Sodobna slovenska dramatika na naših odrih
Gledališča še vedno najraje posegajo po preverjenih tujih in domačih klasikih (ne pomnim sezone, ko ne bi gledali vsaj enega Shakespeara ali Cankarja); če pa že posegajo po sodobnejši tekstualni produkciji, gre povečini za tuje avtorje tako imenovane »postdramske« pisave (Roland Schimmelpfennig, Sarah Kane, Elfriede Jelinek itn.). Medtem pa, kot opozarja dvakratna Grumova sonagrajenka (za najboljše dramsko besedilo se letno podeljuje v okviru Tedna slovenske drame v Kranju) Simona Semenič, se slovenska gledališča za še živeče domače gledališke pisce bolj malo zanimajo: besedil ne naročajo, redko jih odkupijo za uprizoritev, predvsem pa se ob pripravi neke uprizoritve pravzaprav nikoli ne spustijo v aktiven dialog z avtorji.
To seveda velja v širšem kulturnem kontekstu, kajti težko bi rekli, da se je slovensko gledališče – vsaj tisto, ki eksplicitno dela na besedilih – v zadnjih nekaj desetletjih kam premaknilo. Morda mu tudi zaradi tega od sodobne slovenske dramske produkcije, če sploh kaj, ustreza predvsem tista, ki »se še oklepa klasične dramaturgije in tradicionalne forme«, torej tista, ki je sodobna zgolj po času nastanka. A če se nekoliko odmaknemo od teh stilnih ugotovitev (ki so naposled vendarle vprašanje avtorskega sloga, četudi lahko imamo tendence gledališč k izbiri tekstov za svojevrsten simptom (ne)aktualnosti slovenskih gledališč danes): problem tiči v sami produkciji besedil in uprizoritev pri nas. Medtem ko v tujini (v Veliki Britaniji, ZDA, Nemčiji) gledališča pogosto zaposlujejo poseben profil (literary agent), ki se ukvarja zgolj z iskanjem sodobnih dramskih tekstov, naročanjem besedil in pogosto tudi razvojem besedil skupaj z avtorjem za konkretne uprizoritve, morajo pri nas pisci sami skrbeti za lastno promocijo in distribucijo svojih tekstov in pošiljati svoja besedila naokoli z upanjem, da jih bo kdo vsaj prebral. In težko je tudi pričakovati, da bo slovenska dramatika doživela kako prepoznavnost v tujini, če se zanjo še pri nas bolj malo zanimamo.
Preglej prebira
Izjemo na tem področju predstavlja skupina Preglej, katere umetniški vodja je omenjena Simona Semenič (in ki kot aktivne člane vključuje še vsaj Zalko Grabnar Kogoj, Petra Rezmana, Simono Hamer, Miho Mareka, Barbaro Skubic, Andrejo Zelinka, Sašo Rakef in Majo Šorli). To, kar se je začelo kot odprta platforma za razvoj dramske pisave pri nas pod okriljem gledališča Glej, se je preoblikovalo v umetniško skupino, ki deluje pod okriljem kulturnega društva Integrali. In čeprav ne nudi več konstantne odprte platforme za razvoj dramskih besedil (od ustanovitve dodiplomskega študija dramskega pisanja na AGRFT se zdi, da za to nekako ni več take potrebe), je skupina še vedno aktivna na področju razvoja sodobne slovenske dramatike. Njihova dejavnost vključuje številne projekte, s katerimi skušajo predvsem opozarjati na različne možnosti pisanja besedil za oder, ki uhajajo klasični (oz. romantični) predstavi o samotnem avtorju, ki piše po lastnem navdihu.
