Zakaj bi se bali samoupravljanja?
20. 05. 2015
Samoupravljanje pri nas povezujemo predvsem z izkušnjo jugoslovanskega samoupravnega socializma, vendar gre za precej starejšo idejo, ki jo je mogoče tolmačiti na zelo različne, celo sovražne si načine in si tudi zato zasluži našo pozornost.
Kljub prizvoku, ki ga ima beseda pri nas, pa je samoupravljanje kapitalizem že zdavnaj zelo uspešno posvojil in začel tržiti. Lep primer je brezkončno število aplikacij, ki nam pomagajo pri »samoupravljanju« samih sebe. Tako obstaja ogromno takih, ki so namenjene izboljšanju in povečanju posameznikove produktivnosti. Od preprostih »to-do« list do bolj zapletenih, temu primerno pa tudi dražjih aplikacij, ki nam obljubljajo, da bodo življenje organizirale praktično namesto nas. Skupaj z internetom – ki omogoča, da se naše naprave med seboj povežejo in izpolnjujejo tudi bolj zapletene operacije, na poti domov lahko npr. zavremo vodo za kosilo, vklopimo gretje ali hlajenje in na vrt spustimo psa – je sodobni človek lahko samoupravnik, kot ga svet še ni videl. Odveč je poudarjati, da je tovrstno »samoupravljanje« dostopno le najpremožnejšim, in še to z osnovnim ciljem, da bi se otresli nadležnih vsakdanjih opravil ali pa stroškov, povezanih s služinčadjo, ter postali še bolj produktivni in še premožnejši.
Čemu se je bolje odpovedati
Tovrstno »samoupravljanje« z gledišča obstoječih družbenih odnosov ni problematično, saj jih le krepi in poglablja. Stvari postanejo napete, vsaj z vidika najpremožnejših, ko se začnemo pogovarjati o idejah, ki posegajo v lastninske odnose. Karl Marx je na nekem mestu v zvezi s tem pripomnil: »Cerkev se raje odpove 9/10 svojih zapovedi kot pa 1/10 svojih posesti.« Ekonomske pustolovščine mariborske nadškofije temu vsekakor pritrjujejo.
Ideja, da je vprašanje lastnine ter njenega upravljanja oziroma razpolaganja z njo osrednje politično vprašanje, je stara in priljubljena tematika, o kateri so se izrekali najboljši umi v zgodovini človeštva. Kako tudi ne bi bila, v takšni ali drugačni obliki je prav lastnina tista, ki daje podlago in se zrcali v resnično družbeno moč. Ko Platon skozi Sokratova usta v spisu Država razpravlja o oligarhiji, izpostavi, da velike prihodkovne razlike med bogatimi in revnimi ustvarjajo tla za razrast kriminala in revščine. Celotna oligarhična družba tako temelji na količini lastnine in bogastva, ki ju ima v rokah posameznik. Če bi Platon lahko danes, več kot dve tisočletji po svoji smrti, uzrl lastno domovino in se na svoje oči prepričal, kaj se dogaja v sodobni Grčiji, bi to državo kot Evropsko unijo v celoti brez dvoma označil za oligarhijo.
Več denarja, več glasov
Še precej dlje gre v svojem spisu Utopija Thomas More. Na otoku Utopija namreč sploh ne obstaja zasebna lastnina, vse dobrine so shranjene v javnih skladiščih in v vsakem trenutku na voljo ljudem, ki jih potrebujejo. V Morovi viziji so Utopijci vsestransko razviti ljudje, vešči tako kmetovanja kot prizadevni v širjenju obzorij svojega duha. Delo zanje že ni več neznosna prisila in nujnost, ampak zgolj sredstvo, ki jim omogoča, da se posvečajo drugim stvarem, ki jih veselijo. Utopijski delovnik traja 6 ur. Ob tem se velja spomniti, da letos obeležujemo 500-letnico izida Utopije in da 6-urni delovnik še danes ostaja utopična in za večino nezamisljiva, če ne kar nezaslišana ideja.
