Pristop s pastmi
Boštjan M. Zupančič: Prva od suhih krav. Dodatka prevedli Jelka Kernev Štrajn in Irena Duša Draž. Cankarjeva založba, Zbirka Čas misli, Ljubljana 2009, 278 str., 24,94 €
16. 06. 2010
Obžalovanje in ograjevanje da – odgovornost ne, je pred kratkim postalo geslo dneva pobudnikov zdaj že zgodovinskega ljubljanskega štrajka proti spremembam socialne zakonodaje. Je v njem moč prepoznati kaj za ta čas in to generacijo simptomatičnega? Če povzamemo argumente, ki nam jih iskrivo in temeljito predstavlja zadnja knjiga samoniklega esejista in pravnika Boštjana M. Zupančiča, potem je odgovor zanesljivo pritrdilen. Največja moč Prve od suhih krav se namreč skriva ravno v njeni aplikabilnosti na teren sodobnih družbenih pojavov in odstiranju tančic z njihove medijsko posredovane podobe. Kako tudi ne: avtor nas že v prvem odstavku predgovora h knjigi opozori, da je knjiga, ki je bila s prvotnim naslovom Zadnja od debelih krav napisana poleti leta 2006 – oba naslova se opirata na metaforo o sedmih debelih in sedmih suhih kravah, o katerih je sanjal faraon, Jožef pa mu je razložil njihov pomen – predvidela sedanjo gospodarsko depresijo. Ta poudarek je vsekakor na mestu še za kaj drugega, saj se avtor pri argumentaciji svojih stališč rad sklicuje na aktualna dejstva in informacije, ki so, kolikor seveda niso pod blokado vsakršnih kapitalskih in političnih interesov, predmet širše družbene razprave. Tovrsten pristop seveda v sebi skriva tudi pasti, saj so sedanje afere ne glede na njihovo dokazljivo paradigmatičnost in veliko družbeno odzivnost, ki sta lahko »življenjskosti« teoretske presoje le v oporo, nagnjene tudi k hitremu uhajanju iz kolektivne zavesti, saj še tako razvpite primere, kakršna sta bila na primer v knjigi večkrat omenjena propada gigantov Enron in Parmalat, kaj kmalu zamede plaz novih. Na hudih preizkušnjah se znajdejo tudi nekatere spekulacije, kot na primer o predvideni pogubnosti epidemije ptičje gripe, ki naj bi v kratkem [podčrtal U. V.] pobrala več sto milijonov ljudi (na drugem mestu je govor o 240 milijonih duš), še slabše pa se godi neažuriranim podatkom, ko pri sklicevanju na zadnje ameriške volitve omenja dilemo Gore ali Bush. Glede na to, da se avtor že v uvodu zaveda »ekskluzivnosti« svoje pozicije in realij, ki jih je njegovi teoriji uspelo predvideti, bi smeli upravičeno sklepati, da se enako dobro zaveda tudi nekaterih, sicer nebistvenih, pomanjkljivosti, ki jih hote ali nehote prinaša zamaknjena perspektiva. Tej domnevi povsem določno pritrjuje kar začetek tretjega poglavja, kjer Zupančič zapiše: »Od časa, ko sem pred nekaj leti [podčrtal U. V.] v eseju z naslovom O kvaliteti življenja, ki je bil tu predstavljen kot predhodno poglavje, […], so dospele najmanj tri nove ključne znanstvene ugotovitve.« Redakcija pred knjižnim natisom bi torej lahko piščeve teze dopolnila z novimi znanstvenimi in drugimi vmesnimi spoznanji, vendar se je, kot kaže, avtor zavestno odločil za metodo rastoče teorije, dovolj stabilne in preverljive, da je dodatna dejstva ne morejo omajati. Najbrž nismo daleč od avtorjeve intence, če ocenimo, da je potrebi po neprenehni širitvi problemskega horizonta in ažuriranju vednosti o določeni problematiki Zupančič skušal ustreči tudi z navajanjem številnih spletnih mest, ki lahko ponudijo dodatne in redno »osveževane« informacije. Navsezadnje avtor Prve od suhih krav sam izrecno poudarja, da je njegov osnovni namen bralca spodbuditi k opažanju novih stvari, ki si jih ta prej ni želel ali znal razložiti, ne pa znanstvena potrdljivost vsega zapisanega.
