Iskreno o lažnivosti
Katarina Marinčič: Po njihovih besedah. Založba Modrijan. Ljubljana 2014, 429 str., 26,20 €
19. 01. 2015
Katarina Marinčič s četrtim romanom, ki je literarna mojstrovina, kakršne v slovenskem literarnem prostoru že leta nismo imeli, suvereno dokazuje, da je mogoče v slovenščini pisati bogato, pomensko razvejeno, in hkrati ohranjati rahlo, naravno tekstovno strukturo.
Bojda sem ostra kritičarka. Bržkone zato, ker se mi je tu in tam zgodilo, da nisem zmogla brzdati razočaranja ob slovenski literarni (prozni) hiperprodukciji, ki jo zaznamujejo enoznačna (pogosto tendenčna) (neo)realistična besedila. Redkeje (ali sploh še nikoli) pa se je zgodilo, da sem naletela na besedilo, ob katerem ne bi našla – z upoštevanjem formalne omejitve kritiških zapisov – nobene pomanjkljivosti.
In zdaj, ko se je končno zgodilo – prevzema me sreča, kakršna (slovenskega) literarnega kritika redko upravičeno doleti (bral je besedilo, ki ga je lahko občudoval) –, ne bi rada bila kritikarska. Naj bo torej kar takoj (brez ohranjanja suspenza, če kaj takega v literarnih kritikah obstaja) jasno: roman Po njihovih besedah je literarna mojstrovina, kakršne v slovenskem literarnem prostoru že leta (precej let) nismo imeli. Uh! Pa sem zapisala stavek, za katerega že lep čas nisem upala, da ga bom lahko. Pa vendar, zdaj, ko je sodba za menoj, je pred menoj še utemeljitev.
Roman Po njihovih besedah ni parabola. Kot Diderotov Fatalist Jacques in njegov gospodar, ki je eden izmed najbolj vidnih vplivov pričujočega dela. Gre za roman, ki je skrajno zgoščen, a nikoli (pre)zategnjen. Zgoščenost je prisotna tako na ravni sloga in pisave, pisateljske tehnike, pa tudi na vsebinski ravni. Pisateljičin slog – če morda najprej omenim tisto, s čimer se bralec najprej sreča in ga najprej prevzame – je skraja prepoznaven; skrajno detajliran, a hkrati izredno izčiščen, estetski, nikdar sentimentalen; Katarina Marinčič suvereno dokazuje, da je mogoče v slovenščini pisati bogato, pomensko razvejeno, uporabljati širok vokabular in hkrati ohranjati rahlo, naravno tekstovno strukturo.
Ruske babuške
A tudi vse preostale ravni besedila niso manj zahtevno spletene (nakvačkane, prepletene) – tehnična dovršenost in umetelnost besedila je zagotovo tisto, kar je opazno takoj na »drugi« pogled, res pa je, da tretja (pomenska in idejna) plat besedila morda težje prodre do (naivnega) bralca, kajti vpletena je v zapleten literarni vzorec oziroma strukturo. Pravzaprav bi lahko roman kot celoto ponazorili z ruskimi babuškami.
Zagotovo prispodoba odlično služi, če želimo pojasniti pripovedne tehnike in postopke – posebej se velja navezati na vprašanje pripovedovalca. Za potrebe take obravnave naj najprej hitro obnovim strukturo in vsebino besedila: tretjeosebni vsevedni pripovedovalec nas naprej seznani s pisateljem Pavlom, ki piše roman »po besedah« (po avtobiografijah) Karla Maya, Heinricha Schliemanna ter Iona Mihaija Pacepe, ki je v romanu predstavljen zgolj kot P., šef protiobveščevalne službe v »neimenovani deželi«, v kateri pa lahko zanesljivo prepoznamo Ceaușescujevo Romunijo. Zgodbe omenjenih treh oseb se prepletajo med seboj in tkejo rahlo tkivo romana.