Prvi resnejši poskusi udejanjanja skupnosti, ki bi delovale po egalitarnih načelih in ljudi ne bi segregirale po lastninskem principu, so se začeli pojavljati vzporedno z vzponom kapitalizma oziroma v času industrijske revolucije (torej nekje od druge polovice 18. stoletja do prve polovice 19. stoletja). Ne nazadnje so bile pravice človeka in državljana kot geslo upora proti samovolji monarha temeljni gonilni princip tako ameriške kot francoske revolucije. Kljub načelni zavezanosti univerzalni enakosti vseh je preteklo še kar nekaj vode in predvsem krvi, da so ta načela vsaj približno vstopila v prakso.
O tem, da tudi današnji svet še ni očiščen demokracije, kjer se teža in število glasov meri po debelini denarnice, pa priča največja demokracija na svetu, Indija, v kateri še naprej vztraja kastni sistem. Še bolj jasen primer finančnega cenzusa pa je način glasovanja v Mednarodnem denarnem skladu; tam je moč glasu posamične države neposredno zvezana z njenim prispevkom skladu. ZDA imajo tako, proporcionalno gledano, 17 glasov od 100, Japonska in Nemčija vsaka po 6 itn. Najbogatejšim 30 državam skupaj pripade okrog 77 odstotkov vseh glasov. Preostalim 158 državam članicam, med katere spada tudi Slovenija, tako ostane dobrih 23 odstotkov glasovalnih pravic. Lepšega primera finančnega cenzusa, ki ne obvladuje samo posameznikov, temveč kar celotne države, skoraj ne moremo najti. O tem, kdaj bodo odnosi na svetovni ravni finančno demokratizirani, če sploh kdaj, je težko soditi, toliko bolj, ker so že poskusi na mikroravni, torej na ravni posamičnih podjetij, pogosto zatrti v kali.
New Harmony in Neueva Germania
Med prve tovrstne poskuse spada projekt utopičnega socialista Roberta Owna, ki je bil hkrati tudi eden izmed utemeljiteljev delavskih kooperativ. Owen je svojo vizijo utopične družbe poskušal realizirati v praksi in v ta namen v ameriški zvezni državi Indiana kupil del zemlje. Ustanovil je naselje »New Harmony«, ki naj bi delovalo po naprednih načelih, med njimi tudi na podlagi skupne lastnine. Družbeni eksperiment ni zaživel in ga po kakšnih dveh letih niti niso več poskušali oživiti, vseeno pa je »New Harmony« postal pomembno znanstveno središče, predvsem na področju naravoslovja, še posebej geologije. Eden izmed Ownovih sinov je bil pozneje celo zaslužen za ustanovitev ene najprestižnejših ameriških ustanov, The Smithsonian Institute. Še enkrat pa velja poudariti, da tovrstne samozadostne skupnosti nikakor niso nujno družbeno napredne. Takšen primer je projekt »Nueva Germania«, ki si ga je v Paragvaju zamislil Bernhard Förster, goreč antisemit in mož enako antisemitsko razpoložene Nietzschejeve sestre. Tudi ta projekt je, na srečo, propadel. V že omenjeni Indiani danes obstaja tudi ena največjih skupnosti amišev v ZDA; ti sicer poznajo zasebno lastnino, je pa zato upravljanje z njo še vedno stvar družbenega konsenza.
Tovrstnih primerov ne manjka in bi jih zlahka naštevali še naprej, na koncu pa so bili vseeno vedno prepuščeni iznajdljivosti njihovih ustanoviteljev in predvsem tega, koliko jih je bila pripravljena tolerirati širša družba. Vseeno pa obstaja tudi primer državnih poskusov uvajanja skupne lastnine in samoupravljanja. Začenši z oktobrsko revolucijo leta 1917 in vsem drugim prevratom, ki so ji sledili, je bil program komunističnih partij po vsem svetu – tovarne delavcem, zemljo kmetom! Po dolgi in mučni zgodovini človeštva naj bi lastnina naposled postala skupna in z njo naj bi upravljali tisti, ki jo dejansko ustvarjajo. Ta cilj še ni bil dosežen, vseeno pa se lahko iz začetnih poskusov učimo za prihodnje delovanje.
