Kako so kompetence nadomestile modrost
Prihodnost vednosti
23. 10. 2012
Znameniti matematik Carl Friedrich Gauss (1777–1855) je leta 1853 svojemu študentu Riemannu naročil, naj pripravi habilitacijo, torej čisto teoretsko delo o temeljih geometrije. Takrat nihče ni vedel, niti ni mogel predvideti, da bo ta miselni napor igral ključno vlogo v življenju voznika, ki ga bo GPS napravica usmerjala po mestnih ulicah in neznani pokrajini. Uporabna vrednost Riemannove teorije, konkretna možnost njene aplikacije, se je pokazala šele leta 1915 z Einsteinovo »splošno teorijo relativnosti«, ki igra pomembno vlogo pri »nastavljanju« atomskih ur na GPS satelitih. Kaj če Gauss pri svetovanju svojemu mlademu raziskovalcu ne bi zaupal prosti presoji in bi namesto tega sledil pravilom razpisov, povezanih s takratnim gospodarstvom? Kakšno, čigavo gospodarstvo bi bilo tako daljnovidno, da bi podprlo zgolj teoretične zamisli njegovega asistenta?
Koprski župan Boris Popovič je, po poročanju Primorskih novic, brucem, bruckam in ostalim študentom Univerze na Primorskem na Titovem trgu zaželel, da bi jim bila izobrazba čim boljša popotnica, ko se bodo čez nekaj let v »globalnem svetu borili za delovno mesto s tistimi narodi in nacijami, ki so vajeni trdega dela, na primer na Kitajskem«. Kako daljnovidne teorije bodo lahko spletali naši študenti, dijaki in učenci, ki so že od začetka šolanja soočeni s pritiskom ideje o znanju kot neposredno unovčljive devize na trgu dela? K reševanju katerih dolgoročnih problemov bodo lahko prispevali?
Kamorkoli se danes ozremo, povsod naletimo na odpor do »gole in suhe teorije«, ki se nam ne zdi samo nepraktična, temveč tudi dolgočasna. Predvsem pa imamo občutek, da ne obrodi pravih sadov oziroma ne vrača investicij. Zato vednosti in spoznanja ne cenimo več na način, kot ju je povzdigoval Aristotel: kot poslednji smisel našega življenja. Po dva tisoč petsto letih smo se namreč naveličali premlevanj in besedičenj o Človeku, Svetu in Bogu. Nenazadnje nam je Bog umrl z Nietzschejem, Človek pa s Foucaultom. Ostal nam je le še metafizike in filozofije prosti krasni novi svet. V tem svetu se seveda najbolje znajdejo spretni. Naš izobraževalni sistem, ki je to sprevidel, se je zato zatekel h »kompetencam«. Kompetence so s tem nadomestile »modrost« kot pravi cilj vseživljenjskega izobraževanja. Kakšne posledice ima ta zamenjava?
Nasledki bi morali biti dobri: stoletja izkušenj z izobraževanjem in napredek pedagoško-andragoške znanosti bi nam morala posredovati neko idejo o tem, kaj je uspešen ter času primeren način poučevanja in kaj ne. Konec koncev vsaj od nemškega idealizma naprej vemo, da »teorija« in »praksa« nista dve ločeni stvari (sveta ni brez uma, ki ga konstruira) in da smo posledično brez modrosti ne le nekompetentni, ampak ostanemo celo brez sveta kot takega. Modrost je ravno kompetentnost presojanja. Vemo tudi, da je prihodnost odprta in da danes ne moremo povsem predvideti (kot v Gaussovem primeru), kaj nam bo jutri koristilo in kaj ne, ter da moramo zato poti do vednosti držati široko odprte. Vendarle se kljub vsemu zdi, da nasledki zamenjave »modrosti« s »kompetencami« niso najboljši.
»Vednosti in spoznanja ne cenimo več na način, kot ju je povzdigoval Aristotel: kot poslednji smisel našega življenja. Po dva tisoč petsto letih smo se namreč naveličali premlevanj in besedičenj o Človeku, Svetu in Bogu.«
Lahko rečemo, da ta zamenjava – v praksi – ni najbolj kompetentno izpeljana. Čeprav »kompetence« načelno definiramo precej široko, pa se izkaže, da v njih odzvanja ideja hitro zaposljivega kadra na trgu dela. Svet Evropske unije s sklepi z dne 11. maja 2012 tako poziva države članice, naj »na nacionalni ravni sprejmejo ukrepe, namenjene izboljšanju zaposljivosti diplomantov, ki zapuščajo sistem izobraževanja«. Ta poziv sam po sebi seveda ni sporen: le kdo bi hotel izobraževati ljudi za brezposelneže, za »ibržnike«? Kar je zares problematično, so naše predstave o zaposlovanju ljudi. Mislimo namreč, da moramo na hitro proizvesti čim večjo količino »visoko« izobraženih delavcev: čas pridobivanja diplom smo skrajšali, število vpisnih mest pa povečali. Obenem smo prepričani, da morajo biti ti delavci visoko specializirani in uporabni: razpisujemo namreč celo vrsto ozko »aplikativnih« predmetov in študijskih programov. Poleg tega menimo, da morajo biti študenti dobro »omreženi« in že za časa študija navezovati stike z delodajalci. Do splošne, univerzalne vednosti smo zaradi bojazni, da se ne bo znala dobro omrežiti, zelo skeptični, do homo universalis, renesančnega ideala velikih znanilcev napredka, kot sta bila Leonardo ali Galileo, pa sumničavi. Učitelji in profesorji, ki svojim študentom pri predmetih ne nudijo neposredno razvejanega mreženja z zasebnimi delodajalci, tisti, ki predavajo »teorijo« in govorijo o »spoznanju«, se nam zato zdijo vse »dražji«.
