Človek v času in čas v človeku
Severni arhivi (v prevodu Saše Jerele in s spremno besedo Katarine Marinčič) so pripoved o pisateljičini rodbini po očetovi strani in skupaj z rodbinsko zgodbo po materi in pisateljičinimi spomini sestavljajo trilogijo z naslovom Labirint sveta. Rodbinsko mrežo pisateljica začne spletati v 16. stoletju, ko so Cleenewrecki, njeni predniki, sodili med heeren, v fevdalni flamski družbi neke vrste trgovske povzpetnike, ki so kasneje prosperirali v mestih, kot so Antwerpen, Gent ali Brugge. Dolgi družinski drevesi Yourcenarjeve sta že od začetka sodili v zgornji sloj, sprva med večje fevdalce in nato med plemstvo. Kot dedinja aristokracije in izobraženka, ki je bila prva ženska, sprejeta v francosko Akademijo, je ob analiziranju navad svojih prednikov brezsramno priznala, da je sistem kast v Evropi enako zapleten kot v Indiji. A kljub ozkosti zgornjega sloja njenega rodu, v katerem med moškimi prevladujejo doktorji prava (četudi Yourcenarjevi nikoli ni bilo jasno, kako se je do tega visokega naziva dokopal njen viharniški oče, dokler ji na vprašanje nekoč ni odgovoril: »Vsepovsod se najdejo revni profesorji.«), pisateljica opisuje tudi življenje nižjih slojev, kot ji ga je pred oči slikala njena domišljija, dopolnjena z zgodovinskim znanjem. Na nekem mestu v knjigi, ko navede nekaj mogočih domnev o preteklosti, se nato, kot bi jo nekdo nasilno prekinil, ustavi, in hladno zapiše: »Vendar tukaj ne pišem romana.« Severni arhivi so zgodovinsko pričevanje, ki se bere kot roman, in so znanstveno delo, ki je tako vzvišeno, da znanost dela nevidno, jo pušča v ozadju (»Znanost je pogosto v službi človeške nečimrnosti.«) in jo spreminja v samoumevno. Rodbinska nit pisateljice je speljana od 16. do 20. stoletja in se niti enkrat ne pretrga; kako bi tudi se – zlo je vedno najbolj banalno in škodljivo v človeških oblikah, pa naj gre za fevdalizem, komunizem ali kapitalizem. Kontinuiteta zla je večna in prehaja iz ene oblike v drugo, to Yourcenarjeva med drugim utemeljuje ob italijanskem primeru, ki sega vse do slovenskega ozemlja: meščanska monarhija Savojcev je za seboj potegnila vzpon brezobzirnih poslovnežev in dobičkarjev, vojno v Eritreji, ki je napovedovala vojno v Etiopiji, trozvezo, ki jo je omilil objem latinskih sestra, in nesmiselno smrt vojakov v Kobaridu.
Yourcenarjeva ni politična, četudi iz njenega pisanja veje tihi prezir do malomeščanov, puritancev, konservativcev, indoktrinirancev, spreobrnjencev in omejencev, a je njeno čustvo tako prefinjeno, da ga nepozoren bralec niti ne bi opazil. Prav tako se izogiba opisovanju političnih prepričanj svojih prednikov (bridka zgodovinska izkušnja njenega očeta denimo »ni naredila za levičarja, ga je pa odvrnila od tega, da bi postal desničar«). Blizu ji ni nikogaršnja ideologija, tudi feminizem ne, četudi bi človek od prve ženske, ki je prekinila tradicijo v srčiki francoskega konservativizma, to morda pričakoval. Skoraj prezirljiva je do bork za pravice žensk, ko o svoji prababici napiše, da je mojstrski dosežek družbe, v kateri ženski ni bilo treba ne voliti, ne demonstrirati po ulicah, da bi vladala, na zadnjih straneh, kjer s svojim rojstvom zaključuje zgodbo svojega očeta in si na neki način napoveduje prihodnost, pa poudari, da položaj ženske, ki še danes ovira mnoge ženske, nje nikoli ne bo oviral, morda zato, ker ji nikdar ni prišlo na misel, da bi jo moral.
Yourcenarjeva je med tistimi izjemami v zgodovinopisju, ki so prišle najbliže človeškemu bistvu in zato tudi znanosti o ljudeh v času. Kajti bistvo zgodovine ni čas sam, temveč njegovi akterji, ljudje. Brezimne mase, kot jih obravnavajo nekateri politični ali vojaški zgodovinarji, Yourcenarjeva ne pozna. Še več, ne priznava povprečnega človeka, saj pravi, da nas izkušnja uči, da takšnega bitja ni. V njeni pripovedi so vsi ljudje izjemni, pa ne, ker so njeni sorodniki (»Moji sorodniki so že samo zato, ker so nekoč obstajali.«), ampak ker posamezniki preteklosti sestavljajo sedanjost. Yourcenarjeva (na podlagi zgodovinskih izkušenj?) napoveduje, da bo naglo množenje človeštva razvrednotilo človeka, in slikovito dodaja: »V nekaterih časih menda pleše po svetu Šiva in uničuje oblike. Danes plešejo človeška neumnost, nasilje in pohlep.« A nič drugače ni bilo v prazgodovini, starem ali srednjem veku, kot jih opisuje na začetku knjige. Marguerite Yourcenar ni nostalgična, optimistična ali pesimistična. Je tako stvarna, da ne vrednoti preteklosti in ne napoveduje prihodnosti. Vse pove tako, kot je bilo, in pokaže, da se človek v času ne spreminja, čas v človeku pa je z vsakim preživetim letom drugačen.
Zgodovinarji, ki svojemu delu rečejo znanstveno, bi Yourcenarjevi lahko očitali neoprijemljivost trditev, nezanesljivost virov (ali lahko o značaju sklepamo na podlagi portreta?) in pretirano literarnost. Verjetno bi oporekali trditvi, da so Severni arhivi zgodovinsko delo. Prezirali bi značajske lastnosti, strahove, veselje in želje ljudi preteklosti, o katerih je Yourcenarjeva sklepala na podlagi svojih lastnih strahov, veselja in želja. A veda o človeku lahko izhaja le iz človeka in tudi tisoči koscev preteklosti, spravljeni v arhivih, muzejih in zbirkah, ne morejo nadomestiti enega samega lucidnega prebliska dame, ki se šteje za dedinjo celotnega sveta. Zgodovina se udejanja v pripovedovanju zgodb in ne v nizanju dokazov.
Pogledi, oktober 2010