Veronika faronika: Andrej Rozman - Roza in Ciril Horjak
Le še beseda v valovanju poezije
08. 10. 2013
Veronika in Faronika sta krvavo živa lika; sedanjost je vir tako zgodbe o kaznovanem ženskem napuhu, sumljivo sorodne Prešernovi Turjaški Rozamundi, kot druge o mitični ribi, morski deklici, od katere je odvisen obstoj sveta.
Mati, kave bi,« je zavzdihnil vsega naveličani Ivan Cankar, nakar je prizadevna ženska odhitela kdovekam izprosit kave za razvajenega sina. Ko je s sveže kuhano kavo trpe štorkljala po stopnicah, si je Ivan že premislil in je ni spil; mladostno ošabnost je obžaloval sanjsko iskreno, a prepozno. Slovenska mati in njen pasivni sin sta sicer le en odmev širokega mitološko-zgodovinskega spektra, ki se razpre ob vprašanju, v kakšne like je domišljija med Alpami in Jadranom utelesila žensko, (samo)razumevanje, ravnanje, odnose z drugimi. Folklorni trio Urška–Lepa Vida–cankarjanska mati sicer lepo zajema »mit« v aristotelskem razmerju do realne »zgodovine« – a je mojster Andrej Rozman - Roza, ki se je doslej poetično lotil tako Urške kakor Lepe Vide – pa tudi Martin Krpan ne manjka –, najnovejšo pesnitev Veronika Faronika (2013) zložil z mislijo, da so v slovenski zgodovini, mitu, pesništvu še druge ženske, in z drzno poetsko svobodo združil dve zgodbi: o ošabni in skopi grofici Veroniki iz Kamnika in o ribi Faroniki. Pesniške podobe Veronike Faronike pa niso prepuščene le nebrzdani domišljiji bralca; globoko pomensko jo spremljajo črno-bele ilustracije Cirila Horjaka, dr. Horowitza, in imaginaciji fatalne seksi ženske, ki je kaznovana za svoj vzvišeni odnos in odloča o obstoju sveta, dajejo naboj ter navdih pri interpretiranju knjige v stripovskem formatu, izdane pri Kulturnem društvu Myra Locatelli iz Volč.
Ko so Veroniko z Malega gradu trije bratje duhovniki prosili za finančni donesek za tri kapelice pri mestni cerkvi, je srdito zamahnila po kamnu in se zaklela, da se raje spremeni v kačo, kot da bi dala denar. Želja se ji je izpolnila, spremenila se je v pol žensko pol kačo in še danes upa na pogumnega rešitelja. Čaka ga bogata nagrada. Ljudska pesem iz Podmelca v Baški grapi pa pripoveduje zgodbo o ribi Faroniki, morda tudi na pol ženski na pol ribi, ki jo mora kot htonično božanstvo, zmožno z zamahom repa uničiti grešni, na pogubo obsojeni svet, v imenu »porodnih žena« pa nedolžnih otročičev prepričevati sam Jezus Kristus. Ni znano, kakšna je bila odločitev samovoljne ribe, nekdanje napetosti med poganskim in krščanskim pa so v zapisani pesmi s Tolminskega izhodišče za humanistično razpravljanje brez pretiranih čustev.
»Veronika Faronika Andreja Rozmana - Roze in dr. Horowitza ni le pesniški strip z močnim etičnim, filozofskim, religioznim, socialnim in okoljevarstvenim sporočilom, ampak je umetniški dogodek.«
Čeprav po Aristotelovi Poetiki o razliki med mitom in poezijo čivkajo že vrabci po strehah, je pesnik zadel žebljico na glavico: stereotip posvetne ošabne ženske Veronike iz plemiške tradicije je pretopil z religioznim motivom ribe-ženske Faronike. Za metamorfozo je izbral kita. Veronika je v satiričnem, duhovitem Rozmanovem pesniškem svetu, posutem s prožnimi, sodobnimi, elegantno ritmičnimi, trdno povezanimi verzi, frklja, zaprta v mali svet strasti in bogastva. Sovražno je nastrojena proti predrznežem brez denarja, ki se nenadzorovano plodijo in bi brez dela radi imeli vse. »Na živce so ji šli vsi ti, ki imeli so skrbi / s čim drugim kot s čim boljšo potešitvijo strasti, / zato hodila je le tja, kjer so podobni njej, / bogati, lepi in brez socialističnih idej. / Pred stisko bežala je kakor vernik pred resnico, / življenje je zajemala z veliko zlato žlico.« Ker ni upoštevala že toliko zglednih zgodb pred njo, kako so ošabne ženske kaznovane, se po poletu v New York (omislila si bo drugačen modni slog) na ulici sooči z nosečo beračico in njenima otrokoma. Kakor njena srednjeveška kamniška sorodnica čisto ponori: »SOVRAŽIM VSE, KI SO IZGUBILI SAMOSPOŠTOVANJE! / ponavlja še, ko se zgodi bum tresk in vik in krik in kri, / da v istem hipu že zaspi in sanja čudne sanje.« Že v Rozmanovi Urški je prometna nesreča kazen za prevzetnost in prav tako v tej novi pesnitvi Veronika zaspi in nad seboj zagleda žalostne oči Zemlje, ki ima že vsega zadosti: »Nimam volje ne moči, / da bi se še kar vrtela kot hrček v tem kolesu / krog sonca v enoličnem in ponižujočem plesu. / Se pa že rajši spremenim v komet in grem od tod, / kot da še leta in leta letam vsakič isto pot.« Prestrašena Veronika ga hoče ustaviti, in zdaj nastopi božansko: pesnik z ovidijsko metamorfozo zamenja mit in Veronika se mora spremeniti v kita. Ima natanko leto dni, da ugotovi, kako je biti žival v kultiviranem, podivjanem svetu, v katerem imajo ljudje vse, pa si ne znajo razdeliti, kaj šele resnico govoriti.
