Katja Perat: Davek na dodano vrednost (LUD Literatura)
Na novo soočiti pridevnike in samostalnike
02. 07. 2014
Saj vsi vemo, kdo je Katja Perat. Tista pesnica (pustimo za zdaj njene druge povezane dejavnosti ob strani), ki je leta 2011 vzbudila neobičajno pozornost z zbirko Najboljši so padli, zaradi nje postala najbolj čaščena mlada poetesa zadnjih let, hkrati pa tudi portparolka svoje generacije.
Zaradi dveh stvari: prvič, veliko je medijskih in drugih potreb po javnem izrekanju stališč določene družbene skupine, in drugič, že dolgo ni bilo med mladimi literati nikogar, ki bi bil za kaj takega enako drzen in pripraven. Če želite vedeti, kaj si o tem ali onem misli generacija, rojena konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, vprašajte Katjo Perat! V zadnjih treh letih je tako postala deklica, ki je dovolj pametna, da noče biti za vse, hkrati pa zna tisto, kar naj poteši radovednost, artikulirati učinkovito, toliko bolj, kolikor ni docela v skladu s pričakovanji. Svetlana Makarovič si lahko – ne da bi bila njena enkratnost prizadeta – ob prihodu nove zares izrazite individualke nekoliko oddahne in počije.
A naj ta začetna in povrhnja prolegomena o sociokulturnem aspektu fenomena Katje Perat ne zastre pogleda na njeno poezijo; navržena je bila tudi zato, ker hoče povedati, da imamo opravka z nekoliko večjim pesniškim formatom, z dodano vrednostjo tako rekoč. Njena druga zbirka, Davek na dodano vrednost, je namreč, drugače kot je običajno (zlasti pri mladih pesnikih), primer gradacije. Če so »najboljši, ki so padli«, eksemplarični primer, kako je treba svet, pri recimo dvajsetih, navrtati, in to na tistih toposih, ki morda niso vedno konsenzualni, so pa skoraj zmeraj sprejeti s simpatijami in sočutjem, je nova zbirka, izšla tri leta pozneje, ne poskus konstrukcije, posttravmatičnega uravnavanja – za kaj takega bi bilo v vsakem primeru prezgodaj –, ampak poskus, v katerem naj se dekonstrukcija zaustavi, naj se observacija umiri in preide v refleksijo. Če smo imeli prej notorični cinizem, navdušujočo jezo in generacijsko subverzijo, imamo zdaj določena konservatorska prizadevanja, ki jih spremljajo zamišljenost, žalost in tožba. Morda je natančneje reči takole: svet, o katerem se je lirska govorka izrekala v prvi knjigi, je bil prepoznan kot polomija, ki jo je smiselno inteligentno zmerjati, svet druge knjige je predvsem uganka, ponesrečena kreatura, ki jo je mogoče in potrebno pobožati s skepso.
Funkcionalno preizpraševanje vprašanja o pesništvu
»Res, da je za pomlad ena lastovka premalo, res pa je tudi, da je za očiščenje in pomlajenje ena mlada in čista pesnica veliko.«
A nekaj je obema knjigama brez dvoma skupno; in v ostrini, s katero je zastavljeno vprašanje, med njima ni bistvene razlike. To je vprašanje o pesništvu, in torej o umetnosti. Težko se je na tem mestu odreči še eni digresiji: namreč, že dolgo si na Slovenskem nihče med pesniki ni zastavljal tega vprašanja tako obsesivno in hkrati razsodno, protestniško in sistematično, kot to počne Katja Perat. Pravzaprav vodi tovrstna sled v zadnjem desetletju k enemu samemu pesniku, to je seveda Miklavž Komelj. A če je pri tem ekstatičnem poetoeroditu vprašanje o pesništvu zastavljeno predvsem na ontološki ravni, je pri Peratovi poezija stvar funkcionalnega preizpraševanja. Ne zanima je, kaj poezija je, ampak kako deluje – kako ustrezno je pesniško artikuliranje sveta, koliko sveta v resnici zajame in kako globoko ga razkrije, kdaj in kje je poezija manifestacija ponarejenih pomenov in torej sredstvo lažnega, tavtološkega diskurza. Ta kunštna vprašanja je pesnica razvezala v zaključni poemi, ki jo je ironično uvrstila v samostojen razdelek Pod razno in si v njem privoščila mali ognjemet poetologije za nadaljevalni tečaj.
Toda v resnici ne gre za »razno«, ampak za prvovrstno temo, za poglavje, ki le nekoliko prostodušneje nadaljuje prvo točko dnevnega reda; ta se sicer kot naslov prvega razdelka glasi Smrt in davki. Že prva pesem Razumeti razdalje je na pol razgaljen manifest, kaj se pričakuje, pravzaprav zahteva od poezije. Ni bistvena lepota, ta univerzalna pesniška avra, le prisiliti jo je treba, da je nezavezujoča, / da se pusti opazovati z razdalje, / da ničesar ne zahteva zase – lepota je pač fenomen, ki je v programu te poezije samo za zraven. Bistveno za poezijo/literaturo namreč je, da se s popisovanjem, kar tukaj pomeni z avtonomnim jezikovnim poimenovanjem, naučimo obvladovati svet. Kajti: Izpolniti nemogoče zahteve literature je / učiti se preživeti (sentenca, s katero se knjiga diči tudi na zadnji strani platnic!). Z drugimi besedami: razumeti razdaljo (tisto mero, s katero literatura meri svet) pomeni razumeti življenje. Literaturo potrebujemo zato, da z njeno pomočjo poimenujemo stvari, ki skozi navaden jezik niso vidne, a so za delovanje sveta – in nemara za njegovo harmonizacijo – nujne.
