot nam to pokaže Stanley Cavell, ni toliko nezmožnost uma, da bi našel pot do resnice, kot veliko bolj stanje osebne odrezanosti od sveta. Tej odrezanosti prej kot nemožnost spoznanja botruje nepripravljenost za stik s svetom in bližnjimi z naše strani, ali celo, hegeljansko rečeno, strah pred resnico, pred svetom in soljudmi. Da bi torej naredili korak iz trenutne slepe ulice, nam ni potrebna tehno-birokratizacija vseh segmentov našega življenja (od prepovedi gojenja kamilic na domačem vrtu do kriminalizacije določenih oblik medsosedske pomoči), ki skuša ujeti in regulirati sestavo družbenega sveta, temveč mišljenje, ki zaupa v svet in nas same, mišljenje, ki pelje v romanco s svetom.
Znašli smo se v planetarni humanitarni in ekološki krizi in morda nas res lahko reši samo še Bog, kot je rekel Heidegger; vendar pa se tudi zanj danes zdi, da je v zagati. Če nas lahko reši, potem samo tako – kot bi rekel William James –, da mu priskočimo na pomoč ljudje. Ne s puškami in bombami in ne z uvajanjem novih in novih statističnih meritev in formularjev ter pravil, temveč z gesto mišljenja, z romanco s svetom, ki si ga delimo in ki nam lahko pokaže nove poti za rekonstrukcijo življenja naše skupnosti.
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