»Literatura, ki ponuja enoznačne »resnice« in »trdno« telo, je danes nujno lažniva in neavtentična. Jo je pa udobneje in manj boleče brati. A Po njihovih besedah je drugačen roman.«
Posebej zanimivo je v tehničnem oziru torej vprašanje pripovedovalca oziroma govorca. Če imamo navadno v besedilih opravka s preprostim prvoosebnim ali tretjeosebnim pripovedovalcem, je v Po njihovih besedah mogoče govoriti (vsaj) o prvostopenjskem, drugostopenjskem ter tretjestopenjskem pripovedovalcu. Prav skozi pripovedovalce pa je mogoče povedati tudi kaj o relativno izmikajočih se literarnih osebah.
Prvostopenjski pripovedovalec je preračunljivo skrit v tretjeosebnem vsevednem pripovedovalcu, ki upoveduje celoten romaneskni svet, četudi s tem, ko vzpostavlja dialog s Pavlom in mu navidezno prepušča pripovedi o Mayu, Schliemannu ter P., samega sebe nekako zakriva. Nase opozori predvsem, ko kot nekakšen »vsevednež z višav« okara Pavla, kadar se mu zdi pisateljsko nespreten ali neprepričljiv. Gre torej za tipičnega avktorialnega pripovedovalca, ki pozna in predvideva vse dogajanje v romanu in do dogajanja vzpostavlja največ distance. Morda bi lahko v tem glasu prepoznavali nekakšno foucaultovsko razpršeno avtobiografskost? Pavla namreč na noben način ne bi mogli razumeti kot preprost alter ego, morda kot enega izmed njih, nikakor pa ne kot enoplastnega in/ali enoznačnega.
Pavel je drugostopenjski pripovedovalec. Na prvi pogled je on tisti, ki obvladuje vse tri, na avtobiografije naslonjene pripovedi, a vendar je predvsem protagonist romana, ki vodi pripoved o ustvarjalnem postopku, pisateljskem procesu ter spretno opozarja na pomen tehnične in slogovne ravni besedila. Hkrati je Pavel eden od notranjih obrazov prvostopenjskega pripovedovalca, kar je morda posebno pomenljivo ob vprašanju avtobiografije. Hkrati imamo na ontološki ravni, ki je med Pavlovo ter med ontološko ravnjo oseb iz avtobiografij, še eno literarno osebo – gledalko v »Pavlovem gledališču«, ki Pavlu (podobno kot prvostopenjski pripovedovalec) komentira strukturiranost drame, dramaturško spretnost. V tem smislu gledalka pomeni še enega od obrazov prvostopenjskega pripovedovalca (enako kot Pavel), hkrati pa je tisti lik, ki odpira dialoškost – gotovo ni naključje, da se dialog odvija prav v delu romana, ki je pisan v dramski formi.
Vlogo tretjestopenjskega pripovedovalca privzemajo predvsem Karl May, Heinrich Schliemann ter (nekoliko manj, predvsem v smislu notranjega monologa) P. Tovrstno tehnično zapletenost besedila podpira še mešanje žanrov; Katarina Marinčič v svojem romanu uporabi formo epske pesnitve (piše v tekočih, igrivih, formalno točnih in skrajno estetskih heksametrih), drame (celotna pripoved o Karlu Mayu je spisana v dramski formi) ter proze. V romanu najdemo tudi kratke lirske odlomke ter skorajda sokratske dialoge v Diderotovem slogu.
(Lažniva) dvojnost življenja
Posebej navdušujoč pa je naposled način, na katerega se ti raznorodni materiali povezujejo med seboj. Spet bi si lahko pomagali s prispodobo babušk – četudi namreč vsi deli celote »stojijo« sami na sebi, jih povezuje prav vmesni prostor, napolnjen s tenkimi, a natančno prepredenimi povezovalnimi nitmi. Ena takih je gotovo zgoraj opisani vzorec pripovedovalcev, drugi so bolj vsebinski.
