Lirska epopeja
Boris A. Novak: Vrata nepovrata: epos. Prva knjiga: Zemljevidi domotožja. Založba Goga, Novo mesto 2014, 469 str., 24,90 €
02. 03. 2015
Vrata nepovrata Borisa A. Novaka brez dvoma so in bodo mejnik znotraj dogajanja slovenskega pesništva, so in bodo veličastno delo: monumentalna mojstrovina.
Ep ali, kakor delo – nekolikanj, priznajmo (si), pompozno in grandiozno – poimenuje avtor sam, »epos« Vrata nepovrata predstavlja oziroma napoveduje z enim samim, s sabo potrojenim, troedinim dejanjem celostno in celovito sintezo pesniškega snovanja Borisa A. Novaka. Prvi, pred kratkim izdani knjigi z naslovom Zemljevidi domotožja naj bi – tako pravi zapis na zadnji platnici – sledili dve nadaljevanji: Čas očetov in Bivališča duš.
Če, zazdaj, pustimo ob strani morebitno brezplodno literarnozgodovinsko prerekanje o tem, ali gre res in resnično za »pravi« ep in ali je, natanko takšen, kakršen je proklamiran in reklamiran, to resnično in res »prvi« slovenski ep, prerekanje, ki si ga je, na podlagi prebranega, čisto mogoče zamišljati, ki ga lahko nekoč v prihodnosti ne le predvidimo, temveč ga moramo nemara celo nujno predpostaviti, je vendarle, kljub vsemu, potrebno pesniku priznati pogum, da si je zastavil, da izpolnjuje v današnjem, poeziji bolj ali manj nenaklonjenem, prozaičnem času, tako razsežno, tako obsežno nalogo, in pripoznati njegovo, domala nezaslišano in neznansko drznost pri (doslej) opravljenem ustvarjalnem naporu. Brez dvoma so in bodo, ko bo celota enkrat pred nami, Vrata nepovrata mejnik znotraj dogajanja slovenskega pesništva, bodo in so veličastno delo: monumentalna mojstrovina.
Pesnik, prevajalec, publicist, literarni znanstvenik in univerzitetni profesor Boris A. Novak, ki je širši slovenski javnosti znan morda predvsem kot človeško zavzeti, angažirani intelektualec, se je s svojo raznoliko, raznorodno pesniško dejavnostjo, obsegajočo tako dela za otroke in mladino kot dela »za odrasle«, segajočo tudi na področje dramske umetnosti, z raznoterimi poslovenitvami nekaterih najpomembnejših piscev svetovne književnosti, z literarnovednim raziskovanjem in z njegovim posredovanjem mlajšim generacijam, znotraj prostora naše kulture uveljavil in zakoreninil, kakor pričajo številne prejete nagrade, kot ena izmed osrednjih, nespregledljivih in pomembnih osebnosti zadnjih nekaj desetletij. Od zgodnejšega, mladostnega in mladostniškega, razbrzdano avantgardističnega obdobja preigravanja različnih razsežnosti jezika je Novaka pesniško popotovanje, prek zavestnega in zavezujočega spoprijemanja z avtopoetološkimi problemi, prek spopadanja s tradicijo, vodilo, spodbujeno z vprašanjem razmerja med govorico in svetom, z vprašanjem njunega odnosa, na eni strani, k oživljanju starih, zaprašenih in nemalokrat že pozabljenih kitičnih in pesemskih oblik, a obenem, na njihovi sledi, k izumljanju novih, in, na drugi strani, k eksistencialni poglobitvi izraza, ki je zlasti spričo konfrontacije z usodonostnimi grozotami balkanskih vojn dobil celo lastnosti (osebno)izpovednega, pri čemer si obe strani vzajemno sopripadata in se medsebojno sprepletata, pri čemer avtorjev razvoj nenehno spremlja, bistvenostno – na praktični in na teoretski ravni – utemeljuje spoznanje, njegova stvariteljska maksima, da (naj) v poeziji zven pomeni in pomen zveni.