Pri uvajanju delavske demokracije in samoupravljanja je najdlje prišla Jugoslavija. V začetku petdesetih letih prejšnjega stoletja, po razhodu s Sovjetsko zvezo, je Jugoslavija začela uvajati socialistično samoupravljanje. To je zmanjšalo neposredni vpliv države na podjetja, upravniki oz. menedžerji podjetij pa so bili pod nadzorstvom delavskih svetov. V njih so sedeli vsi zaposleni in vsak je imel pravico do enega glasu. Kljub znatnemu vplivu partije so bili delavci in delavski sveti vseeno relativno avtonomni in so v veliki meri določali razvojno pot posamičnih podjetij. S tem je Jugoslavija, predvsem v levičarskih krogih, po svetu vzbujala veliko zanimanja in bila vir navdiha, kako bi lahko izgledala bolj humana pot v socializem. Vsekakor bolj humana kot v primeru Sovjetske zveze.
Jugoslovanski samoupravni socializem
Do bolj temeljitih sprememb pa je prišlo z novo ustavo leta 1974, ki je še podrobneje razdelala in uzakonila ideje samoupravnega socializma, katerih glavni ideolog je bil Edvard Kardelj. O dopolnilih zvezne ustave, ki so uvedla tozde, tj. temeljne organizacije združenega dela, so se razpisali tudi v glasilu kolektiva tovarne obutve Alpina Žiri Delo in življenje. To tovarniško glasilo daje zanimiv vpogled v to, kako so si delavci oziroma delavski poverjeniki v praksi tolmačili in promovirali te spremembe. Takole so zapisali: »Doslej je kot temeljna organizacijska oblika združenega dela veljala delovna organizacija (podjetje, zavod, zadruga ipd.). Delovna organizacija se je lahko delila na več organizacij združenega dela, vendar je le kot celota predstavljala temeljno samoupravno celico v gospodarskem sistemu. To organizacijsko načelo se sedaj postavlja na glavo, kajti odslej je TOZD temeljna oblika združenega dela, samoupravljanja, gospodarjenja. Njej pripada ustavna pravica do samoorganiziranja in s tem tudi vse poslovne funkcije (proizvodnja, sredstva, trg, razvoj) in seveda vsi rezultati dela.« Kako pa je samoupravljanje dejansko izgledalo v praksi? Pri odgovarjanju na to vprašanje se bomo oprli na kratko, vendar zelo informativno knjižico, ki na zgoščen in kritičen način obravnava projekt jugoslovanskega samoupravljanja. The Road to Collapse: The Demise of the League of Communists of Yugoslavia (Pot v propad: smrt Zveze komunistov Jugoslavije) je prosto dostopna tudi na spletu, v njej pa zgodovinar Lev Centrih osvetljuje osnovne značilnosti samoupravljanja.
Samoupravljanje jugoslovanskega gospodarstva ni izvzelo iz logike tržnih odnosov, nasprotno, osnovne organizacije dela so zdaj postale odgovorne tako za donosnost svoje proizvodnje kot za zagotavljanje plač delavcem. Podjetja so tako morala postati dobičkonosna, kar je v praksi pomenilo, da se je precej bolj kot položaj delavcev okrepil položaj upravnikov oziroma menedžerjev. S sprostitvijo in poznejšo odpravo centralnega vodenja jugoslovanskega gospodarstva je več pristojnosti prešlo na posamične republike, nato na njihove regije oziroma občine, vse do temeljnih organizacij združenega dela. Sistem odgovornosti pa je potekal v obratni smeri, tozd je tako lahko deloval z izgubo, saj so jo lahko pokrivale in odgovornost zanjo nosile višje organizacijske oblike, vse do republiške ravni in na koncu tudi federativne. V tem oziru je bilo jugoslovansko gospodarstvo mešanica tržnih in planskih odnosov. Izjemno velika preizkušnja, nazadnje pa tudi eden glavnih vzrokov razpada federacije, je bila gospodarska kriza v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Kriza je bila, podobno kot danes, predvsem dolžniška. Še leta 1970 je bil jugoslovanski zunanji dolg 2,3 milijarde dolarjev, v naslednjih osmih letih je narasel na 12 milijard, leta 1980 pa je znašal že 20 milijard.
