Po domače
Rihard Verčkovnik, veteran prve svetovne vojne, v kateri je izgubil nogo, se po vojni ustali v mariborski Poljski ulici, na desnem bregu Drave. Novo življenje zaživi z Ano, vdovo padlega prijatelja, k sebi sprejmeta tudi klateškega volčjaka Ričija. Vendar mir ne traja dolgo. V drugi svetovni vojni se invalidu Rihardu ni treba več boriti, a ga to ne obvaruje pred smrtjo: najprej med bombardiranjem umre Ana, nato tudi volčjak izgubi okončino, nato pa ruševine pokopljejo še Riharda. Volčjak spet postane klatež, dokler ga z drugimi klateškimi psi ne »počisti« nova povojna oblast.
Zgodba, s katero se začne roman, je pravzaprav novela enega izmed romanesknih junakov, profesorja Jožeta Ferka. Poljska ulica se po vojni najprej preimenuje v Protiimperalistično, po sporu s Stalinom in obratu Jugoslavije na zahod pa seveda tudi to ni več ustrezno. Jože Ferk predlaga »Pasjo ulico«, a je predlog sublimiran v »Luksovo«; šele po osamosvojitvi, ko se imena spet menjajo, postane ulica prav zares Pasja. Pasje so tudi usode večine njenih prebivalcev: skozi desetletja spremljamo zagrenjenega igralca, ki mu v gledališču ne podelijo nobene glavne vloge, v ljubezni razočarano učiteljico, potomca slovenskih Nemcev, ki svoje komplekse rešuje z zagrizenim slovenskim nacionalizmom …
Zdi se torej, da želi roman skozi prizmo mnogoterih zgodb opisati premene zgodovine in njihove posledice. Težko bi rekli, da mu ta naloga uspe. Partljičev pripovedovalec mestoma sicer zaide v dolge zgodovinske razlage, ki zadostno poskrbijo za spoznavno plat bralskega užitka; razmeroma prepričljivo opiše tudi mariborsko osamosvojitveno dogajanje. Vendar so zaključki njegove zgodovinske panorame po eni strani preplitvi, po drugi pa že davno slišani. Njegov oris jugoslovanskega obdobja je tako precej stereotipen: višji funkcionarji so militantni in kolerični, nižji funkcionarji oportunisti, učiteljice zagrete za Cankarja in tradicijo, operne pevke primadonaste. Prav tako ni nič novega Partljičev prikaz poosamosvojitvene dobe. Da se je razplamtel slovenski nacionalizem – že vemo; da imajo veterani sprtih strani državljanske vojne pravzaprav mnoge skupne točke, vsaj v smislu kolektivnih manifestacij – smo prav tako že slišali. Romaneskna obdelava teh že precej zdelanih tem slovenske zgodovine žal ne prinaša nobenih novih uvidov.
Po drugi strani tudi osebne zgodbe Partljičevih protagonistov niso niti izredne niti izredno opisane. Čustva, ki premetavajo junake – sla, kolerični nacionalizem, častihlepje … –, jih prevzemajo preveč scela in jih spreminjajo v tipske osebnosti. Tipskost seveda ni slabost sama po sebi, v avtorjevih dramskih delih pogosto pripomore h komičnosti, vendar se dramski refleks, presajen v romanopisje, ne obnese. Jezik v romanu je tako pretežno »didaskaličen«, misli junakov posredovane v preprosti maniri poročanega govora, psihologija pa ostaja na opisnem površju: bil je siten, bila je v zadregi, jezil se je, ljubezen se je preselila v spomin, jo je stisnilo pri srcu. Z izjemo nekaj popisov sanj jezikovno drznejših introspekcij niti ni.
Strategija Partljičevega jezika je tako le gola razumljivost. Z nekaterimi stavki sicer izkazuje dober smisel za govorjeni jezik (»Mu je bil tudi priča na poroki.« »So ga bergle … prav dobro nosile.«), v začetnem delu je besedišče tudi prijetno začinjeno s stilno zaznamovanimi izrazi (špliterji, mesingasta žnola, kraherl, flieger alarm), na dolgi rok pa tak pristop postane nezadosten, prepovršen. Ob koncu knjige bralec dobi celo namig, da bi utegnilo biti vse, kar je doslej prebral, pravzaprav delo Jožeta Ferka: kinološko društvo mu izda knjigo zgodb z istim naslovom kot roman. V tem smislu je jezik romana kar preveč prepričljiv: prej kot kaj drugega se Pasja ulica res zdi delo ljubiteljskega pisca, ki svojo prozo objavlja v lokalnih revijah.
Ker pa bralske izkušnje ne določa samo tekst, pač pa tudi knjiga kot celota, si posebno omembo zasluži tudi jezikovni pregled, ki je opravljen odločno prepovršno. Vejice so napačno postavljene ali odsotne; pridevniki se ne ujemajo s samostalniki; namesto predloga z je zapisan s; občasno umanjkajo pomožni glagoli in končna ločila. Prek običajne mere bralske tolerance se tako pojavljajo taki in podobni stavki:
Sestra Pauli, se je zelo razveselila, da se je prebudil …
… na koncu branja so ji skoraj pritekle solze zaradi njihove usode in bila presenečena, da je to napisal njen dedek Jože Ferk.
''Kaj se ti zajebavajo Si bil ti tam? Kdo je predlagal?Kaj imajo zadaj?''
… cela Luksova ulica si je dan pozneje kazala prvo stran časopisa Večer, kjer je bila fotografija s včerajšnji pekrskih dogodkov.
Tone Partljič je uveljavljen avtor, Litera uveljavljena založba: dva razloga, zakaj bi od knjige pričakovali kvaliteto. Pa vendar se zdi, da izdaji Pasje ulice niso botrovali ravno ideali – natisniti knjigo zaradi nje same, njene lastne vrednosti –, temveč bolj pragmatični razlogi: knjiga predvsem kot še en argument za finančna sredstva, kot kurivo kulturnega stroja, ki pač mora biti ves čas v pogonu.
Pogledi, let. 5, št. 1, 8. januar 2013