Po sokratsko o Sokratu
Boris Vezjak: Sokratov pojmovnik za mlade. Ilustracije Izar Lunaček. Založba Aristej (Zbirka Pojmovniki), Šentilj 2011, 133 str., 23 €
24. 06. 2012
Boris Vezjak, širši javnosti znan predvsem kot kritik slovenske družbenopolitične realnosti, se bralcem v zadnji publikaciji predstavlja skozi svoje razumevanje osebe, ki stoji na samem začetku evropske kulturne dediščine: Sokrata. Ta, ki je moral umreti zgolj zato, ker je »preiskoval resničnosti pod zemljo in na nebu«, je nekdo, o komer, zaradi pomanjkanja trdnih virov, ne vemo skoraj ničesar – razen morda bistvenega. Toda kaj je bistveno?
Skozi Vezjakov tekst se nam Sokrat večkrat predstavi predvsem kot oseba, ki ji je najdražja stvar na svetu to, kar je zastonj na voljo vsem: iskanje resnice in moralno življenje. V tej ironiji, ki predstavlja osnovni karakter Vezjakovega Sokrata, hkrati odmeva to, kar lahko tudi sicer zasledimo v skoraj vseh avtorjevih kritičnih intervencijah: prikaz nesmiselnosti neskončne sle po dobičku zaradi profita samega ter posledična moralno-duhovna izpraznjenost skupnosti, ki pozabi na etična načela sobivanja.
Vendar pa sta tokrat ton in ritem besedila nekoliko drugačna od siceršnjih avtorjevih posegov: če slednje zaznamuje značilno jedek slog, zaznamovan z živahno strukturo povedi in polnim izrazjem, je Sokratov pojmovnik pisan v blagozvočnem zbornem stilu. Jasno: Sokratov pojmovnik je po svoji koncepciji in glede na zasnovo zbirke, v katero spada (Pojmovniki), knjiga, ki je mišljena kot splošni uvod v problematiko za radovednega bralca, željnega plemenitega kratkočasenja. Gre torej za poljudno knjigo, katere naslov pa je – v točki, ko omenja mlade – treba razumeti metaforično. Glede na tekstovni obseg in karakter njene refleksije, se ob njej prav gotovo ne bo dolgočasil noben bralec, pa čeprav se bodo morali tisti, ki so eksplicitno željni poezije, ponekod nekoliko prilagoditi njenemu slogu.
»Pravo vprašanje Sokratovega pojmovnika za filozofa ni, ali je mladino kvaril Sokrat, temveč, ali to počne Vezjak? Na to vprašanje je treba odgovoriti pritrdilno.«
Materija pojmovnika je razdeljena na deset delov, pri čemer Vezjak tradicionalno in smiselno začenja z vprašanjem (zgodovinske) osebnosti Sokrata in z viri, ki nam lahko pomagajo to osebnost rekonstruirati. Slednje poglavje predstavlja primerjalno študijo (v glavnem Platonovih in Ksenofontovih opisov, seveda pa ne manjka niti Aristofan), ki se izteka v prikaz poslednjih Sokratovih dni, kar je uvod v bolj na filozofske teme osredotočen del knjige. Ta začenja pri Sokratovi filozofski drži in vprašanju njegove metode, nadaljuje z epistemološko obarvanimi razmisleki o Sokratovi nevednosti, ironiji in spoznavnih zmožnostih, ki prehajajo v prikaz Sokratovega nauka vrlin, njegovega pogleda na dušo, smrt in samospoznanje, ter se zaključuje z refleksijo Sokratovih političnih stališč in njegove aktualnosti danes. Prav zaradi takšne relativno nadrobne, predvsem pa logične členitve, ki sklepa miselni lok od sokratskega vprašanja, preko epistemologije in etike, ki se preliva v politično teorijo, do sodobne aktualnosti Sokrata, ima Sokratov pojmovnik kar nekaj prednosti pred primerljivo Socrates: A Very Short Introduction, ki strne lik tega plemenitega klateža v zgolj štiri poglavja, ki pa sploh niso opredeljena tematsko po smislu vsebine Sokratove filozofije (kot pri Vezjaku), temveč se razvrščajo glede na problematiko, ki bi jo lahko imeli prej za filološko kot filozofsko (Sokratska literatura, Platonov Sokrat). Poleg tega pa omenjeni publikaciji manjka slovar sokratskih pojmov, ki ga Vezjak smotrno dodaja svojemu besedilu.
Toda to, kar je zares bistvenega na tej knjigi za profesionalnega filozofa, pravzaprav niti ni njena vsebina in organiziranost, temveč vprašanja, ki jih sproža Vezjakova – recimo ji kar drzna – poteza, da (in kako) Sokrata približa širši publiki, predvsem pa mladini. Vsi vemo: če so popularizaciji svojih vsebin znanstveniki nekako še naklonjeni, pa filozofi ponavadi nismo – nulla est via regia ad philosophiam. Pravo vprašanje Sokratovega pojmovnika za filozofa torej ni, ali je mladino kvaril Sokrat, temveč, ali to počne Vezjak?
Na to vprašanje je treba odgovoriti pritrdilno, če s tem razumemo napeljevanje bralca na zastavljanje nadležnih vprašanj, ki mu širijo obzorje; ravno zaradi tega pa tudi nikalno, če s kvarjenjem mislimo na navajanje bralca na iskanje bližnjic. Kajti če je Sokratov pojmovnik bližnjica, potem je bližnjica zgolj do poti k morebitni vednosti, ne pa do domnevne vednosti same. Je torej sokratsko, filozofsko besedilo, kar dokazuje s svojim nenehnim problematiziranjem, zaradi katerega se tudi organsko ogne strukturi učbenika, ki je največja past, nastavljena piscu takšnega besedila. »Tudi za šolstvo, vzgojo, izobraževanje, pedagogiko in didaktiko je Sokrat kot psiholog in analitičen raziskovalec večen izziv in spodbuda.« Res je, in Vezjak to pokaže.
Ilustracije Izarja Lunačka lahko na prvo branje in vzete izolirano ponekod delujejo neumestno, vendar pa drugi pogled skozi njih odkrije zanimivo in interpretativno plodno napetost med njimi in drugim v knjigi ponujenim slikovnim materialom – antičnimi doprsji, Rafaelovo Atensko šolo, Davidovo Sokratovo smrtjo in faksimilom starih besedil.
Pogledi, št. 11, 13. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
