Sto obrazov cenzure
29. 05. 2015
V zadnjih dnevih v kulturni sferi odmeva preklic uprizoritve oziroma odrske priredbe romana Osnovni delci francoskega pisatelja Michela Houellebecqa. Premiera naj bi se v režiji Ivice Buljana zgodila na letošnjih 66. dubrovniških poletnih igrah. Po medijih in v stroki je kakopak završalo.
Ne le zaradi pojava cenzure kot take, pač pa zaradi njenega razloga. Prepoved uprizoritve je zapovedalo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Hrvaške, vzrok bojazni pa je bil v dejstvu, da gre za avtorja, ki naj bi ta hip v mednarodnem merilu islamistični ideologiji predstavljal ne le trn v peti, ampak najvišjo stopnjo nevarnosti. Cenzura se je zgodila »počez« in kot radikalen poseg v umetniško svobodo (tako pisateljeve kot gledaliških ustvarjalcev), saj se Houellebecq v Osnovnih delcih ne dotika motivov islama, je pa res, da muslimane kot predmet obravnave uporabi v nekem drugem delu, v knjigi Podreditev (Soumission), v kateri dogajanje locira v leto 2022, ko oblast v Franciji prevzame izmišljena muslimanska stranka. Knjiga je izšla letos, tako rekoč sočasno s terorističnim napadom na francoski satirični časopis Charlie Hebdo. Se pravi, da so tri realnosti predhodno potekale vzporedno, a ločeno druga od druge (in naposled sočasno trčile): Houellebecq je pisal knjigo o muslimanih, v Charlie Hebdo so objavljali sporne prispevke in v islamskih teroristih se je kopičil gnev.
Da se je teroristični poboj zgodil prav ob izidu Houellebecqove knjige in njegove karikature na naslovnici omenjenega časopisa, je nekaj, kar bo avtorja v očeh javnosti brez dvoma trdovratno spremljalo do nadaljnjega. Sočasnost dogodkov so mediji kakopak pograbili z vso strastjo, jih tudi umetno zdramatizirali in s tem širši javnosti (predvsem pa tistim, ki si z literaturo niso blizu) zakoličili občutek in stališče, da je Houellebecq zaprisežen islamofob. Mednje spadajo tudi pristojni na hrvaškem ministrstvu za notranje zadeve, ki so najprej žrtve lastne nevednosti, potem vsesplošne paranoje in navsezadnje zgolj zrcalijo stališča visokega deleža populacije, ki si je svoja načela zgradila na podlagi medijskih objav in ne lastnega uvida v Houellebecqov opus. Seveda je na daleč in neposredno nevpletenemu lahko biti pameten, toda če državne instance prepovejo uprizarjanje Houellebecqa, morda bolj kot za varnost državljanov skrbijo za poglabljanje stereotipov, vsesplošno paranojo in utrjevanje lažne podobe resničnosti.
Osnovni delci so izjemno, s psihoanalitično konciznostjo, humorjem in patologijo vsakdana izpisano delo, leta 2006 so dobili tudi uspešno filmsko upodobitev. Skratka, so vrhunska stvaritev – ki pa jo je, žal, očitno nemogoče ločiti od avtorja, ki je trenutno v javnem diskurzu zapisan z rdečimi črkami. O neštetih moderno-sodobnih teorijah avtorstva oziroma avtorjev in njihovih »smrtih« morda kdaj drugič, toda eno od bistvenih dilem, ki se dotika tako avtorjev in njihovih bralcev/gledalcev, je vendarle nemogoče spregledati: razmerje med zasebno in profesionalno etiko. Houellebecq je kot zasebna figura imel nekaj neumestnih javnih komentarjev o islamu, toda v Podrejenosti do njega ni nestrpen, pač pa skozi okvir fikcije razvije možno projekcijo prihodnosti, kjer bo nad Francijo vladala muslimanska oblast. Houellebecq zavestno prevzema lik provokatorja in ne sovražnika.
Ko podremo zid med privatnim in poklicnim profilom ustvarjalca, se pred nami lahko razpre gromozanski prepad. Kaj hitro se znajdemo na spolzkem terenu, tako kot, denimo, pri eklatantnem primeru, kot je Peter Handke, ki je javno zagovarjal Slobodana Miloševića in prosrbska stališča med vojno v nekdanji Jugoslaviji. Nas to moti in odvrača? Ali to vpliva na našo interpretacijo in doživljanje njegovih literarnih del (ki so izšla pred izjavo in po njej)? Tudi če je naš odgovor »ne vem«, je to že lahko problem. Naenkrat se znajdemo na trhlih tleh lastne načelnosti, pa naj bo naš svetovni nazor še tako svobodomiseln. Kar seveda še zdaleč ne pomeni, da zagovarjamo pojav površnih cenzurnih postopkov, ne smemo pa jih spet brez temeljitega razmisleka obravnavati kot popolni nesmisel.
