Vprašanje evtanazije je eno izmed velikih civilizacijskih vprašanj naše dobe
V iskanju dobre smrti
18. 06. 2015
Novica o tem, da je dr. Radan nekaterim izmed svojih neozdravljivo bolnih pacientov vbrizgal mešanico kalija in morfija in na ta način povzročil njihovo smrt, je razburkala strokovno in splošno javnost. O tem, kako se bo primer razpletel, bomo izvedeli ob dokončni sodbi pravosodnih organov, zdravniške zbornice in drugih pristojnih. Dejstvo, da je ministrica za zdravstvo zahtevala odstop celotnega vodstva Univerzitetnega kliničnega centra, dokazuje, da gre za primer nacionalnih razsežnosti. Kot tak s seboj nosi senzacionalizem, ki ga množični mediji s svojim poročanjem pogosto še podžigajo. Kljub temu ali pa prav zato moramo biti toliko bolj pozorni na resnično pomembna vprašanja, ki se skrivajo v srčiki odvijajočih se polemik. Vprašanje evtanazije zadene v samo bistvo našega odnosa do življenja in predvsem tega, pod kakšnimi – če sploh kakšnimi – pogoji ga je mogoče predčasno končati.
Zakaj na Kitajskem in v Indiji »manjka« več milijonov žensk?
Vprašanje ni novo, nasprotno, staro je natanko toliko kot človeštvo in povsem nemogoče je, da bi našli družbo, ki bi bila do njega brezbrižna. Zelo hitro pa se izkaže, da vprašanje ni enoznačno in da je vedno znova pogojeno z zgodovinskim okvirom, v katerem se vsakič znova zastavlja. Znotraj njega lahko poskušamo vprašanje predčasne smrti motriti z verskega, kulturnega, političnega, ekonomskega in številnih drugih zornih kotov. Danes ob besedi evtanazija najprej pomislimo na »na smrt bolne« in na morebitno možnost lajšanja njihovih bolečin. Vendar je zgodovina evtanazije bistveno širša in bolj zapletena, mejo med njo in drugimi oblikami smrti pa je precej težko potegniti. Vzemimo za primer Inuite. V redkih primerih dolgih obdobij lakote je bila poznana praksa gerontocida, neprostovoljne evtanazije starejših in obnemoglih. Pleme je ob selitvi starejše pustilo za seboj, prenehalo skrbeti zanje in jih tako dejansko obsodilo na smrt. Neprostovoljna evtanazija starejših je še danes prisotna v določenih predelih indijske zvezne države Tamil Nadu. Thalaikoothal je ime prakse, lahko bi rekli kar obreda, s katerim sorodniki evtanazirajo svojega ostarelega družinskega člana. Obred praviloma vključuje dolgo oljno kopel, nato pa pitje velike količine kokosovega mleka, kar naj bi naposled povzročilo odpoved ledvic.
Na tak način so evtanazirani predvsem moški, razlogi za to pa je njihova relativna nekoristnost za gospodinjstvo in tabuji, povezani z njihovo nego (zanjo so namreč zadolžene predvsem mlade ženske). Pogosto pa prednjačijo povsem ekonomski interesi in želja po dedovanju zemlje ter pokojnikovega drugega imetja. Zaradi tovrstnih »zlorab« je Indija že poostrila nadzor nad starostniki na območju te zvezne države. Veliko pogosteje pa so neprostovoljni evtanaziji podvržene ženske, predvsem dojenčice, saj te v nasprotju z moškimi potomci ne prinašajo neposrednih ekonomskih koristi. Nasprotno, zaradi dote so »ekonomsko breme«, zato v določenih ruralnih predelih Indije, Kitajske in drugih državah regije še vedno ostajajo nezaželene. Infanticid je tako še vedno prisotna praksa, po nekaterih ocenah nevladnih organizacij pa v Indiji tudi na Kitajskem zaradi načrtnih splavov, povezanih s spolom otroka, in dejanskih infanticidov, »manjka« več 10 milijonov žensk. Morda najbolj »tvegana« skupina pa so invalidi, ljudje, rojeni z različnimi telesnimi ali duševnimi posebnostmi, ki praviloma terjajo posebno nego in družbeno skrb. Namesto nje pa so bili pogosto deležni neprostovoljne evtanazije, s tem pa se že bližamo zlovešči senci, ki evtanazijo zaznamuje zaradi razvoja dogodkov v zadnjem stoletju ali dveh.
