Književnost, ki odpira pot do Boga
Jean Leclercq: Ljubezen do književnosti in hrepenenje po Bogu; Uvod v meniške avtorje srednjega veka. Prevedla Jelka Kernev Štrajn. KUD Logos, Ljubljana 2011, 365 str., 23 €
30. 01. 2013
Interpretacija zgodovine – predvsem tistih določljivih pojavnosti, ki so časovno in kulturno bolj oddaljene od interpretovih okoliščin – je izjemno nehvaležno, a brez dvoma mikavno početje. To velja zlasti za tiste strukture, procese in objektivnosti, katerim poleg oddaljenosti (in torej drugosti) pripisujemo tudi temeljno formativno vlogo dandanašnjih družbenih razmerij, vrednot in vzorcev mišljenja. V tem ambivalentnem hermenevtičnem limbu se gotovo nahaja tudi naš odnos do meniške kulture srednjega veka, o kateri nadvse prijetno in eruditsko razpravlja Jean Leclercq.
Problem se gotovo ne zastavlja zgolj na tistem najbolj očitnem in potemtakem površnem nasprotju med brezinteresnostjo meniškega bogoiskateljstva (ki se s tem nekako bliža brezinteresnosti estetskega doživljaja v sodobnem polju umetnosti) in utilitarno razsvetljensko logiko, ki je v 18. in 19. stoletju v večini Evrope privedla do abruptnih razpustitev družbeno nekoristnih samostanov (v protestantskih deželah seveda že mnogo prej). Sega namreč precej globlje – res je, da je njegova priostritev posledica aplikacije sekularizacije in razsvetljenske ideologije na svet, toda sorodna, čeprav še zdaleč ne tako radikalna trenja je mogoče zaznati že v 12. stoletju, v zlati dobi srednjeveškega meništva. Toda več o tem, in v nekoliko bolj eksplicitni obliki, čisto ob koncu prispevka.
Ena vidnejših odlik Leclercqove monografije je, da razmeroma suvereno presega pavšalne sodbe o ideološki monolitnosti srednjega veka. Dogma (pravilo, institucija) je vedno izhodišče, šele v razmerju do dogme se lahko oblikujeta posamezna misel in pot; srednjeveško krščanstvo je porajalo tisto najbolj temeljno identiteto Evrope, identiteto, ki so jo v moderni dobi nadomestili nacionalizmi. V tako vzpostavljenem »ničtem« okviru se vselej odvijajo pogajanja med različnimi (pogosto nasprotnimi in protislovnimi) družbenimi elementi, ki v krščanskem srednjem veku niso bila kaj dosti manj pluralna od tistih v današnjih nacionalnih in buržoazno-liberalnih skupnostih, čeprav nikakor ne gre pozabiti, da je bil njihov modus – pač glede na veljavni okvir – popolnoma drugačen. Kljub temu pa tovrstna historična kritika nikakor ne sme voditi v nihilizem, ampak v precej bolj reflektirano etično držo raziskovalca, ki jo Leclercq lepo poda v predgovoru: »Sodba pripada Bogu; zgodovinar se mora zadovoljiti s tem, da zapopade, zakaj naj bi ljudje in dejstva bili takšni, kot jim govorijo besedila.« In če se mora interpret pogojno identificirati s subjektom, ki je interpeliran v zgodovinsko pogojena razmerja do realnosti, da učinkovito osmisli faktografijo virov, toliko bolje je, če o meniški kulturi ne piše le zgodovinar in teolog, ampak tudi aktivni benediktinski menih, kot je bil Jean Leclercq.
Avtor v predgovoru skromno pripomni, da njegova monografija uvaja, da ne naslavlja strokovnjakov in da si nikakor ne prizadeva postati referenčna sinteza o meniški kulturi, čeprav je – ironično – postala prav to. Tenkočuten bralec bo v Leclercqovi skromnosti morda prepoznal aluzijo na meniške literarne konvencije, saj je monografija v resnici veliko bolj celostna in samozavestna. Ne gre za suhoparno predstavitev bolj ali manj obravnavanih raziskovalnih tem ali za snovanje delnih in začasnih rešitev, ampak za poglobljeno in premišljeno naracijo, ki svoje elemente razvija in umešča v širok, definiran pogled dolgega trajanja, kar pa – in to je nujno poudariti – ne otežuje razumevanja avtorjeve misli; tu se Leclercq ne moti, delo zares uvaja, namenjeno je študentom, ne izgublja se v podrobnostih, čeprav nikakor ni učbeniško, saj vendarle predpostavlja temeljno kronološko in vsebinsko vedenje o cvetu srednjeveške teologije.
