Okus po otroštvu in vonj po poletju
Uroš Zupan: Visoko poletje na provincialnih bazenih. LUD Šerpa, Ljubljana 2011, 161 str., 15 €
05. 05. 2012
Le redki pisci znajo iz kamenčkov preteklosti sestaviti tako živ mozaik kakor Uroš Zupan. Zupan namreč natanko ve, kje pripoved potrebuje slapove besed, in – kar je še bolj pomembno – ve, kdaj mora zajeti sapo in narediti premor. V teh premorih tudi bralca ponese v preteklost, na kopališča lastnega otroštva, med simpatije lastnega odraščanja in v glasbo lastnega življenja. Polna nasičenih premorov je tudi zadnja zbirka esejev Uroša Zupana, Visoko poletje na provincialnih bazenih, v kateri praska po globinah svoje notranjosti, dokler pred njim (in bralcem) vsaj za hip znova ne zasije delček izgubljenega časa.
Pred več kot desetletjem je Zupan v zbirki esejev Pesem ostaja ista (Založba Obzorja, 2000) napisal, da omejen besednjak ne more opisati občutkov, ki človeka navdajajo ob poslušanju glasbe, hkrati pa za priklic občutij zadostujeta ime izvajalca in naslov plošče. Nato je dodal: »Drugih besed skorajda nismo potrebovali. Kot da meje jezika ne bi bile tudi meje našega sveta.« A njegovi eseji o preteklosti so pravzaprav le iskanje besed, ki bi se skladale z mejami sveta. Ko govori o otroštvu, pravi, da to pomeni »iti vase in biti v sebi ure in ure in nikogar srečati«. Tedaj bralec postane utrujen ob misli na to, koliko let se že ni zatekel sam vase in odklopil sveta, koliko časa se že ni omamljen zbudil iz stanja najgloblje zamaknjenosti, ki jo je spremljalo le oddaljeno čebljanje lastnih ust. Bralec zavzdihne, težko pogoltne slino in nadaljuje z branjem, vedoč, da se zamaknjenost otroštva nikoli več ne bo vrnila.
Uroš Zupan se potaplja na dno bazena spominov in se na različnih točkah iz globin znova odriva proti površju, da zajame sapo in lastne spomine prilepi na skupno resničnost. Odrine se od oprijemljivih stvari, ki nas vse vračajo v preteklost: od pretresljivih mladostnih romanov, denimo Dečkov Pavlove ulice Ferenca Molnárja, od branja stripov ter od hrustanja pomfrita, ki ima za več generacij enak učinek kakor v lipov čaj namočene Proustove magdalenice. Dotakne se mladostniške hierarhije na kopališčih in prebijanja proti vrhu, poslušanja radia in plošč – vsega, kar prinaša spomin na mladost; predvsem na poletja mladosti. Poletje je namreč najlepši letni čas pa tudi letni čas, ki v spominu pusti največ sledi.
»Le redki pisci znajo iz kamenčkov preteklosti sestaviti tako živ mozaik kakor Uroš Zupan.«
Že v predzadnji zbirki esejev, Rilke proti Novim fosilom (Študentska založba, 2009), je Zupan povedal, da mora imeti najprej vonje, potem zvoke in nato svetlobo, da se lahko dotakne tistega, kar je obešeno na zrak in obnavlja spomine. »Ne poznam nobene droge, ki bi to delala namesto mene in zame,« priznava in dodaja: »Bojim se jemati droge, zato pišem.«
Pa saj je potapljanje do dna izgubljenega časa podobno jemanju drog: človek ne ve, kako globoko bo šel, in tudi ne, ali bo sploh še kdaj priplaval na površje. Zupanovo pisanje z bralčevih najbolj oddaljenih spominov dviguje prah in opozarja, da je minilo tudi tisto, za kar sploh ni vedel, da je minljivo. Ni univerzalnega recepta za brskanje po spominu. A če je vaš najljubši letni čas poletje in vaš element voda, če pomnite okus svojega otroštva in se naježite, ko slišite Cesto Tomaža Pengova, boste delček lastnega izgubljenega časa našli tudi v delu Uroša Zupana.
Pogledi, št. 8, 25. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