»Kljub nekaterim pomislekom pa naj pisanje sklenem z željo, da ne bi knjiga uspešno predvidela še nečesa: tega, da je morda avtor čez nekaj let zaradi politične nekorektnosti ne bi mogel izdati.«
Idejni okvir Zupančičevih razmišljanj in nabor večkrat omenjanih in citiranih avtorjev se v letih od izida njegove esejistične knjige Bitje in hrepenenje (1989) nista bistveno spreminjala, prej bi lahko rekli, da je avtor svoje ugotovitve vseskozi dopolnjeval in jih še naprej preizkušal na terenu družbene dejanskosti. Zadnji in obenem najprodornejši esej iz pravkar omenjene knjige se tako v marsičem že navezuje na zasnovo zadnje, ki je predmet tehle vrstic. V njem namreč avtor izhaja iz dihotomije med dvema svetovoma, svetom Niča in svetom Biti. Prvi svet opredeljuje eksistencial(istič)na groza pred Ničem, iz katerega izhaja velik del pisanja o Biti, nasproti kateremu pisec postavi neizrazljivo izkušnjo Biti, ki jo po Ungerju imenuje konkretna univerzalnost. Tokrat, v Suhih kravah, Zupančič pri svojih razmišljanjih izhaja iz delitve na zoženo, samoreferenčno, zavrteno in dualistično konvencionalno uokvirjeno zavest, katere alternativa je holistična, integralna, razširjena zavest, ta pa je posledica kognitivnega preboja, ki se v zenbudizmu imenuje satori in se je, kot izvemo iz zadnjega, pričevanjskega dela obravnavane knjige, pred slabimi štiridesetimi leti primeril samemu avtorju. Nasproti satorični dezintegraciji ega, ki se zgodi ob prehodu v integralno zavest, avtor postavlja eksistencialistično dezintegracijo, ki po njegovem ni ustrezen model preseganja konvencionalne zavesti, saj vodi v shizoidnost in je zato destruktivna. Vera v človekovo zmožnost preboja okvira zavrtene kolektivne zavesti, ker se žarišče kritično oži, je zdaj edina smiselna ideologija, vzneseno poudarja avtor v sklepu Uvoda. Vendar se ta vera ob Zupančičevih nadaljnjih izpeljavah izkaže za kaj klavrn up, saj avtor opaža, da se je v osemdesetih letih na Zahodu ves revolt, ki v nasprotju z resignacijo in aktivnim konformizmom pomeni edino produktivno reakcijo na degradacijo vrednot in ga je prej poosebljala zlasti generacija ‘68, nenadoma razblinil in na sceno je stopila generacija japijev, ki ji je sledila, tako avtor, še bolj patološko narcistična, hedonistična, konformistična in politično krotka »generacija X«. Pri iskanju razlogov za zdaj že pregovorno dekadentnost zahodne družbe, ki jo je v Arcandovem filmu Propad ameriškega cesarstva (1986) ena izmed protagonistk zgovorno opisala kot splošno preperevanje, Zupančič poleg uveljavljenega sociološkega argumenta (televizijska indoktrinacija kot posledica kapitalističnega marketinga in ženske emancipacije ter posledičnega izpada družine iz vzgojnega procesa) poudarja odločilno vlogo medijsko blokiranega in zato malo znanega preobrata, ki ga je kmalu po drugi svetovni vojni sprožila nenadzorovana raba pesticidov in drugih kemikalij. Ta naj bi imela zaradi oviranja procesa maskulinizacije možganov velik vpliv na spolno diferenciacijo v fazi nosečnosti, splošno upadanje moškega hormona v populaciji in neopravljen proces edipalizacije ter posledičen razmah materinskega kompleksa, vse skupaj pa naj bi imelo velik vpliv na vedenje moške populacije mlajših in prihajajočih generacij, pri katerih se opažata čedalje večja stopnja androginosti in metroseksualnost, pojav, v publicistiki že dodobra izžet. Pri nas, enako velja za vso postsocialistično Evropo, so bili ti pojavi zaradi »faznega zamika« (poznejšega prehoda v kapitalistično družbeno matrico in poznejšega začetka rabe spornih kemikalij) opazni kasneje kot na Zahodu.
V luči omenjenih bioloških in medicinskih opažanj in porušenega ravnotežja med moškim (jang) in ženskim (jin) principom Zupančič pojasnjuje tudi številne kratke stike v sodobni medkulturni in medkontinentalni komunikaciji, cagavo evropsko politiko in teroristično grožnjo testosteronskih »barbarov«. Za številna dejstva bi lahko rekli, da govorijo v prid njegovi teoriji ali se ji vsaj lepo prilegajo (na primer upadanje zanimanja za tehnične vede in problematična feminizacija vrste poklicev – pri tem je treba jasno opozoriti, da feminizacije Zupančič ne razume zgolj kot naraščajoče število žensk, ampak širše, kot moško prevzemanje ženskih lastnosti –, upadanje števila sklenjenih zakonskih zvez in vse več ločitev), ob nekaterih drugih podkrepitvah pa bi lahko skupaj s Heglom zaklicali: »Toliko slabše za dejstva!« Marsikateri bralec se najbrž zlepa ne bi bil pripravljen strinjati s, to je že treba reči, precej pavšalnimi ugotovitvami, da zaradi evnuhoidizacije moških in njihove prepolovljene libidinalne energije, ki je, kot vemo, po Freudu v sublimirani obliki vir individualne in civilizacijske ustvarjalnosti, ni ne novih simfonij ne dobrih romanov, ni radikalnih znanstvenih inovacij, socialne institucije povsod napredujoče nazadujejo. Nič manj vprašljivo ni sklicevanje na število Nobelovih nagrad, ki so jih prejele ženske ali pripadniki manj testosteronske orientalske rase. Tiste, ki so »prišle zraven«, avtorju rabijo predvsem kot primer težko dostopne drugačnosti, to pokaže ob primeru nobelovke S. Lagerlöff (»Gösta Berling po pokrajini tava sem ter tja, kot da tekst ne bi imel prave rdeče niti.«). In če je bil v knjigi nekje omenjen podatek o padanju moških sistemov, tudi vojske, se je treba ravno ob tem zavedeti nevarnih sklepov, do katerih bi lahko pripeljala »ekstremistična« raba tovrstnih interdisciplinarnih teorij. Ni namreč še dolgo tega, ko je upokojeni ameriški general Sheehan s srebreniškim pokolom potrkal na vest nizozemskim oboroženim silam in predvsem tamkajšnjemu odkritemu služenju homoseksualcev, za to pa se je zavzemal tudi »mehki« Clinton. Kljub nekaterim pomislekom pa naj pisanje sklenem z željo, da ne bi knjiga uspešno predvidela še nečesa: tega, da je morda avtor čez nekaj let zaradi politične nekorektnosti ne bi mogel izdati.
Pogledi, št. 6, 16. junij 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
