Kulturo narodu!
V urbanih evropskih središčih je opera že od začetka 17. stoletja veljala za barometer kultiviranosti, raznolikosti in urbanosti mesta. Njena popularnost je vrhunec dosegla v 19. stoletju, ko je prišlo do demokratizacije, ki je vstop v gledališče začela dovoljevati širšemu krogu meščanov in ne le izbranim stanovom. Kotnik operno občinstvo v Ljubljani deli na pet skupin (in knjigo na pet poglavij): ekskluzivno občinstvo je opero obiskovalo, preden so v današnji Filharmoniji na dnu Kongresnega trga postavili Stanovsko gledališče (1765). Stanovsko gledališče je do leta 1887, ko ga je uničil požar, obiskovalo stratificirano občinstvo, ki je imelo stalno zakupljene lože ter svojih privilegiranih mest ni pripustilo drugim. Po požaru so na mestu današnje opere postavili Deželno gledališče, ki je spodbudilo nacionalno občinstvo. Drugi svetovni vojni je sledilo triumfalno občinstvo, od katerega pa je danes ostalo le še tranzicijsko občinstvo in z njim, kot pravi Kotnik, padec urbane socializacije v Ljubljani.
Najboljši poglavji sta bržkone tretje in četrto, ki pripovedujeta o nacionalnem in triumfalnem občinstvu, verjetno tudi zato, ker bralec z njuno pomočjo najlaže postavi most med sedanjostjo in preteklostjo. Kotnik nas natančno seznani s povezavo med razvojem nacionalne misli in ustanovitvijo slovenske opere. Predstavi entuziaste, kot je bil denimo Žiga Zois, ki so si zelo prizadevali, da bi Slovenci dobili svoje gledališče ter na odru svojo besedo. Opera ni več pomenila le zabave in načina druženja – postala je družbena dolžnost, način, kako se boriti za domovino. Postala je spektakel za množice, ki so želele z obiskom opernih predstav manifestirati kulturnost svoje nacionalne identitete. V tem pogledu so tudi zanimive slavne besede Franca Jožefa I., ki je ob svoji šestdesetletnici, nedolgo pred začetkom gradnje ljubljanske Opere, dejal: »V opero grem, da pokažem, kako se žrtvujem za državo.« Kotnik ob tem opozarja tudi na posebno zgodovinsko naključje, ki je poskrbelo, da je cesar te besede izrekel ravno v času, ko so začeli graditi ljubljansko Opero in s tem postavljati oder (tudi) slovenski besedi.
Eno najbolj plodovitih obdobij ljubljanske Opere je bilo v času po drugi svetovni vojni. Njen obisk se je tedaj podvojil, ljubljanski oder pa ni bil več provincialni, temveč se je s številnimi gostovanji in odličnim solističnim ansamblom začel postavljati ob bok svojim evropskim konkurentom. Legendarna je postala zgodba o Rudolfu Franclu ter japonski sopranistki Michiko Sunahara, ki sta nastopila v Puccinijevi Madame Butterfly. Obisk te predstave je bil tako zaželen, da so ljudje pred blagajno celo noč čakali na vstopnice, ljudski glas pa pravi, da se je kačasta vrsta vila vse do Name. Kakovost ljubljanske operne hiše je začela padati v sedemdesetih letih. Prav leta 1970 pa je ljubljansko opero v družbi Franca Rodeta obiskal tudi Jorge Bergoglio, danes papež Frančišek, ki je bil tedaj en teden na obisku pri prijatelju Rodetu v Ljubljani. Kot je po izvolitvi papeža prejšnji mesec povedal kardinal Rode, sta si ogledala Carsko nevesto Nikolaja Rimskega-Korsakova. Bergoglio se je tedaj čudil, kako poceni so vstopnice za ljubljansko opero v primerjavi z Argentino, Rode pa mu je razložil, da je to blagodat socializma.
Socializem je imel opero rad. Imel je sicer svojo gonjo proti opereti kot načinu buržoazne zabave, a pomembni komunisti in republiški funkcionarji, med njimi Boris Kraigher, Ivan Maček, Stane Kavčič in Vida Tomšič, so redno obiskovali vse operne premiere in imeli rezervirane svoje lože. Tudi Tito je večkrat obiskal ljubljansko Opero.
Prelom v sedemdesetih letih ni bil le stvar političnega zatiranja, temveč, kot pravi Kotnik, postopnega, a sistematičnega vdora samoupravljanja socialistične mentalitete, zaradi česar je opero doletelo omejevanje, pomešano z lokalno tradicijo slovenskega nacionalizma, provincializma ter nastavljanjem diletantov in vernih komunistov na vodstvene položaje. Odtlej se ljubljanskemu opernemu občinstvu ni dobro godilo, Opera je postala bojišče, na katerem so si različne skupine ljudi želele izbojevati oblast, ljubljanski ljubitelji opere pa morajo na dobre predstave največkrat v tujino.
Vlado Kotnik s pomočjo zgodovine, sociologije in antropologije pripoveduje zgodbo o vzponu in padcu neke kulture, pri čemer ni zanemarljiva njegova strast do opere, ki jo je mogoče razbrati na malone vsaki strani znanstvenega besedila. Če bi knjigo za polovico oklestil in dovolil, da strast vodi dejstva in ne dejstva strasti, bi Slovenci dobili knjižico o kulturnih prizadevanjih in kulturnem razvoju lastnega naroda, ki bi tudi najbolj neveščim bralcem odgovorila na vprašanje, zakaj Slovenci potrebujemo kulturo.
Pogledi, let. 4, št. 13-14, 10. julij 2013