Od reje psov in konjev do reje ljudi
Vsestranski znanstvenik Francis Galton (1822–1911) je k razvoju človeštva prispeval na področju meteorologije, matematike, geografije, sociologije in številnih drugih znanostih. Bil je eden najbolj prominentnih predstavnikov ene zadnjih generacij univerzalnih znanstvenikov, ki so bili avtoritete na različnih področjih. Ker pa so vede in znanosti v tem času šele dobivale svojo današnjo podobo, tudi Galton pri njihovem razvoju ni nevtralna in izključno pozitivna figura. Darwinov mrzli bratranec, ki ga je navdušila sorodnikova teorija evolucije, je v zgodovino namreč zapisan tudi kot utemeljitelj evgenike. Ta je sicer obstajala že bistveno prej, šele z Galtonom pa se je vzpostavila kot samostojna znanost. Znano je na primer, da so Špartanci novorojenčke, ki so bili bolni ali kako drugače pripoznani kot nesposobni življenja, usmrtili. V antičnem Rimu pa je bil detomor deformiranih otrok celo zakonsko zapovedan, zanj so bili praviloma odgovorni kar starši.
Galton je na podlagi Darwinovih dognanj poskušal teorijo evolucije prenesti na človeka. Po njegovem prepričanju je bila tudi človeška inteligenca, celo morebitna genialnost, dedna. Na tej podlagi je Galton v svoji knjigi Hereditary Genius zapisal: »Tako kot lahko pri pazljivi selekciji psov in konjev, obdarjenih s posebno hitrostjo teka ali kakšno drugo močjo, ustvarimo trajno vrsto, bi prav lahko ustvarili tudi visoko nadarjeno raso ljudi, če bi več zaporednih generacij pazljivo določali poroke parov med seboj.« Bistvo evgenike je torej v tem, da poskuša spoznanja o dedovanju prenesti na človeško vrsto. Dobri geni bi spodbujali in jim omogočali širjenje, slabe oziroma genetske napake pa naj bi omejevali in celo preprečevali. Ob navedenem misli hitro preskočijo na grozljivo izkušnjo uničevalnih taborišč v tretjem rajhu in pospešenem čiščenju nižjih ras ali kakorkoli drugače nevrednih življenja. O tem, kdo si zasluži biti del prihodnosti in čiste arijske rase in kdo ne, je na koncu seveda odločala politika. V tem primeru Nacionalsocialistična delavska stranka Nemčije.
»Ta človek vas stane 60.000 reichsmark!«
Splošno znano je, da je bila nacistična Nemčija protisemitska, da so bili ob Judih uničenju zapisani tudi istospolni, Romi, komunisti idr.; medtem ko smo bili Slovani predvideni za suženjsko delovno silo. Manj znano pa je, da so bili smrti zapisani tudi nemški državljani, ki niso padli v nobeno izmed navedenih kategorij. Oktobra 1939 je namreč Adolf Hitler izdal odlok o začetku izvajanja programa Aktion T4, ki je nalagal evtanazijo »na smrt bolnih, telesno ali duševno prizadetih, čustveno nestabilnih ter ostarelih«. V tem času je bilo mogoče na ulicah nemških mest zaslediti plakate s podobo zdravnika in telesno prizadetega človeka ter pripisom: »Sodržavljan, ta človek z dedno boleznijo tudi tebe stane več kot 60.000 reichsmark v svojem življenju!« Seveda pa je ta program vključeval tudi evtanaziranje drugih »manjvrednih ras«. Aktion T4 je bil izhodišče in del poznejšega programa »dokončne rešitve«. Šest centrov, ki so jih vzpostavili v okviru programa, je rabilo kot prototip za pozneje ustanovljena uničevalna taborišča, kot sta bila Auschwitz in Treblinka. V svojem šestletnem delovanju, dokler ga niso ob koncu vojne ukinili zavezniki, je program T4 poskrbel za neprostovoljno evtanazijo 200.000 ljudi. Prav ta evtanazijski program je bil ena glavnih prelomnih točk v razvoju politike »rasne higiene«, ki je pozneje kulminirala v holokavstu.
Ko smo letos praznovali 70. obletnico padca nacističnega režima, se je zdelo, da je bila z zlomom tretjega rajha enkrat za vselej pokopana tudi ideja rasne higiene, da je bila ta nasploh izum nacistične Nemčije; vendar to ne drži povsem. Četudi bi se danes številne države otepale tovrstne dediščine, je naravnost osupljivo, kako trdovratne so bile te teorije kljub izkušnji druge svetovne vojne. Kot smo že zapisali, domovina in oče sodobne evgenike sta bila Velika Britanija in Francis Galton. Četudi v Britaniji evgenika nikoli ni bila deležna izdatne državne podpore, so njeno teorijo podpirala velika imena, na primer Winston Churchill, George B. Shaw, John M. Keynes pa je bil celo direktor tovrstnega britanskega društva. Vseeno pa je bil v Britaniji poudarek predvsem na razredu in ne toliko na rasi. Galton, ki je britansko družbo razdelil na razrede, je najnižje sloje delavskega razreda označil za »nezaželene«, torej tiste, proti katerim bi lahko bila uporabljena negativna evgenika oziroma bi jim bil omejen razplod. Vseeno pa v Veliki Britaniji negativna evgenika (sterilizacija določenega dela prebivalstva) nikoli ni bila uzakonjena in splošno prakticirana.
