Mrtvi Bileamovi prvorojenci
Nick Cave: Ko je oslica zagledala angela. Prevod Andrej Pleterski. Modrijan, Ljubljana 2011, 328 str., 33,10 €
10. 06. 2012
Rojen v Avstraliji, a z neizbrisnim pečatom življenja v Evropi in dolgoletnim predelovanjem ameriške glasbene zapuščine je Nick Cave eden najpomembnejših nosilcev »svete trojice« izročil Evrope, ZDA in Avstralije. Čeprav naj bi dogajanje svojega romanesknega prvenca postavil nekam v južno Louisiano, nas to vendarle ne sme tolikanj pretentati, da v njem ne bi opazili tudi »neba nad Berlinom« (v istoimenskem filmu se je Cave s svojo zasedbo The Bad Seeds tudi pojavil) in avstralskih ravnic. Cavova proza zagotovo ni nekaj, kar bi dandanašnji hitri konzumenti povprečnih zgodb, ki jih klonirajo velike založbe, odnesli na kak dopust, saj je polna referenc iz zgodovine svetovne književnosti in glasbenega izročila ameriškega juga.
Roman Ko je oslica zagledala angela je prozna sinteza tem, ki jih je Nick Cave obdeloval na svojih ploščah, vse odkar je začel svojo diskografsko pot, s posebno odločnostjo in intenzivnostjo pa od leta 1984, ko je z albumom From Her To Eternity s pomočjo zasedbe The Bad Seeds začel ustvarjati svojo avstralo-amerikano. Parafraza naslova filmske klasike iz leta 1953 z Lancastrom in Sinatro in mala plošča In The Ghetto sta napovedali temačna in zanimiva poglavja cavovske glasbene sage, ki je leta 1989 kulminirala s pričujočim romanom. Ta je na neki način zaključil prvo poglavje fascinacije s trojico ljubezen-bog-umor, ki premore še nekaj podplasti; po vrsti se imenujejo: Elvis Presley/Sun Records+1969, Johnny Cash/Sun Records in Robert Johnson/Howlin' Wolf/Muddy Waters, kar je za sabo potegnilo tudi poetično izročilo bluesa z značilno numerologijo (sedem; pesem Wings Off Flies). Sem sodi še ime Leonarda Cohena, čigar epohalni roman Lepi zgubljenci (1966, pri nas Mladinska knjiga, 1996 in Modrijan, 2009) je ena od ključnih referenc vzdušja v Oslici, priredba njegove pesmi Avalanche pa uvaja album From Her To Eternity. Leta 1986 je z albumom priredb Kicking Against The Pricks postalo jasno, da je pomemben del cavovske enačbe tudi Roy Orbison s svojimi napetimi in himničnimi ljubezenskimi vzdušji (Running Scared). Negotova intima, temni svetniki, maščevalni bog in odrešenje – to je druga najvidnejša podplast romana.
