Ključno za preživetje je, da držiš tempo
Keith Richards: Življenje. Prevedel Andrej Hiti Ožinger. Učila, Ljubljana 2011, 493 str., 34,90 €
23. 10. 2011
Slišati je precej enostaven, tale nasvet v naslovu zgoraj. A Keith Richards tako ali tako ni nikoli preveč kompliciral. Polovica drugega najpomembnejšega (»drugega« seveda ni vrednotenje, pač pa umestitev ob bok tandemu Lennon/McCartney) avtorskega rockovskega tandema v zgodovini popularne glasbe je vedno menila, da so Rolling Stonesi večji od posameznega člana. Kot se je pokazalo pri samostojnih karierah posameznikov, je imel prav. Predvsem pa so večji od neumestnih primerjav tipa »Beatli ali Stonesi«, ki so dandanes predvsem zabaven paradigmatski primer za človeško neumnost; tej se je vedno skušal izogibati, pa ji je sam, kot v svoji avtobiografiji prostodušno prizna, rad podlegel – in to z nekakšnim stoičnim piafovskim »jeneregretterienstvom«. Nikoli pa ni podlegel skušnjavam, da bi se v imenu pop slave odpovedal artistični integriteti; čeprav je moral pri Stonesih privoliti v marsikateri kompromis, je bilo videti, da se od tega distancira, kar za Micka Jaggerja ni zmeraj veljalo.
»Knjiga je napisana v slogu »toka misli«; Keefov obešenjaški, prostodušni humor in brezkompromisnost v zvezi z umetniško platjo glasbenega udejstvovanja sta ključni sestavini življenjske zgodbe človeka, ki se je oprijel kitare, držal tempo in preživel.«
Po internetu so ob izidu izvirnika krožile špekulacije o tem, v kolikšni meri si je Keef v knjigi privoščil starega prijatelja in avtorskega kompanjona, a v avtobiografiji ni ničesar zahrbtnega ali opravljivega. Zgolj dejstva iz ust moža, ki si še vedno ne zna predstavljati, kako je Mick lahko sprejel viteštvo, kako si je lahko na račun benda ustvarjal lastno glasbeno kariero in predvsem, kako si je v osemdesetih letih preteklega stoletja lahko dovolil javno sramotiti bend, ki ga je naredil slavnega. A »obračun« z Jaggerjem še zdaleč ni najbolj zanimiv aspekt knjige. Kot tudi ne spomin na vse težave, ki so jih Stonesi imeli zaradi drog, ali spomin na buren zakon z Anito Pallenberg. Vse to so zgolj že znane anekdote, seveda povedane nekoliko sočneje, a vendarle manj zanimive kot pripovedi o snemanju bendovskih plošč, Keefovih (tako se v knjigi malce sarkastično, glede na tovrstne časopisne zapise skozi leta, poimenuje sam) solističnih izletih in njegovem (pa tudi bendovem) sodelovanju z drugimi glasbeniki. Tisti, ki bodo segli po knjigi bolj zaradi branja o škandalih, se z menoj seveda ne bodo strinjali. A rdeča nit knjige je predvsem glasba.
Keef je rasel in odraščal ob različnih glasbenih vplivih, od Malagueñe, h kateri se v knjigi večkrat vrača – predvsem v okvirih toplih spominov na mamo in starega očeta, ki ga je to pesem naučil brenkati na kitaro –, do rokenrola in (ritem in) bluesa petdesetih; vpliv slednjega je bil za njegovo glasbo najpomembnejši in preko njega se je pozneje začel vračati h koreninam starega akustičnega bluesa in (izobčenskega) countryja izvajalcev, kot so Robert Johnson, Merle Haggard in George Jones. Robert Johnson je bil zanj pomemben tudi zaradi značilnega igranja na kitaro in posebne uglasitve v odprtem G-ju, ki je okrog leta 1968, ko je bil svet že utrujen od psihedelike, pomenila revitalizacijo Stonesov kot benda, temelječega na bluesu. Ko se je Keef po vzoru nekaterih starih mojstrov znebil še spodnje strune E, se je začelo novo, najbolj klasično poglavje v zgodovini Stonesov, ki je (ohlapno, a vendarle) omejeno s pesmima Jumpin' Jack Flash (1968) in Start Me Up (1981, posneta že nekaj let prej) ali z albumoma Beggar's Banquet in Tattoo You (1968 in 1981), čeprav naj bi se čisto pravo klasično albumsko obdobje Stonesov po mnenju poznavalcev začelo z Banquetom leta 1968 in končalo leta 1978 s ploščo Some Girls, ali celo še prej, leta 1972 s slavnim albumom Exile On Main St. Sam bi to obdobje še malce podaljšal in vanj vključil tudi album Dirty Work (1986), ki je nastal sredi najhujšega internega razkola v skupini, pa je ravno zato eden njihovih bolj »jeznih« (Harlem Shuffle, One Hit (To The Body)).
Stonesi so, in s tem se (čeprav prikrito) strinja tudi Keef, šele okoli leta 1968 dejansko našli svoj pravi izraz; prejšnjih šest let so namreč begali od brezkompromisnega klubovskega R&B benda, kakršnega sta glasno zagovarjala ustanovna člana Brian Jones in Ian Stewart, do semi-pop in psihedelik benda, ki je (večkrat nehote) sledil Beatlom; nehote predvsem pri kompromisu ovitka za Beggar's Banquet, kjer je boemsko fotografijo usrane straniščne školjke, obdane z grafiti, zaradi pritiskov založbe Decca zamenjala nekakšna kopija beatlovskega Belega albuma. A to je bil zadnji pritisk s strani založb, Stonesi so potem ustanovili svojo in, če že, delali lastne napake.
Neprecenljive zgodbe o sodelovanjih z mojstri chicaške založbe Chess, zibelke električnega bluesa petdesetih na čelu z Muddyjem Watersom in Chuckom Berryjem, ki je eden poglavitnih vplivov na Keefa, pa Jerryjem Leejem Lewisom, Buddyjem Guyem, Haggardom, Jonesom in drugimi z vsako dodatno reminiscenco dvigujejo pomen pričujočih avtobiografskih zapisov. Kot je namreč izjavil tudi Springsteen: pomembno je igrati. Le tako lahko na pop-rock sceni obdržiš trezno glavo. Padec v famo o lastni veličini človeka pokoplje. Prav to je, po Keefovih besedah, pokopalo Briana Jonesa in povzročilo razkol med njim in Jaggerjem.
Knjiga je napisana v zanimivem slogu »toka misli«; Keefov obešenjaški, prostodušni humor in brezkompromisnost v zvezi z umetniško platjo glasbenega udejstvovanja sta ključni sestavini berljive in verodostojne življenjske zgodbe človeka, ki se je oprijel kitare, držal tempo in preživel. Prav je, da je knjiga izšla v slovenščini, čeprav se je založbi očitno mudilo, kar je razvidno iz mnogih pomenskih napak v prevodu, ki bodo zahtevnejše bralce, poznavalce in sladokusce bržčas prisilile v branje izvirnika.
Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