Vrnitev mezdne miselnosti
Podobno kot danes je bil tudi takrat eden glavnih akterjev pri »reševanju« dolžniške krize Mednarodni denarni sklad. Ta je bil Jugoslaviji pripravljen odobriti nadaljnja posojila le v zameno za stroge varčevalne ukrepe in nadaljnjo liberalizacijo gospodarstva. Ker je to pomenilo tudi občuten padec življenjskega standarda, ki je strmoglavil na raven iz šestdesetih let, pomanjkanje in težjo dostopnost nekaterih osnovnih dobrin in storitev, se je med delavci razširila t. i. mezdna miselnost. V žargonu takratnega časa je ta pomenila, da je bilo delavcem precej vseeno, vsekakor pa to ni bila njihova prioriteta, kakšen bo družbeni razvoj in njihovo delovno okolje. Namesto o razvoju samoupravnega socializma so bili zaradi velikih varčevalnih rezov prisiljeni razmišljati predvsem o svojem vsakodnevnem položaju in preživetju. Ne glede na vse pa je bilo samoupravljanje nekaj, česar samoupravni menedžerji niso mogli spregledati. Samoupravne rituale so morali spoštovati in jih izvajati, se udeleževati »nesmiselnih« in dolgih sestankov, ki so proizvajali gore papirjev. Kot ugotavlja Centrih, Kardeljeva ideja samoupravnega socializma ni uspela v svojem zastavljen cilju, torej ustvarjanju novega človeka in predvsem novih družbenih odnosov. Namesto tega pa so nastale nove institucije, ki so delavcem ponujale številne priložnosti za (pasiven) odpor. Po drugi strani pa je imel tudi socialističen menedžment priložnost, da na teh srečanjih na svojo stran pridobi delavce in jih prepriča v nepriljubljene odločitve. To se je izkazalo kot posebno pomembno v devetdesetih letih, v času tranzicije, ko so številni menedžerji uspeli delavce prepričati v manjše plače kot sredstvo reševanja podjetij.
Certifikatska blaznost
Razpad Jugoslavije je povzročil tudi zlom ideje samoupravljanja. V prvih dveh letih se je tako dogajalo plenjenje družbene lastnine oziroma t. i. divja privatizacija, ki je nekdaj družbeno lastnino oškodovala za (preračunano na današnje razmere in po približnih ocenah) milijardo evrov. Temu je sledila uvedba certifikatov, skozi katere se je porazdelilo družbeno premoženje oziroma lastnina. Slovenci smo tako postali delničarji in lastniki vsaj simboličnega kapitala. To lastništvo pa se v veliki večini primerov ni preslikalo v nove oblike samoupravljanja, nasprotno, v resnici je bila to le podaljšana in, v primerjavi z Vzhodno Evropo, precej nežnejša privatizacija. Po letu 2000, še toliko bolj pa po vstopu v Evropsko unijo, je večina certifikatov že zamenjala lastnike. Na eni strani so jih delavci prodajali predvsem za potrošne dobrine, na drugi strani so jih lastniki akumulirali – in s tem tudi svojo ekonomsko in politično moč. Veliki met so poskusili doseči z menedžerskimi odkupi, ki so jih banke velikodušno kreditirale in celo vsiljevale svoja posojila. Prav gotovo bi bila v rokah peščice Slovencev še toliko bolj skoncentrirana gospodarska moč, če bi tovrstno »odkupovanje« podjetij uspelo in jim načrtov ne bi preprečila finančna kriza.
Mnogo hrupa za nič
Tako hitro kot so banke vsiljevale kredite in poceni denar, so po letu 2008 tudi zaprle dotok financ podjetjem in na ta način še zaostrile že tako hudo krizo. Številna slaba posojila, ki jih posojilojemalci več niso bili sposobni odplačevati, je na koncu, preko dokapitalizacije bank, na svoja pleča prevzela država oziroma tisti, ki jo financiramo, torej državljani. Del državne lastnine je danes skoncentriran v Slovenskem državnem holdingu, preko dokapitalizacije bank in prenosa slabih terjatev na Družbo za upravljanje terjatev bank, t. i. slabo banko, pa je država učinkovito nacionalizirala oziroma je v njeno lastništvo prešlo še več podjetij.
