O živih besedah in upanju
Charles Péguy: Preddverje skrivnosti druge kreposti. Prevod Gorazd Kocijančič. Celjska Mohorjeva Družba, Celje 2012, 184 str., 19 €
22. 04. 2014
Charles Péguy (1873–1914) je domala povsem neznana persona v slovenskem literarnem prostoru. V prevodu smo ga lahko brali v nekaterih redkih revijalnih objavah, denimo leta 2001 v reviji Tretji dan v prevodu Marka Marinčiča. Kocijančičev prevod druge izmed treh Péguyjevih pesnitev, povezanih z Ivano Orleansko, Preddverje skrivnosti druge kreposti, je torej prvi poskus celovitejše predstavitve avtorja slovenskemu bralcu, čeravno gre morda pri tem, kot pravi prevajalec, za »na videz nerazumno početje«. O strukturnih pogojih, ki pravzaprav omogočajo relevantnost teze o kronotopni neprimernosti prevajanja (in s tem uvajanja) Péguyja v slovensko družbo 21. stoletja, Kocijančič pronicljivo razpravlja v spremni besedi, ki brez dvoma poglablja izkušnjo Preddverja in predstavlja obvezno sekundarno čtivo.
Ideologija in resnica
Kljub morebitnim hermenevtičnim zagatam, ki jih dandanašnji postavlja tujost Péguyjevega verza, ne morem zanikati preprostega dejstva, da me Preddverje nagovarja mnogo bolj kot glavnina priznane sodobne slovenske poezije. Kljub temu pa ima ta naklonjenost svojo ceno: od kritika namreč zahteva osebni zastavek, angažiranost, ki se zdi v skromnem, nemara celo neznatnem deležu sorodna življenjski in intelektualni drži avtorja pesnitve. Premnogi slovenski bralci se bodo zato na široko ognili katolicizmu Péguyjeve poezije, katere protagonisti – božje kreposti z deklico Upanjem na čelu, Sveta Devica, angeli in svetniki itn. – povsem mimobežijo njihovo moderno koncepcijo družbe, ki je – ironično po Péguyju – »svet blagostanja brez Jezusa«.
Da bi se izognili redukciji problema recepcije na vprašanje ideološke (ne)kompatibilnosti, je nujna premestitev zagate, in sicer na vprašanje resnice. Péguyjeva poezija, rojena iz globoke krščanske izkušnje, z resnico ne mešetari, ampak si vseskozi prizadeva za njeno provizorično ubeseditev in slavljenje. Takšna zavezanost izrekanju najbolj temeljnih spoznanj o svetu pa nikakor ne predpostavlja rigidnega ponavljanja miselnega sistema, »na katerem bi se sedelo« (kathédra), ampak zagovarja nenehno gibanje in iskanje pomenljivih manifestacij vseprisotne sinergije med vsemogočnim stvarnikom in njegovim stvarstvom. Forma Preddverja je v tem smislu povsem skladna z dinamičnim odnosom pesnitve do krščanske resnice sveta: gre za enoten, zdaj počasneje, drugič hitreje umerjen tok jezika, ovenčan z vrtinčenjem in odmevi že izrečenega, ki ga na svoji dolgi poti od devete do sto šestdesete strani prekinjajo za precejšnje vsebinske transformacije razmeroma nepomembne cezure. Preddverje je potemtakem primerljivo z razklenjenim Ahilovim ščitom, je nekakšen literarni izbruh katoliškega kozmosa in sinekdoha za to, kar nikoli ne more biti v celoti ubesedeno.
Brezskrbno blebetanje in živo meso
V tem trenutku je morda že jasno, da bodo bralcem brez religiozne izkušnje lepote Péguyjeve poezije ostale nedostopne. Estetika Preddverja se namreč v celoti osvobaja spon sekularnega esteticizma in zato, kot pravi Kocijančič, zahteva »novo estetiko«, ki ne pozna vrzeli med formalno-estetsko in duhovno, etično-religiozno dimenzijo literarnega dela. Péguyjeve besede zato niso vakuum, ki se lahko napolni s čimerkoli, ampak so žive entitete, ki težijo k svoji biti, k izpovedovanju resnice o svetu. Prav v tem se zdi Preddverje v diametralnem nasprotju s sodobno ludistično estetiko. Čeprav Karlo Hmeljak, lanski Veronikin nagrajenec, v svoji poeziji sorodno s Péguyjem izraža skrb nad izpraznjenimi besedami (»Obesedovanje tega, kar je, se mora upreti; izreči mora upor tega, kar je, proti temu, kar iz tega, kar je, naredijo besede«), mu v resnici ne uspe prekiniti z »brezskrbnim blebetanjem« vsakdanjih diskurzov oziroma, če sem natančnejši, pesnik ne zmore prepričljivo preseči tovrstnega izpraznjenega modusa. Pri Péguyju se svet in milost, črka in duh družita neposredno, saj avtor verjame v dolžnost in privilegij, »da ohranjamo žive besede življenja, / da jih hranimo s svojo krvjo, s svojim mesom, s svojim srcem, / besede, ki bi brez nas raztelešene upadle«. Besede niso arbitrarne, še manj pa prazne in mrtve tvorbe; »Jezus Kristus, moj otrok, nam ni dal konzerv besed,« in kakor je bil on »prisiljen vzeti telo, obleči se v meso, [...] tako moramo mi, ki smo meso, od tega imeti korist, / imeti korist od tega, da smo meseni, da jih ohranimo, / da jih spet ogrejemo, da jih hranimo v sebi, žive in mesene«. Hmeljak se brani duha, njegov smisel je smisel razpomenjenih besed, zato ostaja blebetav. Mrtvo besedo namreč razgalja zgolj tako, da jo ponovno reproducira, pozabi pa jo naseliti v toplo, živo meso pristne izkušnje sveta.
