Manj brskaš, več najdeš
K temu nas, tako z naslovom kot z vsebino, spodbudita že otvoritvena Božična zgodba in zaključna Velikonočna zgodba. Z nekaj truda bi lahko med zgodbami našli vzporednice v motivu brskanja, ki je bodisi brskanje po škatli s spomini (Preteklost v škatli), za stanovanjem (Življenje), za glodavcem v sobi (Miš) itn. Prav tako se lahko opremo na spremno besedo Aljoše Harlamova, v kateri sledi pojmoma časa in telesa, ki delujeta kot rdeča nit zbirke, ali pa se naslonimo na tisti znani Möderndorferjev osamljeni moški lik, ki se večkrat pojavi tudi v Brskanjih. Zato toliko bolj preseneti, da zbirka trpi za neenotnostjo v kakovosti zgodb.
Nekaj zgodb lahko označimo kot za avtorja tipične (kar je kvečjemu oznaka za lažje razumevanje zbirke in ne vrednostna sodba). Takšna je gotovo Božična zgodba. Fabula, ki jo prevevajo motivi osamljenosti, spolnosti in celo psihične bolezni, je spisana v tekočem slogu, osredotočena je na duševni svet osrednjega lika, v njej pa ni ničesar premalo in ničesar preveč. Podobno velja za Začetek pesmi, kjer srečamo moškega, ki zasleduje žensko, lahko bi celo rekli, da zasleduje ljubezen. Za Preteklost v škatli pa je bistven motiv spomina, ki za avtorja ni popolnoma nova tema. Prelivanje preteklosti in sedanjosti ter občutek krivde (ki ga napaja lastna brezbrižnost), sta zasidrana okrog dogodkov iz polpretekle zgodovine (Goli otok).
Nekoliko izstopa zgodba Miš. Ponovno se srečamo z möderndorferjevskim likom, ki pa mu tokrat na pot stopi miš, ki postane odlična prispodoba za Drugega. Junak se glodavca ustraši in se odloči, da se ga bo znebil. Sproti ugotavlja, da o miši in njenem ozadju ne ve ničesar. Samo tam je, kot Drugi, ki ga mora uničiti, četudi ne ve, zakaj. Skozi vrsto pomislekov, ki natančno slikajo psihološki profil junaka in njegov tok razmišljanja, jo naposled uspe ubiti. Zgodba je prepričljivo umeščena na mejo med realnim in fiktivnim, ki je plod fokalizatorjevih blodenj. Psihična bolezen torej, ki pa se v odnosu do miši začne izrisovati kot nekakšna kolektivna blodnja človeštva.
Prav tako velja izpostaviti Velikonočno zgodbo in Končno je crknila. V obeh imamo opraviti z dvojnostjo, ki se zrcali v protagonistovi razklanosti med lastnim občutkom in tem, kar sam dojema kot etično neoporečno delovanje. V drugi se ta zrcali v podobi materinskega lika, razpetega med (anti)junakovim spoznavanjem kompleksnih občutkov, ki jih goji do pokojne matere, in devico Marijo. Podobno je glavni lik razpet med »prav in narobe« v Velikonočni zgodbi, kjer se simboli Kristusovega telesa znajdejo v trenju z seksualnim odnosom z junakovo žensko. Zdi se, da je izhodiščni moralni imperativ mogoče iskati v krščanskem izročilu, ki pa je vpeljano uravnoteženo in uspe poseči na polje etičnih določil posameznika in sodobne družbe.
Glavno težavo v zbirki predstavlja naslovna zgodba (na tem mestu velja opozoriti na podobnost tega besedila in drame Dragice Potočnjak Srce na dlani, o čemer je za spletni portal LUD Literatura pisala Anja Radaljac (Can We Have Your Liver Then?).
Zgodba je izrazito daljša kot preostale, a tudi nekoliko dolgovezna in repetitivna. Ekonomičnost, ki zaznamuje naravo zbirke, je odsotna, včasih se zazdi, da se srečujemo z vselej istimi stavki. Čeprav tudi preostala besedila zaznamuje izrazito igranje na bralčeva čustva, se v tej zgodbi zdi, da je to hkrati tudi edini element. Bogataš Andrej si (za svojo bolno hčer) želi srce smrtno ponesrečenega najstnika, zato podkupi celoten slovenski zdravstveni (in še kakšnem) sistem in izsiljuje fantove starše, da bi srce tudi dobil. Zastavitev ponuja zanimiva izhodišča, vendar pa so ta izpeljana preveč razčustvovano in z jasno sodbo, ki se napaja v prikazu težke usode revežev in vsemogočnosti bogataša. S tem pa, v svoji neživljenjskosti in nenamerni karikaturi, posledično ne zareže v srž neke problematike, temveč le reproducira tisto večno obrekovalsko resnico, ki česa več kot obrekovanja niti ne zmore doseči in se tako v resnici napaja na istem mestu kot moment, ki ga na videz kritizira.
Brskanja nam tako načeloma nudijo v branje besedila, ki niso nič manj kot to, kar od pisatelja Möderndorferjevega kova pričakujemo. Posameznim izrazito presežnim tekstom se na žalost pridružita še Življenje (ki z izjemo osrednjega tragičnega dogodka ne ponuja dosti) in naslovno besedilo. Tako se zdi, da je zbirka najmočnejša tam, kjer iz navidezno banalnih situacij uspe izluščiti dober vpogled v neko širšo problematiko. Takrat, ko nimamo občutka, da želi vzpostavljati literarno resničnost nekoliko na silo.
Pogledi, let. 7, št. 1, 13. januar 2016