Vprašanje lastnine in njenega upravljanja je danes tako na samem vrhu strateško-razvojnih vprašanj in perspektiv države. Tako aktualna kot vse pretekle vlade so, vsaj deklarativno, zavezane prodaji državne lastnine. V privatizacijo silijo tudi Evropska unija, OECD, Mednarodni denarni sklad in druge organizacije, ki poučujejo male države, kot je Slovenija. Pretekle vlade se v resnici ne razlikujejo po tem, ali privatizirati ali ne, razlike obstajajo samo pri vprašanju hitrosti te privatizacije. Aktualna vlada je pri tem v resnici zelo hitra in »uspešna«. Četudi je prodajanje Telekoma razburkalo javno mnenje, pa je bilo npr. Žito prodano praktično čez noč in brez razprave. Pivovarska vojna, ki je pred leti več mesecev burila duhove in se vrtela okrog vprašanja nacionalnega interesa, je danes dobila prav nič spektakularen in povsem defetističen epilog. Spomnimo, leta 2000 je pivovarna Laško začela uresničevati idejo holdinga slovenske industrije pijač. V Unionu so to razumeli kot sovražno gesto in začeli iskati tujega strateškega partnerja in ga tudi našli v belgijskem pivovarskem velikanu, s katerim se je Laško vse do leta 2005 spopadalo in pravdalo za lastništvo Uniona. Laškemu je na koncu uspelo in praktično celotna slovenska industrija pijač je bila pod eno streho.
Samo zato, da jo je lahko deset let pozneje v paketu nabavil nizozemski Heineken International, skratka, mnogo hrupa za nič. Ob letošnji prodaji seveda nihče več ni govoril o nacionalnem interesu, po dogajanju v preteklih letih bi bila to le slaba šala. V resnici se razprava med privatizatorji in antiprivatizatorji vrti izključno okrog vprašanja lastništva in posledično upravljanja s to lastnino. Nenehno se pojavlja vprašanje, ali so boljši domači ali tuji lastniki.
Stran, ki je v obdobju tranzicije in tudi pozneje imela prevladujoč vpliv na slovensko gospodarstvo, niza bolj ali manj prepričljive argumente, da so najboljši domači lastniki. Med vrsticami tako pravijo, da bi bilo najbolje, če bi še naprej ostali lastniki oni sami. To je zgodba, ki jo prodaja domnevna levica, v resnici pa gre za liberalne stranke. Konservativne oziroma desne stranke temu lastništvu nasprotujejo tako ideološko kot praktično, saj je z njihovega gledišča bolje imeti nad seboj tujca kot pa domačega političnega konkurenta. Nobena od strani pa si ne zastavlja vprašanja, ali je obstoječa oblika lastništva najboljša možna.
Samoupravljanje po samoupravljanju?
V leta 2009 izdani knjigi Drive: The Surprising Truth About What Motivates Us (Pogon: Presenetljiva resnica o tem, kaj nas motivira) ameriški avtor Daniel H. Pink na podlagi empiričnih dokazov ugotavlja, kakšna je resnična delovna motivacija. Pink poudarja, da bo velika večina del v 21. stoletju pogojenih z veščinami samoupravljanja in drugih notranjih elementov motivacije in da so hierarhični menedžment in pretirano zanašanje na finančno nagrajevanje na neki točki postali enostavno neučinkoviti. Namesto tujih ali pa domačih »strokovnjakov«, ki bodo za astronomske vsote vodili naša podjetja, se tako utemeljeno postavlja vprašanje, zakaj teh podjetij ne bi vodili sami. Na tem je nekaj čisto intuitivnega – mar ni najbolj smiselno, da s stvarmi upravljajo in jih načrtujejo tisti, ki o njih največ vedo, torej zaposleni sami.