Bitka za moč besede
Toda literatura/poezija ali velika književnost, kot je rečeno v pesmi Povabilo na ples, ima tudi bolj parcialne, zato pa ne manj velike naloge: Gotovo obstaja kdo, / ki se bo pripravljen boriti zanjo, / ki bo pripravljen pretresati vsakdanje besedne zveze / in na novo soočati pridevnike s samostalniki, / nekdo, ki bo jeziku in sebi / sposoben preprečiti laži in posploševanja, / nekdo, ki se mu bo slovenščina globoko priklonila, / potešena po stoletnem pričakovanju. Lepi časi se torej obetajo slovenščini, če jo bodo pestovali pesniki. In tega ni treba jemati ironično, čeprav se na pogled zdi, da je za to kar nekaj nastavkov. Citirano izjavo nadaljuje pesnica z verzoma: Nikar ne obupajte, / samo ne računajte name. In pesem Zbogom, orožje (saj naslov pove vse) konča z naslednjim smrtonosnim udarcem: Počasi, nežno in brez obžalovanj / opuščam književnost, / ker še Milan Kučan ve, / da so sanje dovoljene samo izjemoma, / nov dan pa je treba izbojevati / z nepredstavljivo natančnostjo. Toda ali ni tako, da tukaj ne gre za ironijo, ampak za malodušje?
Bitka za književnost, za moč besede, pravzaprav za njeno renesanso, je torej neizbežna in vroča – in kar zadeva Katjo Perat, smo že sredi nje! Na tem mestu pokličimo na pomoč njen spis načelne narave, s katerim je vizitirala nekatere dele Slovenije. Že naslov je tak, da zahteva pot pod noge: V deželi pesnikov in kmetov. Avtorica v njem ugotavlja, skladno z nekaterimi že upesnjenimi stališči v prvi knjigi pač, da je enako kot s poezijo križ tudi z njeno refleksijo. In povzema: »Največja žrtev te nezmožnosti artikulirane razprave, v kateri biti za ali proti ni stvar osebnih zamer, temveč argumentiranih stališč, je seveda literatura, oziroma v našem primeru lirsko pesništvo, ki sredi brezpredmetnega govoričenja tone v redundantnost in izgublja svoje dostojanstvo.«
Skratka, slovenski poeziji se godi slabo, in to po njeni krivdi, njen problem je, če ga povemo v jeziku naturalizma, da se je spričo vse narodotvorne, mitizirane in podedovane obilnosti znašla v degenerativnem procesu. Potrebna je sveže krvi in Katja Perat ji jo daje – tako z močjo svoje lastne poezije kot z močjo svoje radikalne refleksije. Res, da je za pomlad ena lastovka premalo, res pa je tudi, da je za očiščenje in pomlajenje ena mlada in čista pesnica veliko.
Eksistencialije
Namreč, tu ne gre le za razodetje, da je (slovenska) poezija potrebna ozdravljenja, kar je pravzaprav dodana vrednost konkretne pesniške avanture, tudi osnovno blago, ki ga ta zbirka ponuja, je precej prvovrstna pesniška roba. Nanaša se na dve, tri eksistencialije, ki skupaj sicer ne tvorijo neke kompaktne inspirativne zgodbe, se pa vsaka zase ponaša s tisto izpovedno ostrino, ki subjektivnost spreobrača v prepričljivost. Ena takšna eksistencialija je ljubezen, ki ima v tej poeziji izrazito ambivalenten položaj. Ne gre samo za erotiko, sploh ne v neposredni formi, ampak tudi za čustvo, ki meri na etično zavezo med ljudmi, na dom in pripadnost. Tako imamo na eni strani izjavo (v pesmi Ljubezen), da je ljubezen lom svetlobe in veš, / da ne vzdrži. / Ničesar ni, / kar bi strah lahko zadržalo na varni, trajni razdalji, na drugi strani pa preprosto konstatacijo o svetu: Čeprav ni nobenega zagotovila, / bi morda koristilo, / da bi ga kdo objel (Pesniki plitkih strasti). – Druga takšna eksistencialija je občutek temeljne negotovosti oziroma poskus njenega obvladovanja, ki se kaže v spodletelih poskusih, kako se prebiti skozi noč, / rokovati s strahom, / vsakič na novo nekaj narediti prav (Pogum).
Tretja eksistencialna disonantnost pa je latentno priklicevanje določene zavetnosti; ta poezija bo prenesla, če jo imenujemo še bolj naravnost: medčloveške topline. Tu gre za krhko sfero, kjer se zbirajo oblaki primarnega lirizma, ki ga na prvi pogled ni videti, in tudi vse tisto, kar smo o tej poeziji povedali doslej, ga ne razodeva. Vendar nas nenaden dež v vrtu zvečer ne bo presenetil (V vrtu zvečer), prav tako ne zaključna verza naslednje pesmi (Cesarstvo v zatonu): Žalost pride nenapovedano in se predolgo zadrži. / Za zidovi nenaseljenega mesta tone večerno sonce.
Posebno poglavje bi morali posvetiti kratkemu drugemu razdelku Sedem, kjer gre za virtuozno, aforistično skeniranje sedmerih naglavnih grehov – vendar ga ne bomo. O poeziji, kjer se direktni jezik davkarije meša z lirizmom pomanjkljive gotovosti, oboje pa preveva docela transparentna želja po družbeni prekuciji, bo tako in tako še govora.
Pogledi, let. 5, št. 12, 24. junij 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
