Prenovljena Plečnikova hiša
Tako je živel mag
Zanimivo je primerjati domovanji največjega slovenskega in največjega ameriška arhitekta; Plečnik in Wright sta bila sodobnika, oba sta svojemu domu, stari hiši v stanovanjskem delu svojega mesta, prizidala studio in oba sta si prizidek zamislila kot stolp, no, Wright kar dva. Zanalašč sem načrta obeh hiš računalniško »raztegnila« v isto merilo. To sem nejeverno ponovila dvakrat, misleč, da gre za napako pri pretvarjanju čevljev v metre: samo Wrightova risalnica, eden od prizidanih stolpov, v tlorisu meri več kot pritličje celega Plečnikovega kompleksa. Majhnost Slovenije? Morda skromnost in fanatična predanost arhitekturnemu poklicu v Sloveniji izvirata bolj iz Plečnikove šole kot pa narave poklica samega? V Trnovem v Ljubljani, kjer je Plečnik domoval, kljub temu vedno znova vzdihujem nad veličino našega arhitekturnega maga. Prvič sem v hišo stopila že pred leti nekega ubitega meglenega ljubljanskega jutra, neprespana, brezciljno potikajoča se z otroškim vozičkom. Hiša je bila takrat že zaprta, mi je pa neka gospa dovolila sprehod po vrtu. Kakšno odkritje, drug svet! Na tem vrtu hočem živeti! Odšla sem poživljena, z naostrenimi čuti in novo vero v človeštvo. Plečnik bi znal še iz barake narediti tempelj.
Okoliščine mojega drugega obiska niso bile tako intimne: na deževno sredino dopoldne se je v malem muzeju trlo ljudi, predvsem tujih turistov, ki so se sprehajali po čarobnem vrtu. Pred mesecem dni je namreč po temeljiti in odlični prenovi Plečnikova hiša spet odprla svoja vrata in naval obiskovalcev je neverjeten. Drugi so čakali na voden ogled notranjosti, ki poteka vsak dan vsako polno uro in je omejen na 7 ljudi – seveda, prostori v Plečnikovem domu so zelo majhni. A o veličini, kot pravim, vseeno ni dvoma. Arhitekt je bil mojster danes tako modernega recikliranja, pa detajliranja, dekoriranja in predvsem predelovanja, prenavljanja obstoječih stavb: »Nikoli ne podrem tega, kar so zgradili naši očetje«, pozdravi obiskovalce napis v novem vhodnem lobiju. Duha stare stavbe je znal genialno nadgraditi, pri čemer ni nobene škode utrpel Plečnikov avtorski arhitekturni izraz, tu si je kot vedno dal duška, ga je pa staro zidovje ravno prav priklepalo na realni svet, da ni vsega podredil monumentalnosti.
Plečnikovo hišo danes sestavlja raščen kompleks drobnega stanovanjskega tkiva več manjših hiš z zadnjim vrtom z lapidarijem poleg trnovske cerkve v Ljubljani, kar ni golo naključje – brat Andrej, ki si je s skromnimi prihranki hišo kupil za starost, je bil duhovnik, pa tudi arhitekt sam je bil globoko veren mož. V hiši za cerkvijo naj bi bivali vsi Plečnikovi bratje in sestra (načrt se ni izšel). Jože Plečnik se je po prihodu iz Prage, kjer je že izdelal svoj obsežen praški opus, leta 1921 naselil v tej preprosti pritlični trnovski hiši blizu novoustanovljene šole za arhitekturo, kamor so ga povabili kot profesorja. Hiše z malimi sobami ni podrl, temveč ji je v letih 1923–25 dodal valjasti prizidek sličnega merila; od nekdaj naj bi si menda želel bivati v stolpu. Navzven ga ni izrecno poudaril, saj ga je na eni strani skril za visok pravokoten volumen in vse skupaj pokril s priljubljeno položno dvokapno (mediteransko) streho; in ne morda konično, stožčasto, kot bi bilo za valj pričakovati. Tudi zato stoji prizidek kot zraščen s prvotno malo hišo, da nevednemu obiskovalcu ne more biti jasno, kaj je pravzaprav dozidava. V stolpu je imel v visokem pritličju sobo sam, v nadstropju pa brat Janez, znani ljubljanski zdravnik. A se je Janez zaradi drugačnega življenjskega sloga kmalu izselil skupaj s svojim klavirjem in obiskovalci ter obiskovalkami, v zgornji krožni sobi pa je Jože uredil študijsko sobo, v kateri je med vojno tudi poučeval. Krožno sobo po sredi stropa reže debel lesen tram, ki je glavni nepričakovani, nelogični, a bistveni konstrukcijski in stilski poudarek, značilen za malone vse njegove arhitekture.
Plečnik je bil silno resen mož. Ni bil poročen, ni imel otrok, ni trpel hrupa, nepričakovanih obiskov in nevednih naročnikov. Njegova edina ljubica, se zdi, je bila arhitektura. S to ni moglo tekmovati niti prijateljevanje s hčerjo češkega predsednika Masaryka, ki je Plečniku zaupal prenovo praškega gradu. To obiskovalcu postane jasno, ko ga kustosinja povede na sprehod skozi njegov dom. Ali studio? Moderne delitve delovnega od intimnega prostora doma Jože Plečnik pač ni poznal. Spalnica je bila hkrati delovna soba, in ko je sredi noči odložil svinčnik na risalno mizo in vstal s svojega stola (po njegovem stol ni smel biti udoben, ker je namenjen delu in ne počitku), je naredil le korak in že je bil v postelji. Zatem je potegnil lestenec nižje k sebi (njegov lastni patent), pomel utrujene in slabovidne oči (dioptrija 9,75 – eden izmed premnogih natančnih podatkov, s katerimi postreže kustosinja), prebral še nekaj strani kake od knjig iz svoje obsežne knjižnice, potegnil za vrvico na dosegu roke (še en patent, da, bil je izjemno iznajdljiv in praktičen mož) in ugasnil luč. V cerkvi je odbilo.