Je bilo pa zato na Švedskem od leta 1935 pa vse do leta 1975 na podlagi pristopa evgenike steriliziranih več kot 60.000 ljudi, predvsem umsko in telesno prizadetih. Med letoma 1907 in 1963 je bilo tudi v ZDA sterilizirano podobno število ljudi, prav tako na podlagi evgenike. Poročilo o pozitivnih učinkih sterilizacije v Kaliforniji, ki ga je napisal biolog Paul Popenoe, so pogosto citirali tudi nacisti in s tem utemeljevali, da so takšni programi upravičeni. Prav na ZDA in njene zakone so se nacisti sklicevali tudi v Nurembergu, češ da so bili Američani in njihova politika navdih tudi Hitlerju in njegovi teoriji rasne higiene. Je ob tako temačni, naravnost grozljivi zgodovini, ki se drži evtanazije in z njo povezanih vprašanj, o njej sploh še mogoče in smiselno razpravljati danes?
Zdravljenje ni več »črna škatla«
Evtanazijo oziroma pomoč pri samomoru neozdravljivo bolnih v takšni ali drugačni obliki poznajo in prakticirajo v Nemčiji, Kolumbiji, Švici, Belgiji, Estoniji, Albaniji, na Nizozemskem, v kanadski provinci Quebec in v nekaterih zveznih državah ZDA. V sami srčiki polemik o upravičenosti in dopustnosti evtanazije je vprašanje avtonomije pacienta eden izmed ključnih elementov kliničnega odnosa. Ali pacientova pravica, da odloča o poteku svojega zdravljenja, vključuje tudi odločitev o lastni smrti? To je eno izmed velikih vprašanj, s katerimi se danes ukvarja bioetika. Prav bioetika pa je eno izmed področij, s katerimi se ukvarja dr. Luka Omladič, predavatelj na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani, ki pojasnjuje, da »smo načelo avtonomije, to je možnost, da sam sprejemam odločitve, ki so pomembne za moje življenje, sprejeli kot temeljno načelo medicinske etike. To je bil velik napredek v razumevanju kliničnega odnosa. Zdravljenja zdaj ne razumemo več kot nekakšne črne škatle, v katero kot pacienti vstopimo in se do izstopa odpovemo svojim avtonomnim odločitvam. Sprejem evtanazije je le nadaljevanje tega ključnega uvida o avtonomiji pacienta.« Na vprašanje, ali je mogoče evtanazijo zagovarjati tudi na načelni ravni in bi jo lahko razumeli kot eno izmed temeljnih človekovih pravic, Omladič odgovarja, da je »odločitev o končanju življenja življenjska odločitev in pravica človeka kot avtonomnega bitja. Če se zgodi v kontekstu bolezni in kliničnega odnosa, je etična dolžnost zdravnika, da tako odločitev pacienta upošteva kot eno izmed možnost poteka zdravljenja. V mnogih primerih je evtanazija ali zdravniška pomoč pri samomoru daleč najbolj humana možnost izteka zdravljenja za pacienta.«
V zadnjem času je slovensko javnost razburkal primer zdravnika, ki je na lastno pest izvajal »evtanazijo«, kar gotovo ne pripomore k informirani razpravi o vprašanju, ki je tudi sicer zelo čustveno nabito. Kako bi se bilo bolje lotiti te razprave, čemu bi se morali izogniti in kdo je sploh pristojen, da se izreka o teh zadevah. Je to izključno v domeni stroke ali pa gre za vprašanje, ki zadeva vse nas in imamo zato o njem vsi pravico izraziti svoje stališče? »Ko družba sprejema odločitve o evtanaziji, je pomembno, da take odločitve sprejme na podlagi racionalnih argumentov, ne pa tabujev in prevladujočih prepričanj. Tudi v Sloveniji je ključno, da se odločanja ne omeji le na zdravnike in najglasnejši del javnosti. Obstaja velika množica ljudi, ki so imeli neposreden stik z izkušnjo umiranja bližnjih, ki bi bila lahko mnogo bolj humana, če bi bila evtanazija legalizirana. Ampak to je žal tiha množica, ki ji v javni razpravi večinoma ni dan glas,« pravi Omladič.
