Čigava zgodovina?
Žarko Petan: Hotel Dubrovnik. Mladinska knjiga, Zbirka Spomini in izpovedi, Ljubljana 2014, 199 str., 24,94 €
13. 11. 2014
Letos preminuli vsestranski ustvarjalec Žarko Petan se je od nas poslovil z memoarskim delom Hotel Dubrovnik. Ta zajema avtorjeve zgodnje spomine, ki segajo od tridesetih pa do približno petdesetih let prejšnjega stoletja, prelomnega zgodovinskega, pa tudi avtorjevega osebnega obdobja.
Delu bi težko pripisali oznako (delna) avtobiografija, saj se ne srečujemo zgolj z obilico (preverljivih) biografskih podatkov, ki si sledijo po linearnem časovnem zaporedju, temveč je veliko prostora namenjenega avtorjevim videnjem in oceni stanja nekega časa, ki mu pisatelj poskuša najti vzporednice v najrazličnejših obdobjih svojega življenja. Pravzaprav je v središče postavljeno življenje avtorjevega očeta Josefa Petana in razlaga nekaterih zgodovinskih okoliščin.
»Trpljenje, ki ga je prenašala družina v areni življenja, je podkrepljeno z zgodbami oseb z različnimi prepričanji, usodami in socialnimi ozadji, ki jih je avtor srečeval.«
Prav omenjeni izhodišči sta tisti, ki narekujeta naravo dela. Gre za nekakšno Petanovo razčiščevanje z lastno osebno zgodbo ter s pogledom na zgodovinsko dogajanje, ki iz nje izhaja. Prvo raziskuje, ko se sprašuje o zakonitostih in dogodkih v svoji primarni družini. Brez dlake na jeziku si zastavlja vprašanja o spolnem življenju svojih staršev, njuni jasni nekompatibilnosti ter njunih slabih lastnostih. Vse to pa služi cilju razumevanja lastne usode, življenjske poti in značaja.
Našteto pa ima za posledico še nekaj: neposrednost in iskrenost, ki je lahko izšla iz takšnega okolja, je posledica poguma, za katerega sta tako oče kakor tudi sin plačala visoko ceno, ko je prišlo do sporov z oblastjo. Prav na tej točki trčimo ob tisto, kar utegne v Petanovih zapisih vzbuditi največ odzivov in zanimanja. Občutljivi temi režima v bivši Jugoslaviji ter dogajanja med vojno sta tisti, v katerih je poskušal Petan najti ravnotežje med objektivnim in subjektivnim, pri čemer za svoje izhodišče izrekanja vendarle vzame družinsko zgodbo Petanovih, ki je v prejšnjem režimu in med drugo svetovno vojno zaradi svojega ekonomskega uspeha doživela velike pretrese.
Kljub osebni zgodbi ostaja ozadje Petanovega pogleda vendarle število mrtvih in trpinčenih; to je vsa ideologija, ki določa uspešnost nekega režima: »Komunizem in nacizem sta bila enojajčna dvojčka, usodnejši pa je bil za ljudi komunizem.« Prav tako stoji za tem, da je pomembno »kako«, in ne toliko »kaj«, ko piše o organizaciji Gioventù antifascista Triestina: »Nekateri so bili po prepričanju komunisti, drugi socialisti ali liberalci, veliko je bilo vernih katolikov, poznal sem dva, ki sta bila zadrta anarhista.« Vsi so bili hudi nasprotniki fašizma, vendar pa so bili (tako Petan) v nevarnosti, da bi se bolj kot za zmago nad zlom zavzemali za oblast. Nato pa spravljivo zaključi: »Lahko pa /.../ povem, da so vsi moji takratni sodobniki, ne glede na to, kje, kdaj ali na kateri strani so bili, doživeli veliko trpljenja, veliko bolečine in še več grenkega razočaranja.«
Ta trditev se zdi osrednja misel Hotela Dubrovnik. Trpljenje, ki ga je prenašala družina v areni življenja, je podkrepljeno z zgodbami oseb z različnimi prepričanji, usodami in socialnimi ozadji, ki jih je avtor srečeval. Prav ta uravnoteženost spomine pred nami preobraža v zgodbo, ki jo, po nekoliko zaletavih prvih straneh, podpira tekoč slog in vestne utemeljitve povedanega, ter tako na trenutke vzbuja občutek, da imamo opravka z romanom. Kar ni naključje, saj želi tekst vedno znova zaživeti kot opisno pričevanje in dokument zgodovine sredine 20. stoletja. Družinska zgodba je tako le vstopna točka v neki minuli čas in deluje kot vsakokraten opomin, da gre le za eno od mnogih resnic, ki bi jih lahko iskali. Zdi se, da nam primanjkuje občutljivosti za posamezne zgodbe in usode, ter da na zgodovino zremo skozi svoja ideološka prepričanja ter statistične podatke, ki so konec koncev za posameznika brez prave vrednosti. Morebiti je prav to tisto, kar nam želi Petan predočiti, ko zapiše: »Uradna zgodovina je nezanesljiva, edini kriterij so osebne izkušnje, samo tem lahko verjamete, če niste prodali svoje duše enim ali drugim.«
Pogledi, let. 5, št. 21, 12. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