»Ena vidnejših odlik Leclercqove monografije je, da razmeroma suvereno presega pavšalne sodbe o ideološki monolitnosti srednjega veka.«
Leclercqov pogled se vsebinsko pričenja s Pravilom sv. Benedikta, konča pa z mislijo sv. Bernarda in teološkimi trenji med zgodnjo sholastiko in meništvom, medtem ko formalno sledi nekoliko predvidljivi, a vsekakor pregledni shemi, ki v prvem delu ponudi premotritev zgodovinskih vzpodbud za oblikovanje meniške kulture, v drugem njene vire (posebej pomemben je odnos menihov do antike in cerkvenih očetov) in nazadnje analizo literarne produkcije tako vzpostavljene družbene formacije.
Glede na to, da je delo prvič izšlo pred več kot 60 leti, je presenetljiva njegova metodološka svežina in prodornost, o kateri sem delno že pisal v uvodu. Leclercq klasično tekstno kritiko nadgrajuje z izjemnim občutkom za socio-zgodovinsko analizo družbenih fenomenov, kar ga približuje sodobnemu historizmu v humanistiki in družboslovju. Nemara vzrok za takšno raziskovalno držo tiči prav v predmetu raziskave, v njegovi spotakljivosti in nerazumljivosti v obče veljavnih diskurzih. Kakorkoli že, čeprav Leclercq še vedno intenzivno operira z »izvori« in »viri«, jih ne razume strogo tekstualno, ampak družbeno in ideološko; rečeno drugače, tekst pri Leclerqu že začenja transcendirati materialnost pergamenta in tako postane izvor in hkrati proizvod živetih družbenih odnosov. Brez dvoma k takšni naravnanosti zopet prispeva objekt raziskave: srednjeveška meniška kultura je sicer brstela iz gramatike in retorike, a je bila hkrati naravnana izjemno praktično, v življenje, izkušnjo, kontemplacijo.
Meniška ljubezen do besede in književnosti seveda nikakor ni esteticistična. Leclercq sicer ne posveča veliko pozornosti teoretskemu premisleku o konceptu književnosti, a je iz konteksta razvidno, da je v glavnem ne razume v sodobnem pomenu izvirnega umetniškega dela, ki se je izoblikoval nekje v začetku 19. stoletja, ampak širše, bliže pristnemu srednjeveškemu pojmovanju, v smislu besedil (litterae), napisanih v latinskem jeziku. Zato ne preseneča, da razpravlja o različnih književnih žanrih, in sicer od hagiografije in pridige (ki jo prepozna kot najpomembnejšo meniško literarno zvrst) do pisma in liturgičnih besedil. Kljub temu pa je ponekod opazna njegova ukleščenost v »ječo besed« svojega časa; tako skupaj z literarnima zgodovinarjema s konca 19. stoletja Léonom Gautierjem in Remyjem de Gourmontom zatrjuje, da lahko v srednjeveški liturgični pesmi »naletimo na prave primerke poezije pogosteje, kot bi si mislili«. (poudaril G. J.) Leclercq tukaj očitno zapade v anahronizem, saj sintagma »prava poezija« brez dvoma korenini v moderni esteticistični in simbolistični koncepciji poezije ter specifično modernistični opredelitvi avtonomnega lirskega subjekta.