S problematizacijo tradicionalnih predstav o gledaliških besedilih in avtorstvu je skupina Preglej začela že leta 2006, ko so njeni člani na razpis za Grumovo nagrado samostojno poslali ready-made besedila – gre za v osnovi nedramska besedila, na primer navodilo za uporabo pralnega stroja, geslo iz slovarja, časopisni članek, kuharski recept, ki s postavitvijo v gledališki kontekst bodisi postanejo del gledališkega teksta bodisi sami na sebi tvorijo gledališki tekst – ki so jih nato na dan podelitve nagrade tudi »uprizorili« v performansu v ljubljanski Stari Elektrarni. O odmevnosti te geste ne pričajo zgolj številne teoretske navedbe in obravnave, ampak morda tudi dejstvo, da če so bili leta 2006 ready-madi obravnavani kot neokusna šala na razpisu, sta bili nato leta 2010 za Grumovo nagrado nominirani dve besedili, ki sta prav tako ready-mada ali pa vsebujeta take elemente (Slovensko Narodno Gledališče Janeza Janše in 24ur Simone Semenič).
Od tedaj preglejevci s številnimi delavnicami in ad hoc projekti raziskujejo možnosti pisanja za gledališče v tesni navezavi na uprizoritveno in produkcijsko gledališko prakso in v medsebojnem dialogu med pisci in drugimi gledališkimi profili. Ti projekti po eni strani omogočajo aktivno prehajanje idej med soustvarjalci ter spoznavanje gledališkega procesa, kar je lahko v pomoč avtorjem pri poznejšem razvoju ali izdelavi besedil, ki se zasnujejo na delavnicah ali drugače; po drugi strani pa tako nastala besedila in ad hoc postavitve (performansi) predstavljajo samostojne javne »produkte«. Da je že sama predstava o »produktu« nekoliko zavajajoča, je tudi eden od temeljev delovanja te skupine: če naj bo gledališče živa tvorba, ki se odziva na vsakokratno stanje v družbi in ne okosteni v fiksirani uprizoritveni projekt, ki ga je možno v neskončnost reproducirati, in če je dramsko pisanje integralni del gledališča – se tudi to ne more strditi v nedotakljivi produkt, katerega se morajo uprizoritelji držati do črke. Tekst je razumljen kot živa tvorba, ki ga lahko avtor vselej nadgrajuje, ki ga lahko uprizoritelji raz-telesijo v prid uprizoritve, ki lahko prehaja med soustvarjalci ali sodelavci na delavnici.
V tem kontekstu velja omeniti tudi bralne uprizoritve v organizaciji omenjene skupine: uprizoritve nominiranih besedil za Grumovo nagrado na Tednu slovenske drame v Kranju, Dneve bralnih uprizoritev, ki se imajo zgoditi v novembru, in festival Preglej naglas. Bralne uprizoritve imajo več funkcij: po eni strani so način predstavitve svežih gledaliških besedil občinstvu, po drugi pa omogočajo avtorjem, da svoje besedilo slišijo v igralski izvedbi in v soočanju z občinstvom. Poleg tega so bralne uprizoritve tudi samostojen uprizoritveni žanr: s svojim ad hoc načinom produkcije in izvedbe, z ne pretirano investicijo režiserjeve vizije (četudi nikoli povsem brez nje) neposredno nagovarjajo gledalčevo domišljijo in mu omogočajo več miselnega prostora za aktivno soočenje z besedilom.
Te pobude (ki jih mestoma spremljajo tudi knjižne izdaje besedil s prevodi in tudi strokovnimi spremnimi besedami, recimo Ljubljana Gospa Sveta Petra Rezmana z Manifestom za novo dramo Blaža Lukana ali pa Preglej Zakon! 3. branje) so se v preteklih letih izkazale za izjemno plodne, vsaj v smislu konkretne produkcije besedil in gledaliških dogodkov.
Odmevnost teh projektov ostaja resda omejena, pa vendar kaže, da se stvari premikajo (omenjene nominacije za Grumovo nagrado, pa tudi organizacija bralnih uprizoritev nominirancev za to nagrado na Tednu slovenske drame). Kdaj (in ali sploh) bo prišlo do sprememb tudi na slovenskih gledaliških odrih, pa ostaja odprto vprašanje.
Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011