Rektorju Univerze na Primorskem se tako denimo zdi Fakulteta za humanistične študije predraga (čeprav je bila po vrednotenju raziskovalne uspešnosti Sicris v samem vrhu slovenskih visokošolskih ustanov) in da bi z njo bolje upravljal, je za vršilca dolžnosti dekana imenoval biologa, ki je preklical volitve novega humanističnega dekana. Na univerzi v britanskem Middlesexu so najprej zaprli oddelek za zgodovino, nato pa leta 2010 še oddelek za filozofijo, ki je bil med najuspešnejšimi v Britaniji. Slednjega s »preprosto finančnim« razlogom v veri, da bo univerza lahko »ustvarila večji dobiček, če bo sredstva preusmerila iz poučevanja humanističnih predmetov«. Ne le politiki, tudi vodje visokošolskih ustanov, ki so zvečine sami profesorji, so postali do te mere globoko, iskreno in goreče prepričani v ekonomsko nestabilnost humanističnega človeka, da so razklali akademsko skupnost in se s svojevrstno duhovnozgodovinsko lustracijo, ki ji še nismo bili priča, zarotili proti lastnim kolegom. Gre za neomajno vero v pravilnost sistema številk, ki barva spoznanje z rdečo. Gre, skratka, za vizijo krasnega novega sveta, ki ga ne vlečejo navzdol (pre)resna tuhtanja o kulturi, vrednotah, smereh in pasteh družbenega razvoja. To je vizija, ki je prosta »teoretičnega« balasta, ki kar kliče po »praksi«, po udejanjenju, po reformi in visokošolski revoluciji za vsako – ceno. Vizija, za katero so številni čedalje bolj prepričani, da bi morala zajeti ne le univerzo, ampak celotno družbo.
Medtem naša produkcija dobrin raste tako uspešno, da Zemlja (po podatkih organizacij, ki spremljajo globalni odtis človeštva) potrebuje že skoraj leto in pol, da prebavi to, kar ustvarimo in odvržemo v dvanajstih mesecih. Kljub nenehnemu razvoju tehnologij in znanosti ne uspemo nadzirati svojega početja. Zdi se, da je imel Lynn T. White prav, ko je že v šestdesetih v reviji Science opozarjal, da nam »več znanosti in več tehnologije ne bo pomagalo prebroditi okoljske krize, če hkrati ne najdemo nove religije ali premislimo stare«. A zdi se, da je to, kar White imenuje »religija« – torej predstave vrednot in razsodnosti, posledično pa tudi spoznanja in modrosti –, danes ogroženo v enaki meri kot naravno okolje. Visokošolska politika med tema sferama, med stanjem naravnega in stanjem družbenega sveta ali med naravo in duhom, očitno ne vidi več soodvisnosti.
Prihodnost vednosti je zato negotova. Danes ne moremo vedeti, ali se nam ponovno bliža kaj takega, kot je bil »temni vek« spoznanja. Morda prehajamo v obdobje, podobno evropskemu zgodnjemu srednjemu veku. Ali pa času, ki je v arabskem svetu sledil Al-Ghazalijevi razpravi Tahafut al-falasifa – Nekoherentnost filozofov – uperjeni proti Avicenni in zgodnji islamski filozofiji, ki je zapečatila usodo arabske renesanse, zaradi česar je znanstveno raziskovanje v poznejših stoletjih v islamskem svetu uvelo.
Prihodnost je vedno odprta. Lahko pa smo zaskrbljeni nad devalvacijo splošnega znanja, ki se je doslej še zmeraj izkazalo za najboljšo popotnico človeštva. Optimalne rešitve nima v rokah nihče: nevarno pa je, da so nekateri sveto prepričani v nasprotno. Verjetno je, da bo prihodnost na nas gledala kot na periferni čas, podobno kot mi gledamo na toliko preteklih obdobij, in da bodo velike ideje vendarle preživele trenutno turbulentno dogajanje, podobno kot so ga v zgodovini. Vendar pa z izgubljenimi generacijami, v mukah in s številnimi zgrešenimi kratkoročnimi investicijami.
Pogledi, št. 19, 10. oktober 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