Pomen književnosti v meniški kulturi je potemtakem izrazito predmoderen; z drugimi besedami, književnost med menihi ne obstaja kot sestavni del modernega polja umetnosti, ampak predstavlja kulturno entiteto, ki je zgolj sredstvo, sama na sebi namreč nima prave vrednosti (če jo ima, je to deviacija, posledica skušnjave in malikovanja). Književnost je za benediktinca pogoj, ne cilj: »Kdor se hoče predati eni od poglavitnih meniških dejavnosti [tj. lectio divina], mora nujno poznati in se naučiti gramatiko, nekateri pa jo morajo tudi poučevati.« Cilj študija književnosti in jezika je torej lectio divina oziroma meditacija Božje besede – tj. »brati besedilo in se ga naučiti 'na pamet' [...] se pravi z vsem svojim bitjem, to je s svojim telesom, ker so usta tista, ki ga izgovarjajo, s spominom, ki ga zakoliči, z umom, ki razume njegov pomen, z voljo, ki ga želi uresničiti v praksi« –, ki meniha približuje Bogu; jezik je torej sredstvo odrešenja, saj omogoča študij Svetega pisma in cerkvenih očetov. Karolinška prenova je menihom ponudila kulturno okolje, v katerem so lahko na verodostojen in ustvarjalen način izrazili lastno duhovno izkušnjo in hrepenenje po Bogu. Srednjeveška meniška kultura je potemtakem neločljiva od književnosti, čeprav do nje goji ambivalenten odnos: menih potrebuje estetiziran jezik, da lahko delno umeva ter posreduje nedoumljivost in neizrekljivost duhovne izkušnje, hkrati pa mora književnost nenehno presegati, saj »podobe hkrati s tem, ko Boga izražajo, Boga tudi zakrivajo«.
Če je meniška mistična izkušnja nedoumljive Božje resnice lahko posredovana zgolj prek nestabilnega, metaforičnega jezika retorike, pa se teologija šole, tj. sholastika, pri razpravljanju o Božjih rečeh naslanja na dialektiko, na racionalen, abstrakten in logično urejen miselni svet. Leclercq vidi možnost za diskurzivno opredelitev koncepta meniške teologije prav v srednjeveškem institucionalnem nasprotju med samostanom in univerzo, ki predstavlja enega pomembnejših zgodovinskih oblikovalcev v sodobnost vgrajenega nasprotja med duhovnostjo in razumom. Toda Leclercq ne pozabi, da je omenjeno nasprotje nezadostno in poenostavljajoče, da je zgodovinsko opisovanje antagonizma med samostanom in šolo v veliki meri zgodovinarjev konstrukt, s pomočjo katerega ta lahko razpravlja o specifičnem fenomenu meniške teologije. Mistična izkušnja in meniška kultura za Leclercqa ne zastopata subverzivne sile, ki bi se zoperstavljala dogmatično racionalni hierarhiji Cerkve, kot je pogosto slišati iz vrst sodobnih z new ageem navdahnjenih kritikov, ki v krščanskem mističnem izročilu odkrivajo tisto pravo, nepokvarjeno krščanstvo. Leclercq ne zapade v skušnjavo poveličevanja meniške kulture, ampak si prizadeva dosledno razumeti kompleksna razmerja med dvema sicer bolj ali manj ločenima družbenima okoljema oziroma »življenjskima stanjema« (str. 259), ki pa sta se medsebojno nenehno oplajala.
Menihi nikoli ne obsojajo šol – prav nasprotno, priznavajo njihovo korist in se nemalokrat tudi sami vključujejo v njihov izobraževalni proces –, opozarjajo pa na nevarnost, ki tam preži na učence. Nevarnost, ki dandanes ni nič manjša, pravzaprav je njena moč v stoletjih zatona samostanskega življenja vedno bolj naraščala; ta nevarnost je napuh, je demistifikacija sveta ob pomoči vsemogočnega razuma. Menihi pravijo, da spoznanje napihuje (1 Kor, 8,1), če ga ne uravnavajo preprostost, ponižnost in ljubezen. V tem smislu je sholastika zagotovo eden temeljnih genealoških prednikov sodobnega razsvetljenega Zahoda, v katerem bi bila upravičena tožba menihov, da littera sordescit, logica sola placet (književnost se omalovažuje, edino logika ugaja), čeprav bi jo v svetu brez Boga premnogi razumeli povsem drugače od tistih, ki so pred skoraj tisoč leti prebivali v evropskih samostanih.
Pogledi, let. 4, št. 1, 9. januar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