»Kup črepinj?«
»Ep je zasnovan kot tkanje fragmentov osebnih, posamično doživetih in skupaj preživetih, družinskih zgodb, je filigransko zgrajena stavba majhnih in najmanjših pripovednih, pripovedovanih in znova pripovedovanih, re-konstruiranih drobcev življenja.«
Kakor naznanjeno celoto, tudi prvo knjigo Novakovega epa zaznamuje tripartitna struktura: Zemljevide domotožja namreč sestavlja šestinštirideset večdelnih, notranje razslojenih spevov, razporejenih v tri »zvezke«, ki nosijo naslove: »Nagovor«, »Zgodovinski atlas zapuščenih stanovanj« in »Muzej nomadskih prevoznih sredstev«. Ritmično in metrično bogato razgiban, gibek verz se, marsikdaj skandiran s pomenljivimi prestopi ali s poudarjenimi prelomi, pod veščo roko pesnika dosledno, po zgledu in po navdihu, po odkrito priklicanem vzoru Dantejeve Božanske komedije, povezuje, z manjšimi odstopanji, z značilnimi izjemami, v verižno rimane – ali, redkeje: asonirane – tercine, a hkrati vase občasno letristično prevzame posamezne grafizme, se zdaj prelije v likovno pesem in drugič spet izkaplja v molčanje. Že živa, živahna sopostavitev, istočasnost formalne enovitosti in raznovrstnosti nakazuje Novakovo prizadevanje po sintetični strnitvi prehojene ustvarjalne poti. Njegova pesnitev pogleduje nazaj in naprej: v potekanju časa dozorela, skozenj predrugačena se na drugačen način vrača k igrivosti pesniških začetkov. To dvojno, podvojeno gibanje očrtujejo in v sozvočju z oblikovnimi potrjujejo tudi vsebinske plasti epa. Medtem ko se nenaden, trenutnosten preblisk pogostokrat izkristalizira v zgoščeno, domala aksiomatično, strogo logično podan uvid, nekakšno izjavno »resnico«, kakršne lahko v njihovi razvejanosti spoznavamo v izboru zgodaj, med letoma 1973 in 1975 nastalih, a pozno objavljenih, iskrivih in duhovitih Definicij (2013), za hip zaustavi pesem in jo obenem požene naprej, črpa izbira motivov in tém svojo snov iz okrožja, ki ga je v poglavitnih potezah zarisala zbirka M O M : Mala Osebna Mitologija (2007). Kakor njegova predhodnica, tudi ep snuje, je sam zasnovan kot tkanje fragmentov osebnih, posamično doživetih in skupaj preživetih, družinskih zgodb, je filigransko zgrajena stavba majhnih in najmanjših pripovednih, pripovedovanih in znova pripovedovanih, re-konstruiranih drobcev življenja in doživljanja, zgodovine – in, kakor sleherne, z njo zaklete – neke, pesnikove rodbine. Je poskus z-lepljenja zgodb(ic) v samó eno, v eno sámo, enovito in edinstveno Zgodbo. Je, z močjo in z nemočjo lirike, z njenim krhkim, trepetajočim glasom, s petjem, pred neizogibnim propadom, pred padcem v nepovrat pozabe, v skrinjo spomina pesniške govorice zajeta, »vjezikvzeta« epopeja.
»Zakaj je moja zgodba kup črepinj? / Iz njih sestavljam kraj / rojstva in smrti, véliko, nezaslišano Zgodbo. / Prisluškujoč jo orkestriram, od neskončnosti nazaj // k začetkom, s pesniško, zvenečo, v molk venečo godbo …« Takó pôje tretji, zadnji spev uvodnega in uvajalnega, prvega zvezka prve knjige epa.