»Za tako kompleksen roman, ki bi mu težko določili »kratko vsebino«, je bilo treba nujno izumiti nov, kompleksen jezik.«
S priredbo Elvisove pesmi (napisal jo je Mac Davis) iz leta 1969 na prvem samostojnem albumu in nadaljevanjem parafraziranja elvisovske mitologije z naslednjo ploščo The Firstborn Is Dead ter pesmijo Tupelo, prežeto z misticizmom umiranja (Elvisov brat dvojček je umrl pri porodu) in posledične nemoči je Cave neusmiljeno opredelil svojega romanesknega protagonista Evkrida, v katerem sicer zlahka vidimo tudi nekoga, ki na nebu vidi razvpita Ezekielova kolesa, z njim v korak angela z mečem iz Števil, ki je, kot opozorilo za Bileama in njegovo oslico tudi naslovil roman, iz zemlje pa se protagonistu pod noge in v kosti zajeda rohnenje iz gospelovske pesmi Ain't No Grave Gonna Lay My Body Down. Če se prej še niste lotili Biblije, jo boste v Oslici dodobra spoznali, pri čemer se je treba ponovno vprašati, ali ni odrešenje, ki ga bog v obliki bliska in groma ponuja ubogi pokveki iz louisianskih močvirij, zgolj resignirani glas folksingerja iz istoimenske Casheve pesmi, ki je ena najpomembnejših glasbenih referenc Nicka Cava in hkrati osrednja pesem že omenjenega albuma Kicking Against The Pricks, ki je moral iziti, da je Cave lahko vsaj nekoliko sprostil napetost in dokončal roman. Svojo avstralo-amerikano je sicer v pravem pomenu za nastanek romana lahko zašpilil šele leta 1988 na albumu Tender Prey, ko je s pesmima Deanna in The Mercy Seat povezal izročilo Roberta Johnsona, arogantnih morilcev iz Cashevih pesmi in, zdi se nam, včasih tudi nekakšnega waitsovskega obešenjaškega podtona iz pesmi Walking Spanish (1985), ki je derivat bluesa s svojim neposrednim avtorskim pristopom.
Za tako kompleksen roman, ki bi mu težko določili »kratko vsebino«, je bilo treba nujno izumiti nov, kompleksen jezik. Da je Cave vanj položil čisto vse sloje jezika od vzvišenega bibličnega do povsem pritlehnega vsakdanjega ali še bolj spodnjega z vsemi pripadajočimi psovkami, posledično seveda ni nič čudnega. Samo njegovemu estetskemu čutu gre pripisati, da se ni v tako širok jezikovni nabor tudi pretirano zapletel, ampak ga je izpeljal zelo umerjeno in pretanjeno. Takoj se seveda postavi vprašanje, kako tak jezik prevesti. V rokah manj spretnih prevajalcev bi se utegnilo zgoditi, da bi dobili t. i. »lektorski jezik«, eterično slovenščino, ki bi se izognila vsem žmohtnostim izvirnika. Jezik je namreč tako nabit z referencami, intertekstualnostjo in kontekstualnostjo, da bi brez poglobljenega znanja in prepoznavanja jezikovnih drobcev zlahka izgubili nabor sočnosti, tragičnosti, vsakdanjosti in vzvišenosti, ki je pri tem ključen. Prevajalec je delo opravil brezhibno – treba je zapisati, da roman v prevodu ne izgubi čisto nič temačnosti in svojstvenega cavovskega humorja, ki je v besedah, sintaksi in kontekstu; spretna prestavitev v slovenščino tekstu kvečjemu doda še kak specifičen humoren podton, predvsem v dialogih, ki so sicer večkrat Ahilova peta slovenskih piscev in prevajalcev.
Cave je Oslico pisal nekaj let in sodi v njegovo osebno najtežje obdobje; »halucinogenost« njegovega takratnega življenja je vidna tudi v pisanju, vendar se zdi, da pripomore k večji prepričljivosti protagonista in sveta, ki ga je avtor ustvaril zanj in okrog njega. Danes bi Cave, čist in urejen, Evkrida morda zastavil drugače, kar se je sicer izkazalo tudi pri pisanju drugega romana, ki se mu pozna »rutina« in vsaj zame znotraj Cavovega opusa pomeni svojevrstno razočaranje, tako po avtorski kot izrazni moči. Morda tudi zato fotografija iz novejšega obdobja nekako ne sodi najbolj na ovitek Oslice. Res pa je, da je Cave iz intenzitete iskanja identitet in obračunavanj s temi ali onimi bogovi po letu 1990 prešel v drugačno raziskovanje avstralo-amerikane; z njim je ustvaril nekaj najlepših temačnih ljubezenskih pesmi nove dobe, o pisanju tudi predaval in se kljub nekaj temačnejšim izletom v klavnice in morilske balade otepal jakobovskih borb z bogom.
Pogledi, št. 10, 23. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
