Med učbenikom in filozofsko razpravo
Rok Svetlič: Filozofija človekovih pravic. Univerzitetna založba Annales, Koper 2011, 255 str., 15,66 €
21. 04. 2012
Razmišljanje o človekovih pravicah je razmišljanje o mejah političnega dialoga. Naj je govor o religioznem obrezovanju dečkov, pravici dveh žensk ali dveh moških do družinske skupnosti ali pa o trgovanju z avtoritarnimi režimi, ko debata zadene ob spoštovanje človekovih pravic, politično argumentiranje navadno omaga in nasprotnikove trditve lahko izpodbije kvečjemu sklicevanje na še eno, še bolj osnovno človekovo pravico. Človekove pravice so kot aduti pri kartah, zato ni čudno, da jih v političnem diskurzu vsi tako radi privlečemo na plano. Ampak kaj pravzaprav so?
Knjiga Roka Svetliča odgovarja na to vprašanje predvsem genealoško. Svetliča ne zanima toliko filozofsko-analitska ali pravniška definicija človekovih pravic, kot premiki v zahodni filozofski misli, ki so privedli do bolj ali manj koherentnega koncepta, kakršnega poznamo danes. Posledica tega je, da avtor ne teoretizira o politično bolj žgočih vprašanjih – katere pravice pravzaprav so tiste osnovne? –, kar morda razočara, saj Svetlič v predgovoru namigne, da lahko k »fiasku človekovih pravic« pripelje ravno njihova »nekritična in zaletava ekspanzija«, čeprav pozneje ne utemelji, kaj bi se lahko štelo kot takšna razširitev koncepta in kaj ne. A k sreči je že zgodovina koncepta poučna sama po sebi.
»Človekove pravice so kot aduti pri kartah, zato ni čudno, da jih v političnem diskurzu vsi tako radi privlečemo na plano. Ampak kaj pravzaprav so? Knjiga Roka Svetliča odgovarja na to vprašanje predvsem genealoško.«
Ta zgodovina se pri Svetliču začne z »nenapisanimi zakoni« v Sofoklejevi Antigoni, torej z mislijo, da obstaja red – v tem primeru moralna zavezanost častnemu pokopu mrtvih –, ki presega sicer legitimno oblast polisa. Zakon nad zakoni je rdeča nit, ki nas privede preko antičnega pojmovanja naravnega prava in krščanske ideje o enakosti vseh ljudi do razsvetljenskih mislecev (Svetlič analizira dela Grotiusa, Hobbesa, von Pufendorfa, Locka in Rousseauja), ki vzpostavijo pojme, kot so družbena pogodba, osebna svoboda in človekovo dostojanstvo. V tej zgodbi je heroj na belem konju, ki nas pripelje do človekovih pravic, Immanuel Kant: Kant je predstavljen kot prvi razsvetljenec, ki morale ne utemelji na človeškem samoljubju, temveč na absolutni moralni zapovedi. Človekov razum, poprej v vlogi snovalca pogodb med surovimi in sebičnimi, a posebej pametnimi opicami, se zdaj povzpne na izpraznjeni božji prestol in nam zapove dolžnosti, ki jih imamo drug do drugega. Človek je s Kantom posvečen v vlogo edine avtonomne živali, ki daje sama sebi zakone, ki je sposobna razmišljati in odločati o svojih ciljih in dejanjih. Človeška avtonomija je tista, ki posamezniku zagotavlja osnovno spoštovanje drugih ljudi: ker je vsak človek »smoter sam po sebi«, ga nihče ne sme uporabljati zgolj kot stvar. Njegova svoboda postane nedotakljiva.
Med spletanjem te zgodovine avtor vseskozi precej spretno balansira med potrebami učbenika in filozofske razprave; dokaj splošni uvodi v vsakega misleca posebej se izmenjujejo z bolj zahtevnimi in ontološko zastavljenimi utemeljitvami njihovih miselnih sistemov. Nekoliko več filozofskega angažmaja sem pogrešal edinole in ravno pri Kantu: glede na posebno vlogo, ki mu jo Svetlič nameni, ni čisto jasno, kako natančno naj človek preide iz nečesa tako splošnega, kot je Kantov kategorični imperativ, v nekaj tako specifičnega, kot so človekove pravice. Več argumentacije pri Kantu bi bilo na mestu tudi zato, ker sta imela vsaj dva misleca, namreč Locke in Rousseau, ki ju ima Svetlič za manj pomembna, neposreden in bistveno večji vpliv na dva najpomembnejša pravna dokumenta o človekovih pravicah – ameriški »Bill of Rights« in francosko Deklaracijo o pravicah človeka in državljana. Kant je v tem času šele dobro objavil svojo Kritiko praktičnega uma.
Velja omeniti tudi Svetličev slog, ki ga odlikujeta pedagoška razumljivost in precizno, logično dosledno razvijanje argumentov. Škoda je le, da se prepogosto skazi v nekam čudno »strokovščino«, na primer: »Ženska je v stari Grčiji bila a priori izključena iz političnega sveta, zato Antigona nikakor ne more fingirati kot nosilec politične pozicije.« Ali pa: »Najprej se regulacija medsebojnih odnosov v mediju prava zgodi na ravni države.« Dobra lektura bi s takimi nevšečnostmi opravila, kot tudi z marsikatero zatipkano besedo ter vsemi »konsekvencami«, »konsistencami« in podobnimi »akademizmi«.
Ni čisto res, kot sem dejal v uvodu, da Svetliča zanima zgolj genealogija; drugi, bistveno krajši del, ki se zdi bolj uvod v prihodnjo polemiko, se dotakne nekaterih vprašanj, ki zaznamujejo sodobno problematiko človekovih pravic. Zanimiv in podroben je popis nestrinjanj in kompromisov, ki so vodili do končne formulacije Splošne deklaracije o človekovih pravicah Organizacije združenih narodov iz leta 1948; temu sledita najprej debata o »zahodnosti« človekovih pravic in nato njihovo umeščanje v bolj splošno sliko človekove etike. Pristop k slednjemu problemu je heideggerjanski in posebej originalen (čeprav kratek). Če nekoliko parafraziram, je človek po smrti krščanskega Boga v čakalnici, vendar, tako Svetlič, naj ne hiti ustanavljati novih cerkva in velikih ideologij, temveč naj se zateče v kulturo strpnosti, kamor sodijo tudi človekove pravice. Kljub naklonjenosti Kantu Svetlič zahodne demokracije s človekovimi pravicami vred ne vidi kot zmagovite manifestacije neustavljivega razsvetljenskega razuma, ampak kot »najboljši način čakanja«, kot pač najboljše, kar imamo. Oziroma, naj pristavim, kot najboljše zagotovilo, da se v svoji moderni moralni zmedenosti med seboj ne pobijemo. K tej misli bi se bilo vredno vračati.
Pogledi, št. 7, 11. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