Cenzura, kakršna se je pripetila dubrovniškemu festivalu, je le ena izmed mnogih različic, predvsem pa je najbolj vidna in oprijemljiva oblika kratenja umetniške svobode. Za tiste najbolj neobremenjene opazovalce tak način prepovedi pogosto velja kot reklama, četudi slaba. Za ustvarjalce nekaj med žalitvijo in absurdom. Za javno občestvo predmet za zabavno ali ogorčeno razpravo. Za medije idealna začimba za zvišanje branosti. Za analitike kompleksen znanstveni zaplet. Skupni imenovalec vsem pa je – trenutno kolektivno stanje duha. Današnja družba je družba razdraženih posameznikov, ki se vsak na svojem položaju zlahka znajdejo v vlogi ogrožene, napadene žrtve, v skladu s tem pa reagirajo radikalno in brezkompromisno. Žal to tudi pomeni, da se gnev prevečkrat preusmerja na posledice in ne na vzroke: se pravi na rep, na samo konico določene problematike in ne na njen izvor.
Po eni strani smo lahko zadovoljni, saj pojav cenzure pomeni, da določeni državi še ni vseeno. Dokler politični vrhovi še zaznavajo in jih celo zmoti določena (potencialna) umetniška stvaritev, verjetno pomeni, da status kulture/umetnosti še razumejo kot narodu pomembno (oziroma škodljivo) dejavnost. Ko se enkrat na tej ravni vzpostavi popolna inercija, ignoranca in brezbrižnost, mentalna substanca države verjetno doseže dno. Ne gre za takšno samoumevnost, kot se zdi, primere sistematičnega in surovega prezira umetnosti lahko srečamo nedaleč od nas.
Prepoved Houellebecqa lahko razumemo kot manifestacijo cenzure, gre za cenzuro, o kateri se javno govori in razpravlja. Je problematična, ker so jo sprožili brez potrjenih argumentov, ker je posplošena in v tem »žaljiva« do liberalne umetnosti. A ob vsem tem je incident obenem tudi živi, nepopačeni in čisti odraz aktualnih družbenih razmerij. Je simptom, ki razburja, a obenem ne čudi. Ta nepričakovani eksces posega v javno sfero, je (tako in drugače) političen čez in čez, podčrtuje konfliktnost umetnosti, ki želi seči onstran povprečja. Ne glede na to, kako neumestna in konservativna tokratna cenzura je – je vsaj javna in dostopna.
Kaj pa vse tiste cenzurne nianse, ki se ne udejanjijo na izpostavljeni ravni, ampak ostajajo javnemu občestvu in tudi stroki prikrite? Različice cenzur so podtaknjene povsod, najbolj perfidne se kažejo tiste v obliki ne-izbire; takrat, ko določen avtor, delo ali ustvarjalec niti ne pride do točke začetne realizacije, ampak je izločen že v samem izhodišču, torej v postopku programske selekcije. Svojevrstni svet mikrocenzur poteka tudi pri omejevanju ustvarjanja v času študija uprizoritve; formalni, še večkrat pa neformalni pritiski so nenehno navzoči, tako od vodilnih kot tudi zasedbe ali režiserja.
V času socializma in poostrenega nadzora nad gledališko produkcijo so obstajale t. i. kontrolne vaje, ki so imele drugačno funkcijo in namen kot danes. Takrat so politični posamezniki imeli neposreden vpogled v nastajanje predstave, in v primeru spornih vsebinskih prizorov ali estetskih prvin so morali te do premiere primerno ukrojiti, nevtralizirati, jih narediti »družbeno sprejemljive«. Že takrat pa so bili tovrstni posegi dobra reklama za uprizoritev, ki je še dodatno podžgala občinstvo. Pomembno mesto imajo danes tudi ekonomske cenzure, ki za predpogoj sofinanciranja določenega gledališča ali drugega kulturnega zavoda postavljajo imperativ kar najvišje popularnosti in množičnosti nekega projekta. K temu lahko dodamo še pritisk javnosti oziroma nepremakljiva pričakovanja občinstva, ki nekaterim pomenijo najhujšo obliko »nadzora«. Na koncu pridemo do sklepa, da so obelodanjene in konkretne cenzure – ne glede na morebitno zadrtost – še najmanjše zlo. Ker jih javnost, če ne drugega, vsaj ozavesti. Napredku najbolj škodljive so tiste, ki niso na očeh javnosti, temveč reakcionarno rovarijo znotraj vizij na videz »progresivnih« umetniških posameznikov in ustanov. Resnično uničujoče pa so tako ali tako tiste, ki se ji njihovi izvršitelji niti ne zavedajo.
* 29. maja je Guardian objavil novico, da si je hrvaška oblast premislila in vendarle dovolila uprizoritev Osnovnih delcev na letošnjih Dubrovniških poletnih igrah.
Pogledi, let. 6, št. 10, 27. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