»Jaz«
Potem ko v »Nagovoru«, upesnjujoč prikazanje skrivnostne in spreminjave postave sredi (avstralske) puščave, soočenje z njo, ki se mu razpre v spoznanje lastne naloge, naloge zadržanja še ohranjenih, še neokrnjenih okruškov z rodovnega drevesa, tako rekoč, njegovih sadov, četudi zbranih, razbranih zgolj z zbledelih fotografij in z nečitljivih dokumentov, s pomnjenjem pesmi, s kapitalom besed, razjasni namero celote, njen cilj in njen smoter, se Novak v drugem in tretjem zvezku posveti pripovedovalskemu razgrinjanju svojih zgodb in zgodb svojih bližnjih, njihovemu spletanju in njihovemu razpletanju, njihovemu mnogoplastnemu pletivu. Medtem ko z osemindvajsetimi spevi »Zgodovinskega atlasa zapuščenih domovanj« prelistavamo razprostranjene pokrajine in prostore prebivanja, svetovnosti človeškega dejanja in nehanja, daljave in bližine žitja na zemlji, pod nebom, od jezer, rek in morij prek polj, vasi in rek, skoz kabinete, kuhinje in spalnice do zaporov, bolnišnic in grobov, medtem ko se stran za stranjo pred našimi očmi vrstijo z njimi povezane, spričo njih prebujajoče se, morebiti tuintam in kdajpakdaj pesniško pretirane, »oplemenitene« podobe – bodisi do bridkosti bolečine grenkih bodisi do razgretega smejanja radostnih – dogodkov, se skoz petnajst spevov »Muzeja nomadskih prevoznih sredstev« sprehajamo mimo razstavnih eksponatov, ki pričujejo o potovanjih, preteklih in prihodnjih, ki zaobsegajo hkrati kar najbolj konkretne, trdno oprijemljive načine premikanja po svetu, kakršni so, denimo, škornji, konji ali vrtiljaki, in kar najbolj abstraktne, sanjsko nestvarne: polet domišljije, let časa ali zalet zgodovine. In – kot njihovo korenino, kot njihovo krošnjo: – zgodbo. Zgodbo o Zgodbi.
Tisto, kar raznotere, razdrobljene zgodbe in zgodbice Zemljevidov domotožja veže v êno, v – sanjano, pesnjeno – Zgodbo, kar preprečuje, da bi razpadle v niz disparatnega, njihovo najnotrišnje vezivo, je najpoprej in navsezadnje pesemski – poenostavljeno rečeno: pesnikov pesniški ali pesniško pesnikov – »jaz«, ki, vztrajno vključujoč se v »mi« družine in vztrajno izključujoč se iz »vi« družbe, ostajajoč na meji drugega, na meji njegove drugačnosti, tujec, nenehno nihajoč na nevarnem previsu med (samo)pomilovanjem in (samo)poveličevanjem lastnega spričo (občutja) tujstva, z izrisovanjem svojih zemljevidov vanje vrisuje samega sebe, obličje svojega domotožja. Iz njega se raztekajo in vanj se stekajo vse zgodbe, sleherna izmed njih: skozenj se dotikajo druga druge, skozenj se lahko dotaknejo drugega. Skozenj polje pesem: »peSEN«.
Toda: zmore vrtoglava zgradba celote stati z njim, na njegovih plečih, zmore »jaz« nositi cel, ves svet?
»Ta zgodba, vse sanje in sinje in / Vse … rádost, groza, ves človeški svet. / Preberite jo in odložite v noč. // Občasno se vrnite sèm nazaj. / Nato pa le naprej! … Jaz sem Nekoč. / Ta zgodba je slovo, poljub, smehljaj …«
Počakajmo s sodbo o Vratih nepovrata. Počakajmo na naslednji dve knjigi Novakovega »eposa«. Počakajmo najprej: najprej preberimo.
Pogledi, let. 6, št. 4, 25. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