Kakor se namreč zdi, da so se liki iz avtobiografij skupaj v romanu znašli povsem naključno, med njimi obstajajo trdne povezave, ki lahko podajajo širšo in poglobljeno sliko sodobnega subjekta. Tisto, kar vse tri protagoniste avtobiografij druži, je – očitno – avtobiografskost, pa tudi lažnivost izrekanja o samem sebi. Vse tri avtobiografije namreč olepšujejo življenja ter dosežke njihovih avtorjev, kar bi lahko vsekakor navezali tudi na vsakodnevno generiranje avtobiografij sodobnega slehernika, ki se odvija na socialnih omrežjih; lažnivost teh »avtobiografij«, neko splošno lažnivost našega vsakdana lahko (vsekakor) beremo tudi kot globalno lažnivost in subjektivnost resnice sveta.
Lažnivost pa ni vpisana le v avtobiografije vseh treh protagonistov, vpisana je tudi v njihovo delovanje; P. je lažniv (in skrivaški) v odnosu do svoje ljubljene hčere, Schliemann je lažnivi arheolog, Mayevo življenje laž temeljno določa – zavest o tem je tista, ki ga na koncu tudi stre.
Povezuje pa jih – njih ter Pavla, pa tudi prvostopenjskega pripovedovalca – tudi dvojnost njihovih življenj, ki je na prvi pogled morda podobna lažnivosti, vendar ima povsem drug pomen. Pomeni prilaščanje možnosti dvojnega (ali trojnega ali večkratnega) življenja in temeljnih prelomov v življenju posameznika, možnosti korenitega reza.
May in Schliemann – oba sta se povzpela iz revščine in postala premožna (tudi kapitalista), kar je bil prvi temeljni rez, prvo »novo« življenje, na drugi strani je P. iz socialistične diktature bežal v kapitalistično Ameriko. May je prešel iz revežem rojenega otroka do zapornika in nato do uglednega pisatelja, Schliemann je zapustil svojo prvo ženo ter prekinil trgovsko kariero, da bi postal arheolog, kar mu je navsezadnje uspelo. V tem smislu gre za like, ki si iz lažnivosti – pretvarjanja, da so nekaj, kar niso – ustvarjajo nova življenja. Zaznamuje jih skrajni aktivizem.
In nauk, ki ga tako slovenski kritiki kot splošna bralska publika tako radi iščejo v literaturi? K sreči zamotan in nejasen. Tisto namreč, kar na koncu išče May (pacifizem, mir, duhovnost), je v skrajnem nasprotju s tistim, kar naposled osreči P. (življenje v Ameriki), Schliemann pa išče – morda nezavedno – nekaj tretjega (spoštovanje, temeljno razumevanje, ljubezen). Morda bi lahko rekli, da vsi iščejo svobodo in jo najdevajo v povsem različnih stvareh, v različnih družbenopolitičnih sistemih.
Nemogoče je, da bi govorica in tehnika romana lahko bili drugačni, če se vanju vpisuje razumevanje reda stvari (ki ni totalen in/ali celovit); nujno sta fragmentarni in zavozlani. Zmedeni sodobni subjekt (živijo, bralec), ki v umetniških tekstih išče preverljivo ali – še huje – končno resnico ter bi rad bral »romane, spisane v ravni črti«, ima bralsko srečo (takih romanov je na pretek), pa tudi neko temeljno, bolj trpko nesrečo: v literaturi išče nekaj, česar v svetu, v katerem (ta) literatura nastaja, ni. Literatura, ki ponuja enoznačne »resnice«, nauke in »trdno« telo, je danes nujno lažniva in neavtentična. Jo je pa udobneje in manj boleče brati. Vesela sem, da smo s Po njihovih besedah dobili drugačen roman.
Pogledi, let. 6, št. 1, 14. januar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