Slovenski Hospic
Del te tihe množice so gotovo tudi vsi tisti, ki sodelujejo v gibanju Hospic, tako zaposleni in prostovoljci kot tisti, ki so deležni takšne oskrbe, in njihovi svojci. Osnovna filozofija, ki mu je zavezana tudi slovenska hiša Hospic, je, »da naj ne bi nihče umiral sam in v strahu pred hudim trpljenjem, saj ima prav vsak pravico in možnost do udobja kot posledice učinkovitega lajšanja vseh težav (dobre paliativne- blažilne oskrbe) kakor tudi biti podprt v procesih osebne preobrazbe, ki jih prinaša soočenje z minljivostjo življenja, ne glede na gmotno stanje in versko prepričanje«. Hospic v Sloveniji obstaja že od leta 1995, v zadnjem času pa je hiša zaradi nerešenega vprašanja financiranja morala zapreti vrata. O razlogih za zaprtje in načrtih za prihodnost so na novinarski konferenci spregovorili vodilni in predstavniki z ministrstva za zdravstvo ter ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Predsednica slovenskega društva Hospic, Renata J. Roban, je najprej pojasnila, da kljub zaprtju hiše še naprej omogočajo in izvajajo oskrbo na domu. Financiranje hiše pa naj bi bilo v prihodnje, vsaj po zagotovilih predstavnikov obeh ministrstev, urejeno sistemsko oziroma prek posebej temu namenjenega razpisa. Povezovalka novinarske konference in prostovoljka v hiši Hospic, dr. Manca Košir, je zbranim predstavila tudi pobudo o dražbi umetniških del, ki jih posedujejo v hiši. Tako želijo zbrati več sredstev za nemoteno delovanje hiše, ki bo manj podvrženo finančnim fluktuacijam. Konferenca je potekala v prostoru, ki ga je krasila podarjena slika letos preminulega slikarja Jožeta Ciuhe. V njegovih zadnjih dnevih mu je kot prostovoljka in osebna prijateljica pomagala prav Manca Košir, zato ima ta slika danes še toliko močnejši simbolni pomen. Kdor bo želel hiši pomagati, to lahko stori že danes, ali pa počaka na oktobrsko dražbo umetniških del.
Sicer pa gibanje Hospic in njegova filozofija nasprotujeta evtanaziji in si prizadevata predvsem za to, da se človeku omogoči pogoje in podporo za dostojno preživetje zadnjih dni.
Švicarski Dignitas in pomoč pri samomoru
Kako pa stvari potekajo v Švici, eni izmed držav, v katerih naj bi bila evtanazija legalizirana? Po odgovore smo se obrnili na švicarsko društvo Dignitas. »Dignitas ni klinika, nima zdravnikov ali medicinskih sester, prav tako ni poslovna združba, ki bi komurkoli karkoli prodajala,« je bilo prvo pojasnilo, ki smo ga dobili. Veliko neiformiranih novinarjev s celega sveta namreč društvo Dignitas kontaktira z natanko takšnimi predpostavkami. »Druga velika zmota, ki se vztrajno ponavlja, je, da Dignitas omogoča (aktivno) evtanazijo. Vendar Dignitas ne ponuja prostovoljne, kaj šele neprostovoljne evtanazije, saj je ta v Švici prepovedana,« so še dodali naši sogovorniki. V resnici je aktivna evtanazija tudi v Švici obravnavana kot uboj in je kaznivo dejanje, tako kot pri nas. »Tisto, kar pa dejansko je mogoče v Švici, je pomoč oz. spremstvo ob samomoru. Ta izraz pomeni natanko to, samostojno odločitev, da nekdo konča svoje trpljenje in življenje z lastnimi dejanji. Spremstvo ob samomoru pomeni, da si mora biti posameznica ali posameznik, ki želi končati svoje življenje, sposoben sam vnesti smrtonosno zdravilo. Ob tem mora biti pri polni zavesti.« Na to, da nekateri Švico in Dignitas označujejo kot destinacijo za »samomorilne turiste«, odgovarjajo, da gre v resnici za vprašanje svobodnega odločanja o svojem življenju in tudi njegovem koncu. »Glavni cilj Dignitasa je, da ta nekega dne ne bi bil več potreben, saj bi lahko ljudje svojo voljo izvršili doma in ne bi potrebovali takšnih organizacij,« še dodajajo.
Evtanazija, v širšem pomenu besede je in bo vedno bolj aktualno vprašanje, še toliko bolj v razvitih državah, katerih prebivalstvo se stara, rodnost pa manjša. Prebivalstvo večine evropskih držav, vključno s Slovenijo, postaja vedno starejše. Ob tem se zastavlja vse bolj pereče vprašanje, kako zagotoviti dostojno in aktivno starost, pa tudi možnost informiranega odločanja o tem, na kakšen način si nekdo želi zaključiti svoje življenje. Na ta vprašanja ne bomo našli enostavnih, hitrih in enoznačnih rešitev, a prej ko se začnemo z njimi ukvarjati, prej se jim bomo približali.
Pogledi, let. 6, št. 11, 10. junij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