Kadar je bil družabno razpoložen, je z redkimi gosti uporabljal majhno in ozko sobico z mizo, leseno klopjo in trdim stolom. Udobje ni bilo spremljevalec njegovega načina zabave – bolj je užival v študiozni intimnosti. Okno v že tako majhni sobi je zastrl s pisanim vitražem. V hišo razen gospodinje, družine (bratov in sestre) in ozkega kroga svojih prijateljev oz. najboljših študentov ni vabil nikogar. Vsiljivce je odgnal že v mrzli veži, neke vrste pokriti verandi, ki je zame osebno eden najzanimivejših prostorov ne le v njegovi hiši, temveč v stanovanjski gradnji nasploh. Gre za podolgovat nadkrit vhodni prostor, ki je bil sprva proti vrtu zamejen le z nizom klasičnih stebrov z ljubljanskega stadiona, po fasadi pa se je pel bršljan, ki raste še danes. Verando je pozneje zasteklil in v njej sprejemal naročnike. Polna je kamnitih detajlov, prinesenih z gradbišč, ima kamnita tla ter nekaj stopnic, ki nakazujejo vhod v notranji del hiše, pa križ, s katerega Jezus sestopa (detajl za učenjake), rebrast starinski umivalnik, velike lončnice. Prostor, ki te začara, v katerem ne veš, a si notri ali zunaj. Prevelik za vežo, premajhen za sprejemnico, idealen za v posmeh vsem današnjim dolgočasnim standardom za stanovanjsko gradnjo.
Še en čudovit vmesni prostor je l. 1929 dodal hiši, in sicer rastlinjak z moderno zasteklitvijo, odmaknjeno od konstrukcijskih stebrov, vpeto v nenavadne betonske okvire (ne, o toplotnih mostovih takrat še ni bilo debate). V rastlinjak iz hiše ponižno vstopamo skozi ozko in nizko obokano odprtino, da je kontrast prehoda iz temne notranjosti v naročje svetlobe še večji. In še mistični detajl: nad pečjo je pipa, s katere lahko voda kaplja na razgreto kovinsko ploščo. Ksssssssssssss.... Plečnik morda res ni imel smisla za domačnost, kar se tiče misterioznosti, simbolike in nepričakovanih obratov, pa je bil pravi čudodelnik. Svojstveno muzejsko avro ustvarjajo tudi nešteti kamniti predmeti z gradbišč, ki jim je poiskal mesto v domu. Ovalni umivalnik iz teraca v kotu kuhinje je denimo s pokopališča (z morbidnostjo se ni obremenjeval), prej omenjeni stebri v veži in rastlinjaku pa z bežigrajskega stadiona.
Povsem svoja zgodba in morda najlepši del celega kompleksa je vrt za hišo, ki ga dopolnjuje lapidarij stebrov, balustrov, kapitljev, spet prinesenih z njegovih gradbišč. Poti v vrtu je načrtoval tako, da se niso ognile mogočnim drevesom, temveč so vodile do njihovih debel. Za vrtne ureditve je spretno uporabil poceni industrijsko izdelane betonske kanalizacijske cevi: iz ozkih je izdelal robnike ob poteh, veliko cev metrskega premera je namestil za zbiralnik vode ob rastlinjaku in kot podstavek za čebelnjak – tu si je resnično privoščil! Prelep je tudi strešni zaključek vrtnega zidu, narejen iz izmenično konkavno-konveksno nalaganih polovic betonskih cevi dveh različnih premerov. Četudi ne razumete, zakaj naj bi bil NUK tako vrhunska arhitektura, vas Plečnikova hiša prav gotovo ne bo pustila hladne.
Na novo odprt muzej pa je zanimiv tudi zaradi družbenega učinka, ki ga je sprožila prenova. Medtem ko je samo domovanje prenovljeno popolnoma konservatorsko, brez sprememb, pa so si v spomeniško manj občutljivem delu hiše z muzejskimi prostori (stalna razstava, trgovinica, predavalnica ipd.) avtorji prenove Arrea privoščili za odtenek več svobode v arhitekturni zasnovi. Maruša Zorec kot najboljša prijateljica prenov spomeniško zaščitenih objektov (državnega pomena) pri nas je spet postregla s pričakovanim neoporečnim in doslednim konceptom, ki ga v vsakem projektu nadgradi s kakim izpiljenim detajlom več – tokrat ne gre spregledati nenavadnih aluminijastih profilov z lesenim polnilom zasteklitve proti malemu atriju (tudi Plečnik je rastlinjak oblekel v stekla z neobičajnimi betonskimi okvirji), ročaja na vhodnih vratih ... V muzejskih prostorih, kjer Plečnik ni bival, je s konkretnejšimi posegi zarezala v staro tkivo in ustvarila prijetno vzdušje sodobnega svetlega galerijskega prostora.
Po prenovi Plečnikova hiša ni le dokument nekega časa in nekega genija, temveč ponuja privlačno sceno za kulturnega potrošnika, za urbano omikanega globalnega turista, ki v vseh mestih išče podobne programske vsebine. In muzej te vrste je pač must see. V njem pocrkljajo z najbolj žlahtnim, kar v minimundus obliki ponujajo slovenske kulturne inštitucije.
Pogledi, let. 6, št. 19, 14. oktober 2015