Uspešnih primerov tovrstnega soupravljanja in samoupravljanja po svetu v resnici ne manjka. Argentina, ki jo je kriza doletela že slabih deset let pred Evropo, npr. pozna fábricas recuperadas; v grobem prevodu bi lahko rekli, da gre za izborjene/obnovljene tovarne. Čeprav je termin zajemal predvsem klasično industrijsko proizvodnjo, pa je danes razširjen tudi na druge gospodarske panoge. Med bolj znanimi je npr. samoupravni hotel Bauen v argentinski prestolnici Buenos Aires.
Trg je še vedno ključen
Soupravljanje in samoupravljanje v resnici ne presegata kapitalistične proizvodnje, tudi delavska tovarna mora, če želi preživeti, svoje proizvode prodati na trgu, vstopati v tržne odnose in se prilagajati konkurenci. Vseeno pa so te odločitve sprejete kolektivno, zaradi česar so načeloma upoštevani širši interesi, ne izključno motiv dobička, in za njimi stoji celoten kolektiv ter zanje tudi nosi odgovornost. David P. Ellerman, ki je obširno raziskoval vprašanje ekonomske demokracije oziroma demokratizacije ekonomije, v knjigi Demokratično podjetje poudarja: »V današnjem svetu večina podjetij temelji na najemanju, zasebnem ali javnem, človeške delovne sile. Naša naloga je, da temu oblikujemo alternativo. Namesto zaposlitve v podjetju bi lahko uvedli članstvo v podjetju. Ekonomska demokracija potrebuje odpravo delovnega razmerja, ne odpravo zasebne lastnine. Demokracija je lahko združena z zasebno lastnino na delovnem mestu, rezultat te združitve je demokratično podjetje v delavski lasti«.
Med najbolj znane delavske kooperative spada španski Mondragon, ki je številnim vzor in je uspel dokazati, da lahko delavske kooperative dosežejo tudi zavidljivo velikost in so dolgoročno vzdržne. Predvsem pa bistveno bolj odporne na ekonomske krize kot druga, običajna podjetja. Prav o Mondragonu in drugih evropskih kooperativah je študijo opravil tudi prestižni Massachusetts Institute of Technology (MIT). Zaključek poročila je, da je pomembnejše oblikovanje ekonomsko prepletene mreže kooperativ kot pa osredotočanje na eno samo kooperativo. »V tržnem gospodarstvu so kooperative podvržene številnim strateškim izzivom, predvsem če na trgu nastopajo samostojno. Ena delavska kooperativa je zelo verjetno obsojena na propad, če se sama poda v bitko z neusmiljeno svetovno konkurenco.
Po drugi strani pa sistem več kooperativ in podpornih organizacij lahko ustvari infrastrukturo, ki je zmožna trajnostne rasti, razvoja in širitve. Mondragon se je tako uspel razviti iz ene kooperative v več kot 250 kooperativ. Te vključujejo industrijske, trgovske, finančne, izobraževalne, raziskovalne in razvojne kooperative oziroma podjetja,« navajajo v poročilu MIT.
V bistvu racionalna odločitev
Slovenija je majhna država tako po površini ozemlja kot po številu prebivalcev in tudi po gospodarski moči znotraj EU, kaj šele na svetovni ravni. Od nas je odvisno, ali bomo te objektivne okoliščine s svojim delovanjem še poslabšali ali jih bomo uspeli obrniti v svojo korist in prednost. Razprodaja državne srebrnine, domačim ali tujim zasebnim lastnikom, politične in ekonomske moči prebivalstva v nobenem smislu ne bo povečala. Nasprotno, količina in uveljavljanje te moči bo vedno odvisno od volje vsakokratnih lastnikov.
Namesto nenehnih razprav o menjavi lastnikov bi bila nujno potrebna in nadvse koristna resna razprava o menjavi oblike lastništva. Ker ima država še vedno v lasti pomembne deleže v gospodarstvu (od terjatev na DUTB do številnih zadolženih družb), bi bilo lahko samoupravljanje dejansko izvedljiva državna ekonomska politika. Izkušnje nekaterih najuspešnejših in na krizo odpornih podjetij iz tujine kažejo, da gre za racionalno odločitev, ki jo omogočata in celo terjata tako tehnološki kot družbeni razvoj.
Pogledi, let. 6, št. 9, 13. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
