Vešče povezan kvartet neenakovrednih glasov
Peter Rezman: Nujni deleži ozimnice. Spremna beseda Barica Smole. Založba Goga, Novo mesto 2010, 124 str., 24,90 €
21. 05. 2011
Potem ko je Peter Rezman predlani morda nekoliko nepričakovano, a povsem zasluženo prejel nagrado fabula za delikatesno zbirko kratke proze Skok iz kože, na slovenski literarni sceni nikakor ni več manj znano ime. Lani sta izšli kar dve njegovi prozni knjigi, poleg pričujoče zbirke kratke proze še roman Pristanek na kukavičje jajce. Nujni deleži ozimnice prinašajo štiri »kratkometražna« besedila, ki dogajalno niso več povezana z rudnikom in življenjskimi zgodami in nezgodami rudniških delavcev, temveč pisatelj tokrat svoje zanimanje namenja malomestnim slehernikom, ki se soočajo z univerzalnimi tegobami, kot so (načrtovana!) nosečnost mladoletne hčerke, zloraba prijateljskega zaupanja in pretkana kraja »v nogavici« hranjenega denarnega premoženja, soočenje z usodo, bolečino in bližajočo se smrtjo zaradi napredujoče bolezni ter družabna mešetarjenja zbranih sorodnikov med njihovim čakanjem na dostavo pokojničinega pepela.
»Po seštevku vrednosti posameznih delov in ob upoštevanju splošnega (umetniškega) vtisa o prebranem je bil Rezman pri svojem pristanku na zunajšahtovskem terenu (le) polovično uspešen.«
Rezman je kot nekdanji rudar s svojim Skokom iz kože slovensko bralsko srenjo navdušil s slikovitim portretiranjem in žlahtnimi prikazi rudniškega in obrudniškega življenja. Prozo iz te zbirke je začinil z ravno pravo mero žargonskih izrazov, slengizmov in lokalizmov, da se je zdela privlačno živopisna in eksotična (tudi) »centralnemu« bralcu, po drugi strani pa »eksistencialno zavezana« pristni in neposredni življenjski in poklicni izkušnji. Bolj kot ekonomija Rezmanove kratkoprozne forme in pisateljeva pripovedna disciplina (neredko je – to je že treba reči – zapisal tudi kako poved preveč, tu in tam zahajal v pretirane in nebistvene, zlasti tehnične podrobnosti, pogosto ponovil tudi kak že znan podatek) so navduševale njegove jezikovne bravure, občutek za detajl in neodkrite lepote v vsakdanjem. Pa seveda tudi nepozabni kulinarični opisi ženske anatomije in prizori spolnih združitev (le redkokatera se mi je v zadnjih letih branja tako močno vtisnila v spomin kot ravno neustavljivi vzajemni naskok »nohšihterja« in rudarske vdove iz njegove zgodbe Avgust, petnajsti, ki jo najdemo v nagrajeni zbirki).
Pisave, ki v literarni prostor prinesejo svojstveno jezikovno artikulacijo in literarno domala še neosvojeno, neobdelano stvarno in duhovno okolje, se zdijo ravno zaradi svoje »zaznamovanosti« še posebej občutljive za vprašanja njihovega nadaljnjega literarnega razvoja in morebitne nadgradnje, saj nadaljevanje v risu zastavljenega praviloma ne prinaša rezultatov, ki bi se po izpovedni moči lahko kosali z učinki udarno novega in svežega. Morda ali najbrž se je tega zavedal tudi sam avtor in se po odmevni in nagrajeni knjigi polotil drugih motivnih izzivov, kar ne velja za njegov romaneskni prvenec Pristanek na kukavičje jajce, kjer se še vedno marsikaj vrti okoli šahta.