Odločitev je težka, in ena sama bo: ali naj človeštvo samo sebe uniči ali pa naj Faronika zamahne z repom v poslednjem švistu pogube in da znamenje Svetu, naj se spremeni v komet in odleti med zvezde. Toda že v ljudski pesmi ni odgovora, kaj se zgodi na koncu; kajti ko nastopi dan odločitve, pred Faroniko in Veroniko, ki jo »v celoti kitovstvo prevzame« in kot žival je »le še beseda v valovanju poezije«, stopi sam Božji sin in ju milo roti, naj prizaneseta grešnemu človeštvu. Razlogi so enaki kot nekoč. Izjemno strogo ritmično urejeno valovanje poezije Andreja Rozmana - Roze, z dovoljenimi namernimi napakami, in strogo ritmiziranje podob na mojstrskih ilustracijah razprejo vse dvoumnosti, nakopičene v obeh mitih in v tej pesniški interpretaciji: v besedi-podobi se zgostijo nasprotja med rešitvijo in pogubo sveta; med religioznim in posvetnim, celo antireligioznim – Veronika se huduje nad Kristusom in ga sprašuje, kdaj se bo osvobodil tega svojega boga in nehal nesebično služiti drugim. Up in brezup, bogati in revni, socialisti in kapitalisti, čista stanovanja in onesnaženi oceani, odrešitev in poguba, zločin in kazen, vsi se zavrtinčijo skozi zgodbo Veronike Faronike; in ker Jezus Kristus pri Andreju Rozmanu - Rozi na vse očitke molči – odločilno je, da živali ne bodo doživele zveličanja –, se razburjena kitovka naposled odloči in švigne proti svetlobi. Kaj pa zamah? Kaj pa konec sveta? Odgovor je skrit v Veronikinih sanjah, in ko se prebudi, po prometni nesreči leži v bolniški sobi. Še je pot, kljub hudim očitkom: revščini se ne izogiba več. In tudi Zemlja še vztraja na isti absurdni poti. Veronika Faronika se konča v socialnem mišljenju novodobne gospodarske recesije, s katero se tudi začne.
Ne pozabimo: Veronika Faronika ni le poezija, ampak je hkrati strip. Hitre poteze filigransko natančnih črno-belih ilustracij dr. Horowitza, uveljavljenega slovenskega umetnika stripa, poglabljajo Rozmanovo sodobno pesniško interpretacijo obeh mitov; zgodilo se je, da je ilustracija tako pomembna kot sam verz in da odnos med pomenom in podobo tke s podobnostmi in nasprotji hkrati; podobe v Veroniki Faroniki niso le ilustracija dogodka ali preproste slikovne ponovitve vsebine besednega verza, temveč grafično utripanje črnih in belih kontrastov, prepletanje preprostih potez in zapletenih podrobnosti. So zgodba o zgodbi in zgodba v zgodbi. Z ostrimi, odločnimi potezami narisane sličice silijo človeško oko, da ne hiti prehitro k naslednjemu verzu, temveč se ustavi; ko pogled počiva na podobi ali pa sledi konturam potegov, barvnih intonacij itn., se pomenska struktura poetičnih, v lep ritem skovanih verzov, uleže v »bistvo« človekovega umevanja.
In če vemo, da je Ciril Horjak v deliriju nenadnega navdiha zaradi mojstrsko kovanega verza Andreja Rozmana - Roze v treh dneh in nočeh, z dvema urama spanja, narisal vse te ilustracije, si lahko le ponovimo tisočkratno spoznanje: več kot analiza pove geneza. Čas nastanka je najprivlačnejši del umetnine; njeno samostojno življenje in recepcija pri bralcih sta brez dvoma zanimivi, prav gotovo pa ne enako kot incipit, ustvarjalno umetniško sodelovanje pri nečem, kar še ne obstaja. Veronika Faronika je tako odprto delo, da z večkratnim branjem in gledanjem razpiramo preteklost knjige same, njen nastanek, hlastno nastajanje, potezo čopiča in besedo poetovo, hkrati pa omogoča varno oddaljenost pesniško-mitološko-zgodovinske interpretacije. Kakšna sreča: njena multimedialnost se še bolj razširi, če smo kdaj igralca Andreja Rozmana - Rozo poslušali v živo in nam vsaka njegova resna ali hudomušna beseda v mislih zazveni kot recitacija. Tedaj je obroč med mitom, zgodovino, pesništvom in stripovsko ilustracijo sklenjen, kakor Zemlja, ki nam bo še naklonila nekaj dragocenih trenutkov.
Veronika Faronika Andreja Rozmana - Roze in dr. Horowitza ni le pesniški strip z močnim etičnim, filozofskim, religioznim, socialnim in okoljevarstvenim sporočilom, ampak je umetniški dogodek. Kadar knjigo/strip odpreš in se zazreš noter, živo opazuješ boj med besedo in podobo. Lahko uživaš le poetično ali le slikovno. Lahko si izbereš lastno glasbeno ozadje. Ko bomo le še beseda v valovanju poezije in bomo bodisi čakali na zveličanje bodisi ujeti v telesa rib raziskovali oceane, bo v slabo tolažbo Faronikino hudovanje nad Kristusom: »Pa saj sploh ne verjameš v to. Verjameš le v nebo, / ker tu tako ali tako bo vse k hudiču šlo. / Nebo pa je le za ljudi, tam gor živali ni. / Te ostanejo na Zemlji skup s človeškimi smetmi. / Ampak zakaj potem me prosiš, naj ohranim svet?«
Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
