Bombažna trava v sušni dobi
Gabriela Babnik: Sušna doba. Študentska založba (zbirka Beletrina), Ljubljana 2012, 289 str., 32 €
21. 03. 2012
Približno na sredini Sušne dobe, tretjega romana Gabriele Babnik, naletimo na prizor, ko Ana, osrednja protagonistka, skrivnostnega starca Babo naenkrat spozna bolje, kot si je v tistem trenutku pripravljena priznati: ugotovi, da ima usta in nos po enem, hojo po drugem (ljubimcu) … In če že ne prej, se nam takrat – bralcem seveda – zazdi, da se nekaj podobnega godi tudi z nosilnima likoma Sušne dobe.
»Gabriela Babnik se v Sušni dobi neredko oprime še metafikcijskih pripovednih postopkov, kar le še dodatno otežuje pot do »prave resnice«, saj je zgodba pripovedovana skozi sito selektivnega, manipulativnega in sploh problematičnega spomina.«
Že omenjena Ana, dvainšestdesetletna Slovenka, med turističnim bivanjem v podsaharski Afriki spozna postavnega in kar polčetrto desetletje mlajšega uličnega preživitvenika Ismaela, s katerim se pozneje zapleteta v erotično razmerje, kjer se do konca ne razjasni povsem, kdo je njegov režiser in kdo igralec. Z malce še dopustne površnosti nam namreč romaneskne situacije in osebe delujejo nekako znano, kot bi si bili z njimi nekoč že predstavljeni ali pa bi se pobližje spoznali vsaj z njihovimi (literarnimi) sorodniki oziroma iz njihovih posameznosti sestavili novo celoto.
Tudi v Koži iz bombaža, avtoričinem nagrajenem prvencu, se v (prav tako zapleteno, kako drugače si ga je na tej razdalji že težko zamisliti) ljubezensko razmerje z Afričanom poda dekle iz male ksenofobne evropske državice, ki se kot slepa kura oklepa predsodkov do tako imenovane črne celine, le da je pripovedni glas tam moški, medtem ko je v Sušni dobi ta enakovredno kombiniran z ženskim. Ta je imel glavno besedo v njenem drugem romanu V visoki travi, ki se sicer, če me spomin ne vara, dogaja le v Sloveniji in prerešetava izključno tukajšnja družbena nasprotja na ozadju travm iz polpretekle zgodovine.
Da vez med drugim in tretjim vendarle ne bi bila preohlapna, poskrbi podatek, da sta obe (tragični) heroini pisateljičinih romanov čustveno nepotešeni tekstilni delavki, le da Lidijo iz Visoke trave zaznamuje tovarniška izkušnja, medtem ko je Ana v tem pogledu bolj realizirana, saj se (resda v pretekliku in onstran pripovedne perspektive) uresničuje tudi skozi zasebno iniciativo. A vse to so le zunanji podatki, ki v romaneskni gošči, kakršno nam z razgibanim in živopisnim, mestoma tudi razpuščenim jezikom od- in zastira pripovedna tehnika Gabriele Babnik, niso tako nepomembni, saj v njej ni več prav veliko stvari, ki bi se jih mogel bralec trdneje oprijeti. Če se Lidijina temna skrivnost pokaže kot laž, ki usodno premeša odnose med protagonisti v malomestnem okolju, je v tem pogledu Sušna doba skoraj nekakšno nadaljevanje Visoke trave, saj se Anino impulzivno odpotovanje na oddaljeni jug izkaže ravno za pobeg iz te »usodne premešanosti«, za beg pred preteklostjo, zaznamovano z detomorom in samomori njenih bližnjih. Točneje: verjetnim detomorom in verjetnimi samomori, saj se tudi v Sušni dobi nahajamo sredi Visoke trave, kjer ne vidimo kaj dosti, vemo pa le tisto, kar lahko izvemo od sila nezanesljivih govorcev. Predvsem govorke, osamljene, ostarele in čustveno strte duše, ki z drznimi dejanji, kakršna sta nagli odhod daleč stran in prepustitev v odnos s sedemindvajsetletnikom (ta naj bi bil obenem tudi nadomestil izgubljenega sina), prelamlja s travmatično preteklostjo. Njena dejanja zato vseskozi dojemamo skozi dvojno optiko – kot (kvazi)realnost romaneskne tvorbe in kot razprto simbolno pomenskost, ki jo avtorica v pripoved primeša s ponovljenimi motivi, ki delujejo kot zloslutne napovedi nadaljnjega dogajanja. Ismaelova »izpoved« je v tem pogledu nekoliko bolj konsistentna, čeprav v svoji tragičnosti nič manj družbeno kritična. Medtem ko je namreč Ana posvojen otrok iz sirotišnice, je Ismael zgodnja sirota matere samohranilke, ki se je v svojem težavnem odraščanju spoznal z mnogimi oblikami zapostavljanja, prostitucijo, krajami, na koncu, ko mu Ana odreče poroko, ki bi ga lahko pripeljala v »svetlo« Evropo, pa je zanj usodna trgovina s človeškimi organi. »Zavedela sem se, da obstajava zgolj kot podobi praznine, ki si ju bo nekdo, morda tisti, ki to bere (podčrtal avtor pričujočega zapisa), skušal izbrisati iz spomina.«
Gabriela Babnik se v Sušni dobi neredko oprime še metafikcijskih pripovednih postopkov, kar le še dodatno otežuje pot do »prave resnice«, saj je zgodba ne le pripovedovana skozi sito selektivnega, manipulativnega in sploh problematičnega spomina, temveč se, izkazano, njena pripovedovalca tu in tam tudi jasno zavesta uporabljenih pripovednih postopkov oziroma namerno prikritih in z nasprotujočimi dejstvi prekritih »resnic« o sebi in svojih motivih. Pripovedna masa Sušne dobe se tako ne plasti in nalaga, ampak usipa in sesipa. Podana je na način izmeničnega proženja valov želja, strasti in domišljije dveh ranjenih eksistenc, ki v interferenčnih (beri: najboljših) legah ustvarijo sliko pristnega hotenja po novem in drugačnem življenju ter nepotešljive lakote po bližini drugega.
Pogledi, št. 5, 14. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