Nujni deleži so zbirka štirih kratkih proz, zato bo nemara glede na zmeren obseg in različne pripovedne strategije še najpodjetneje, če se na kratko posvetim vsaki posebej. Zares odlična je prva zgodba Dan, kjer Rezman v izpiljenem minimalističnem slogu spretno pelje in prepleta dve pripovedni liniji: starševski šok zaradi hčerine prezgodnje in menda celo načrtovane nosečnosti in nejevolja zaradi breje psice, ki se sočasno potika okoli hiše. Razvoj nosilnega lika od ravnanja na začetku, ko skuša psico brezsramno napoditi izpred hiše, do omehčanega konca, ko se odloči, da ji bo vseeno nasul briketov, je tako prepričljiv in strukturno ubran, da nam je na koncu že žal, ker v zadnji repliki zaključnega dialoškega prizora ženi zaupa, da ne bo hčeri nič rekel (kar pomeni, naj se sama odloči), saj se zdi takšen sklep v tako spretno vodeni zgodbi že impliciran in skoraj samoumeven. Manj posrečeno je Rezmanovo spogledovanje z žanrom (mehke) kriminalke v drugi zgodbi, kjer se v začetnem prizoru znajdemo v družbi čudaškega upokojenega učitelja, ki ravno prihaja k zavesti po močnem udarcu, ki mu ga je, kot lahko razberemo iz nadaljevanja, prizadejal tat dela njegovega precejšnjega denarnega premoženja, ki ga zaradi nezaupanja bankam, pognalega na tleh propadle Jugoslavije, skriva doma. Ravno zaradi tako očitne in enodimenzionalne karakterizacije se zdi dokaj neprepričljiv krovni zaplet zgodbe, saj je vsaj nekoliko nenavadno, če že ne neprepričljivo, da ne bi tako nezaupljiv lik vsaj enkrat v zgodbi pomislil na možnost, da je s krajo tako ali drugače povezan njegov vse prej kot dolgoletni prijatelj, ki ima ključ njegovega stanovanja, v katerega ni bilo niti na videz vlomljeno (!), za nameček pa je okradeni še odkrito nezaupljiv do »prijateljeve« življenjske družice. Z zelo ambicioznim, čeprav z bralskega vidika nekoliko manj atraktivnim pripovednim izzivom se je Rezman soočil v tretji zgodbi Vezana vloga, v kateri spremljamo ugašanje življenjske sile in sposobnosti ljubiteljskega gledališkega režiserja (zgolj mimogrede: takšnemu dejavnostnemu opisu ustreza tudi osrednji protagonist avtorjevega romana), ki ga zdravnik v začetnem prizoru seznani z diagnozo bolezni, med posledicami katere je tudi izgubljanje spomina, čemur se hoče bolnik upreti z nenehnimi miselnimi ponavljanji videnih podrobnosti, med katere se čedalje pogosteje vrivajo drobci sprotnega dogajanja, dokler na koncu ne preidejo v miselno in skladenjsko čedalje bolj nepovezan in razdrobljeno artikuliran notranji (samo)govor, ki lepo zrcali pacientovo slabšanje zdravstvenega stanja in postopno prehajanje vijugaste črte v ravno, ki jo odseva končna vertikala besednih odkruškov. Največje razočaranje je bila za pisca pričujočih vrstic prav zadnja zgodba, ki veliko igra in preveč stavi na mnoštvo pripovednih osišč, akterjev, ki skozi svoja para očes in – razen v primeru oprezajoče sosede, ki dogajanje pri sosedih spremlja skozi okno svoje hiše – ušes motrijo in komentirajo dogajanje na prisil(je)nem družinskem reunionu. Vse se vrti okoli nesporazuma, ki ga avtor sicer spretno izrabi za opise podrobnosti iz življenj vseh prisotnih posameznikov, a težava s pripovedno strategijo tiči drugje: med različnimi pogledi in segmenti pripovedi ni dovoljšnje dinamike, da bi lahko drobcen zaplet ohranjal pri kondiciji tridesetstransko zgodbo. Nasprotno: koščki sestavljanke s podrobnimi podatki o navzočih družinskih članih se veliko pogosteje kot dopolnjujejo – ponavljajo, glasovi govorcev pa tudi niso dovolj raznorodni, da bi bila lahko sama po sebi zanimiva že različna izvajanja in nivoji ubeseditev.
Po seštevku vrednosti posameznih delov in ob upoštevanju splošnega (umetniškega) vtisa o prebranem je bil Rezman pri svojem pristanku na zunajšahtovskem terenu (le) polovično uspešen. Opaziti je boljšo organizacijo tekstov in večjo pripovedno disciplino, z manj stranskimi odvodi in zastranitvami, kar dokazuje tudi premišljena struktura zbirke, saj sklepni prizor vsake od zgodb neprisiljeno preide v začetnega naslednje. Žal pa si je treba priznati, da je z manj jezikovne sočnosti in za prejšnjo zbirko tako značilnega šahtovskega žmohta Rezmanova proza izgubila nekaj svojega dragocenega šarma. Nedvomno pa je Dan zgodba, ki bi si zaslužila mesto v vseh sodobnih antologijah Dežele, zato bi Nujne deleže kljub nekaterim pomislekom uvrstil v elitni razred kratkoproznih knjig minule sezone.
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
