Dialekti dialektike
Miklavž Komelj: Noč je abstraktnejša kot n. Hyperion, Koper 2014, 243 str., 25 €
28. 10. 2015
Obsežno pesniško knjigo priznanega pesnika, prevajalca in publicista, umetnostnega zgodovinarja Miklavža Komelja sestavlja zapleten, bogato razplasten labirint sto sedeminsedemdesetih pesmi, ki – tako s svojo oblikovno kot vsebinsko razsežnostjo – obenem povzemajo in poglabljajo prehojeno ustvarjalno pot, jo znova razgrinjajo drugače in predrugačeno razgrnejo na novi ravni.
Njihova govorica, njeno valovanje, naseljuje raznotera in raznovrstna uobličenja, se znotraj njih – razpeto med motom, navedkom iz dela francoskega jezikoslovca Émila Benvenista o tem, da je v času vse razen časa samega, in sklepnim kriptičnim posvetilom, ki se sicer nekajkrat, kot nekakšen vodilni motiv celote, pojavi v posamičnih pesmih in ki se, razprto neskončan, priprto neskončen, glasí: A razbran rob. A –, zdaj v prostem, svobodnem pretakanju iz verza v verz, zdaj v metrično urejenem, rimanem ritmu, na eni strani razmahne v domala elegično intonirano pesniško rekanje razkošno razvejenih kitično-pesemskih oblik in – združujoč se prek nekaterih v cikle spojenih pesnitev in trgajoč se prek nekaterih skorajda proznih vstavkov – na drugi strani strne v skrajno lapidarne (pa)stavke nekajvrstičnih gnomičnih izrekov. Polifonija – načinov, nagibov in naklonov – pesniškega upovedovanja v Komeljevi zbirki se razprostira, kakor bi nemara lahko razumeli sentenco enigmatičnega naslova, na sledi in na sredi, znotraj (tistega) zbirajočega razbiranja nerazrešljivo sprepletenih razmerij med abstraktnim in konkretnim, njune dialektike, njenih dialektov.
Dialektika abstraktnega in konkretnega, tistega, kar se nam navadno zdi abstraktnejše od drugega, docela neotipljivo in nedosegljivo, pojmovna utvara kot tisto (najbolj) nestvarno, in tistega, kar se nam navadno zdi konkretnejše od drugega, dosegljivo in otipljivo scela, tvarina reči kot tisto (najbolj) stvarno, pri čemer nam naše izkustvo včasih in večkrat pričuje o nenehno spreminjajočem (se) prehajanju enega v drugo, o njunem medsebojnem prestvarjanju, spričo katerega se noč takoj, ko se poskušamo tako ali drugače približati njenemu bistvu in ga zajeti v besede, lahko kaže s svojo objemajočo in nepredirno črnino kot abstraktnejša kakor zapisana črka na papirju, kakor njena praznina, dialektika tega, kar je, (a) česar ni, in dialektika tega, česar ni, (a) kar je, dialektika ne-stvarnega, ki ji pesnik podarja svojo govorico, ki z lastnim spregovarjanjem sama daje enotnost raznorodnosti upesnjenega, se skoz prizmo pesmi zrcali – lomi in prelamlja – kot zaklinjanje in priklicevanje negotovosti človekove eksistence, njenega lebdenja sredi protislovij in paradoksov prebivanja. Prebivanja, za vselej zakletega v vzajemno komunikativno neposredljivost lastnega in drugega, v neponovljivost ponovljivega in v ponovljivost neponovljivega, v neodločljivost med »sem« in »nisem«, v »ni-sem« hkratnosti imena in brezimnosti. Prebivanja na zemlji, nad globinami podzemlja in pod višavami neba. Prebivanja v svetu, kjer se ni mogoče skriti, kakor pravi dvostišje: »Ne morem se skriti za nobeno ime. / (In brezime.)«
»Pesniško izkustvo prebivanja dvovrstičnica v Komeljevi mojstrski zbirki zgošča takole: Roke se tresejo od nemožnosti izraza. Nikoli nič ne ostane neizraženo.«
Neizogibnost negotovosti prebivanja spričo dialektičnega razmerja med abstraktnim in konkretnim, znotraj katerega se vije in razvija naše življenje, s katerim se je – v njuni igri, so-igri in proti-igri, v njuni medigri – potrebno, da bi ga prestali, neprestano soočati, ki se, ko poskušamo najti odgovor nanj, nenehno sprevrača, vsakokrat vrača kot odprto vprašanje naše lastne drugosti, nas same, naše bitje, napravlja za njegov edinstven, enkraten izraz, njegov dialekt. Spoprijemajoč se sami s sabo, ogledujoč se v ogledalu lastnega, lahko ugledamo (ali, seveda, tudi spregledamo) drugo in pristopimo (ali, kajpada, tudi ne stopimo) k njemu, kakor pôje ena izmed pesmi cikla »Ubežni kralj«: »Nikamor nimam dostopa, če ne postanem / drugo bitje. / Tako neznosna izostritev drugosti, / kot je je zmožno samo ogledalo. / Samo nočni gozd.«
Dialekti dialektike gibanja spraševanja in prevpraševanja in samospraševanja, gibanja odgovarjanja, gibanja govorice, kolikor vzgibavajo izraz, tudi pesništvu vtiskujejo poseben, značilen pečat vztrajanja v vmesnosti vmešavanja vselej premeščajočega se, neumestljivega – in celo neumestnega – odnosa do drugega, pečat citatnosti, ki skoz srečanje z drugim obenem preobraža in potujuje tisto najlastnejše. Komeljeve pesmi mnogokdaj in mnogokje, eksplicitno ali implicitno, pripuščajo v tkanini teksta zazveneti glas, delo in usodo izjemnih – tako rekoč eksemplaričnih – (umetniških) osebnosti (zlasti tistih, s katerimi se pesnik tudi sicer ukvarja, kot prevajalec ali kot proučevalec njihove ustvarjalnosti).
A: skupaj s pesništvom, skozenj, smo mi sami dialekti dialektike kot narečja narekovanosti našega prebivanja v svetu brez poroštva. Kot izraz pričevanja. Kot človeški obraz. Pesniško izkustvo prebivanja dvovrstičnica v Komeljevi mojstrski zbirki zgošča takole: »Roke se tresejo od nemožnosti izraza. / Nikoli nič ne ostane neizraženo.«
Pogledi, let. 6, št. 20, 28. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
