O nenehno umirajoči knjigi
Adriaan van der Weel: Spreminjanje naše besedilne zavesti. Prevedla Dušanka Zabukovec, spremna beseda Miha Kovač. Cankarjeva založba (Bralna znamenja), Ljubljana 2014, 253 str., 29,95 €
19. 05. 2015
Če pričujoče besedilo prebirate na spletni strani, ste najbrž spotoma ugotovili, kdaj izide naslednja številka Pogledov, morebiti ste po novem poučeni tudi o prispevkih s sorodno vsebino in drugih prispevkih pišočega. Verjetno vam je v oči padel kakšen oglas, minuto pred tem ste preverili e-pošto, mogoče boste to storili še večkrat – kar med branjem tega besedila. A naj ta opis ne zavede. Obstaja velika verjetnost, da ste, oboroženi s pametnim telefonom, tablico in prenosnim računalnikom, pobrskali za nizozemskim piscem in njegovo knjigo, četudi ste hrati v rokah držali tiskano izdajo dotičnega časopisa.
Nekako tako bi bilo mogoče ponazoriti bistvene zaključke van der Weelove raziskave. Ne spreminjajo se zgolj mediji, ki nas obdajajo, temveč tudi naša besedilna zavest, ki je začela sovpadati z naravo medmrežja. Slednje pomika bralca od paradigme dolgih in poglobljenih besedil, ki zahtevajo temu primerno branje, kot alternativo pa ponudi kopico bolj ali manj natančnih in skrajno zgoščenih informacij. Te pa so le delček mozaika prebranega, ki se (z »brskanjem in klikanjem«) vzpostavi za vsakega bralca na novo. Lahko bi zaključil, da je tako znanje od dobrega poznavanja ene tematike prešlo k pavšalnemu poznavanju širokega nabora področij.
To nima opraviti zgolj s spremembo naše besedilne zavesti, temveč postaja nujen element vsakodnevnega sprejemanja informacij. Avtor opozarja, da je za kritično opredelitev do neke vsebine v digitalnem redu pristojen bralec sam. Medmrežje je, zaradi izredno nizkega praga dostopa, kvalitativno nehomogen prostor. Za (tudi navidezno strokovnimi) prispevki se lahko skrivajo uporabniki s takšnim in drugačnim znanjem in nameni. Van der Weel tako opozarja na razmah amaterizma in na preštevilne zapise – okruške, ki bralcu sami na sebi ne ponudijo veliko, mogoče pa spodbudijo njegovo željo, da se o neki tematiki pouči sam. Kot izjemo avtor izpostavi profesionalne medije, ki le prenesejo svoje skrbno urejene prispevke s papirja na splet. Vendar pa se zdi, da je na tem mestu treba dodati, da je nehierarhičnost spleta (ki za zdaj do neke mere še velja) tudi tista, ki daje glas sicer spregledanim alternativnim glasovom – žvižgači bi brez internetnega dostopa bržkone dosegli neprimerno manj.
Toda kako se sploh opredeliti do novega informacijskega reda, ki je v našem vsakodnevnem življenju tako zelo prisoten? Najprej bi bilo treba vnemar pustiti etične in kvalitativne sodbe, ki se po avtorjevem prepričanju napajajo iz strahu pred novimi tehnologijami. Kakor je Platon do pisave čutil zadržke, saj bo ta povzročila pešanje posameznikovega spomina, in kakor so kritiki Gutenbergovega izuma videli nevarnost razvrednotenja besedila, tako se tudi kritiki e-branja radi sklicujejo na svojo čustveno navezanost na papir in opozarjajo na bralčevo razpršenost pozornosti ob branju besedila v okviru elektronskih medijev.
»Avtorjev eruditski zamah zahteva vsaj bežno poznavanje zgodovine, knjige kot medija in nekaj osnov o informatiki, vendar pa hkrati bralca s ponavljanjem bistvenih informacij in potrpežljivostjo tudi nekoliko razvaja.«
Platon je imel prav, Homerja zna dandanes bržkone le malokdo na pamet, tudi kritiki tiska so se morali soočiti s porastom trivialne literature in shematskim opremljanjem knjige, vendar pa znamo v pojavih pisave in tiska vsi kaj hitro najti nesporno dobre lastnosti in najbrž bomo lahko podobno nekoč odgovorili kritikom e-branja. Tako dolgo napovedovana »smrt knjige« na dolgi rok ni nič nenavadnega, ne nazadnje zgodovina knjige kot medija predstavlja le delček zgodovine zapisane informacije, da o govorjeni besedi sploh ne govorimo. Bistveno je namreč razumevanje medija, ki nosi besedilo, in prav tu se pojavi glavna težava prenosa, ki se odvija in se bo odvijal še bolj bliskovito. Zaradi naše posvojitve reda knjige namreč poskušamo vse modalnosti tiskanega besedila prenesti v novi medij, čeprav se ta ponaša z drugimi zakonitostmi, ki jih moramo šele dodobra spoznati. Naše delo je pri tem oteženo, saj bi bilo nove medije treba opazovati z določeno distanco, kar pa je, zaradi njihove vpletenosti v naše vsakodnevno življenje, onemogočeno. Kako naj sploh pišemo o novi tehnologiji, če jo hkrati uporabljamo za raziskovanje naše teme in zapisovanje rezultatov?
Prav to nerazumevanje se najbolj očitno kaže na institucionalni ravni. Način dela v izobraževalnih institucijah ne odraža življenja, ki ga poznamo od doma. V šolah še vedno vlada red knjige, preverjanja znanja niso prilagojena novi besedilni zavesti, poučevanje z novo tehnologijo pa je prej izjema kot pravilo. S podobnim problemom se sooča tudi (slovensko) knjižno založništvo, ki le počasi stopiclja po poti e-knjige, ki bi lahko na neki točki popolnoma izrinila tiskano. Miha Kovač v spremni besedi posredno opozori na neskladnost med slovenskim in tujim založništvom. Slednje bi lahko, brez pravočasnega ukrepanja, zamajalo domače založništvo, s tem pa zadalo tudi udarec slovenski pisani besedi.
Toda pustimo fatalizem ob strani. Kljub vsemu gre za predvidevanja, ki jih sicer moramo upoštevati, vendar pa ne odražajo nujnega razvoja dogodkov. Van der Weel se vendarle osredotoča predvsem na razvoj besedilne zavesti. Zanimajo ga oralna kultura, prve pisave, papirus, pergament, kodeksi, tiskana knjiga v različnih stopnjah razvoja in zadnja velika prelomnica – razvoj sodobne tehnologije. Vse navedene teme so popisane z natančnostjo, ki ničesar ne prepušča naključju in se lahko ponaša s številnimi referencami. Knjiga bo morebiti presenetila s popisom nenavadno dolgega in razburljivega razvoja računalniške in internetne tehnologije, z ugotovitvijo, da medij, na katerem je najti besedilo, odločilno vpliva ne samo na način branja, temveč tudi na družbeno dogajanje in celo razvoj človeških možganov. Avtorjev eruditski zamah zahteva vsaj bežno poznavanje zgodovine, knjige kot medija in nekaj osnov o informatiki, vendar pa hkrati bralca s ponavljanjem bistvenih informacij in potrpežljivostjo tudi nekoliko razvaja – če nam kaj slučajno, uide pa so tu še vedno spletni iskalniki.
Pogledi, let. 6, št. 9, 13. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