»Preddverje je subverzija ideologije blagostanja, je zaobrnitev modrosti modernega sveta v norost in barbarstvo, saj se ta kaže kot sredstvo produkcije pohlepnega sveta s kroničnim pomanjkanjem svetega.«
Preddverje bi lahko opisali kot serijo preroških meditacij z lajtmotivom Upanja kot središčne, najtežje dosegljive teologalne kreposti, ki jo pesnik materializira v podobi otroka, male deklice, ki vleče za sabo po poti odrešenja svoji starejši sestri, Vero in Ljubezen. Ena izmed najlepših je meditacija o spokoritvi in spreobrnjenju, ki gradi neposredno na priliki o izgubljeni ovci (Lk 15, 1–7), v nadaljevanju pa seveda tudi na priliki o izgubljeni drahmi in izgubljenem sinu. Lirski subjekt se emfatično čudi nad Božjo besedo, motri in nagovarja njene drobce, kakor da jo s številnimi vprašalnicami želi prisiliti, da mu izda svojo skrivnost:
»Kako vznemirljivo je to. / Kakšna je ta moč, ta skrivnost, kaj mora potemtakem biti tako izjemnega / v spokoritvi, / da je ta grešnik, / da je eden vreden kot sto, ali vsaj devetindevetdeset [...] Zakaj, kakšen je ta misterij, kakšna je ta skrivnost, sumljivo je, kako, zakaj, v čem bi bila / ena duša vredna toliko kot devetindevetdeset duš, to je malce krepko. / Vse to je malce krepko, če premislimo. / Kakšna spletka je to. [...] To je krivično.«
Subverzija ideologije blagostanja
Toda prepoznana norost Božje besede se nemudoma preobrazi v najvišjo modrost (1 Kor 3, 18–19): vrednost izgubljene ovce je prav v tem, da je vzdramila pastirja, »zaradi nje je vztrepetalo Božje srce. / S samim trepetom upanja. / V sámo Božje srce je uvedla teologalno Upanje«. Péguy se v Preddverju kaže kot pesnik skrivnostne bližine Boga in človeka, ki je zvezana z vzajemnim upanjem, »z nerazvezljivo vezjo«. Bog namreč potrebuje stvarstvo, »postavil se je v to, da potrebuje svojo stvaritev [...] Tako rekoč obsodil se je tako, obsodil na to. [...] On, ki je vse, potrebuje to, kar je nič«. Pesnik torej zaobrne motrenje človekove ničnosti in odvisnosti od Božje ljubezni tako, da izpoveduje samoizničenje Boga Očeta in slavi njegovo lastno nemoč, »kajti če bi obstajala samo Pravičnost in ji Usmiljenje ne bi mešalo štren, / kdo bi bil odrešen«.
Za Boga po Péguyju sta Vera in Ljubezen evidentni, razumeta se sami po sebi: da ne bi verovali in ljubili, bi si morali delati silo, plavati bi morali proti toku. Upanju pa se Bog čudi, upati je težko, človek namreč tako zlahka obupa in to je njegova velika skušnjava. Preddverje je zagotovo tolažba in spodbuda k upanju, toda k upanju v koga in na kaj? Kontekstualizacija se ponuja kar sama; je mar Péguyjeva parakleza priročen diskurz dominantne ideologije, ki poskuša utrditi pasivno upanje ljudstva, da bo današnja kriza vendarle končana in da se bomo jutri vrnili v čas blaginje? Nikakor, kajti Péguy ne pesni o sekularnem upanju, ne pesni o zaupanju v moč človeka, da se lahko nonšalantno odreši z lastnimi rokami, in še manj, da ta odrešitev sestoji iz materialnega zadoščenja, ampak slavi upanje v Boga, njegovo milost in previdnost. Preddverje je torej subverzija ideologije blagostanja, je zaobrnitev modrosti modernega sveta v norost in barbarstvo, saj se ta kaže kot sredstvo produkcije pohlepnega sveta s kroničnim pomanjkanjem svetega.
Pogledi, let. 5, št. 7, 9. april 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
