Pretresljivi utrinki gulaškega bivanja
Varlam Šalamov: Kolimske zgodbe. Prevod Drago Bajt, Lijana Dejak. Spremna beseda Drago Bajt. Modrijan, Ljubljana 2011, 774 str., 54,70 €
20. 09. 2012
Kolimske zgodbe ruskega pisatelja Varlama Šalamova (1907–1982), surove in krute zgodbe o življenju v gulagu, so ena najveličastnejših stvaritev človekovega uma.
Literarna veda se pogosto sprašuje, od kod pride literarni navdih in kdo so avtorji, ki so s svojimi deli vplivali na formiranje pisatelja. A Šalamov je primer, ob katerem ostane brez besed. Dvajset najbolj vitalnih let je namreč preživel v sibirskih gulagih, daleč od svojcev, prijateljev, literatov, prav na koncu sveta. Dobesedno, njegovo delo gre brati z zemljevidom v rokah. Rudniki v Kolimskem pogorju ležijo med Vzhodnosibirskim, Ohotskim in Beringovim morjem. Tako daleč od civilizacije, da je po odsluženi kazni moral delati v gulagih še dve leti kot svobodnjak, da je zaslužil za karto, s katero se je iz ledenega pekla (do minus 60 stopinj Celzija) pripeljal nazaj v civilizacijo.
V Moskvi je znova začel delati kot žurnalist ter pisal tudi pesmi in kratke zgodbe. Toda v prostem času se je predal travmi življenja: med letoma 1954 in 1973 je posvetil novih dvajset let podoživljanju taboriščnega življenja in nastale so Kolimske zgodbe. Voluminozno delo, s katerim se uvršča ob bok velikanom ruske književnosti, kot so Tolstoj, Dostojevski, Gončarov in Solženicin.
»Šele 30 let po pisateljevi smrti je njegovo ingeniozno delo prišlo tudi pred slovenske bralce.«
Mož, ki mu je iz muke in groze uspelo napraviti literarno umetnino. Kar je čudo stvarstva. Kaznjenec Šalamov namreč več let ni videl časopisov in knjig. Si sploh lahko predstavljamo, kaj se zgodi z umom, ki ne prebira več stavkov, ki ne lušči pomena iz napisanih besed?
»Moj jezik, grob rudniški jezik, je bil ubožen, kakor so bila ubožna čustva, ki so še živela okoli kosti. Vstajanje, apel pred odhodom na delo, kosilo, konec dela, znak za spanje, državljan načelnik, dovolite, da vas prosim, lopata, sondažni jašek, razumem, sveder, kramp, zunaj je mraz, dež, juha je mrzla, juha je vroča, kruh, krušni obrok, pusti mi en dim – že več let sem shajal z dvema ducatoma besed. Od njih je bila polovica zmerljivk.«
Toda človek, ki uporablja 24 besed, počasi skrči svoj besedni zaklad na prav toliko besed. Nekega dne stopi na pograd in zakriči besedo: »Sentenca!« ter se začne krohotati. V njem se je iz nič spet porodila beseda, o kateri pa ni imel pojma, kaj pomeni, toda pomenila mu je bogastvo. Takšno, da se je vsak večer bal zaspati, da bi med spancem ne izginila. In vsako jutro se zbujal presrečen, da jo zna še vedno ponavljati. Dan za dnem jo je šepetal, zdaj kričal, z njo strašil sosede in jih spravljal v smeh. Po enem tednu pa ga je prešinilo, kaj pomeni beseda starih Rimljanov: »Minilo je veliko dni, preden sem se naučil iz globine možganov priklicati nove in nove besede, drugo za drugo. Vsaka je prišla s težavo, vsaka se je pojavila nenadoma in posebej. Misli in besede se niso vračale v toku. Vsaka se je vračala posebej brez spremstva drugih znanih besed, in se je najprej pojavila na jeziku, šele pozneje v možganih.«
Ko je v tridesetih letih pisatelj Walter Benjamin poskušal razumeti, kako delujejo možgani pod vplivom droge, je poskusil hašiš in nastala je knjiga Hašiš. Šalamov je šel skozi eksperiment gulaga. Opisoval ga je v kratkih zgodbah, ki so forma taboriščnega bivanja. Vitomil Zupan je napisal roman Levitan ob izkušnji desetletnega zapora, kjer pa kratke prigode vtke v pripoved romanesknega junaka. A njegov ruski tovariš ni bil v zaporu, temveč na prisilnem delu, kjer je posameznik živel in čutil skozi množico drugih.
Šalamov slika pretresljive utrinke gulaškega bivanja. Ko dvojica kocka in je eden ob vse, zakliče k oddaljenemu zaporniku, naj mu da pulover, da ga bo zastavil. Ker se ga ta sredi sibirskega mraza oklepa, mu kvartopirec enostavno prereže vrat. »Saška je razširil roke ubitega, mu raztrgal majico in mu čez glavo potegnil pulover. Pulover je bil lep in kri na njem komaj opazna. Igra je bila končana in lahko sem šel domov. Zdaj sem si moral poiskati novega partnerja za žaganje drv.«
Cinizem je bil modus za simboliziranje grozljive realnosti. Vendar pa sploh ni šlo več za grozljive momente, saj je taboriščna realnost povsem predrugačila obrazce življenja. Ko so pod kamenjem pokopali kaznjenca, sta ponoči dva njegova kolega skrivaj odšla do gomile kamna, izpod katerega sta izvlekla truplo, mu slekla srajco in spodnjice ter si plen razdelila.
Sprememba stvarnosti pa je v svoji krutosti povzročila neverjetno senzibilnost pri kaznjencih.
Strahoviti mraz, ki ga zaporniške oblasti sploh niso merile, da bi ne oprostile zapornikov dela pri ekstremnem mrazu, so slednji prepoznavali tudi brez pogleda na toplomer. »Če se od mraza spusti megla, to pomeni, da je minus 40; če pri izdihu zašumi, pa še ni težko dihati, je minus 45; če opazno loviš sapo, je minus 50; če pljunek zmrzne v zraku, temperatura pade pod minus 55.«
Še v moskovskih Butirskih zaporih so iznašli sistem obveščenosti: vsakega prišleka, vsakega novinca so pregovorili, da jim je še isti večer povedal časopisne novice, govorice in teme pogovorov v Moskvi. A ta zaporniški svet ni prinašal le trdi naturalizem, ampak tudi nadrealizem. Celice Butirskih zaporov so premogle knjige, ki so bile v svobodni Sovjetski zvezi prepovedane. Kako? – Preprosto, knjižni fond je bil sestavljen iz prispevkov zapornikov, medtem ko so naročila in fond državnih knjižnic pregledovali cenzorji.
Sam avtor seveda taborišča ni nikoli priporočal kot šole življenja. To je bil kraj anihilacije. Iz zdravega mladega človeka je v manj kot mesecu ustvaril shiranca. Ljudje so sledili protislovnim merskim enotam. Na smrt sestradani jetnik iz skladišča ukrade zamrznjenega pujsa, stražarji ga lovijo, on pa se zabarikadira v pisarno vodje; preden zasledovalcem uspe vdreti, on požre že polovico zamrznjenega pujska!
Tudi najsrečnejši trenutki so dobili nove oblike. Ko so pripovedovali o najbolj izjemnem dogodku v življenju, je eden iz spomina izbrskal leto 1933, ko je dobil na karte 22 zelenjavnih konzerv, ko pa jih je doma odprl, se je izkazalo, da so bile vse mesne! Drugi je skakal od veselja, ko so ga obsodili na petletno kazen; to ni 10, to ni 25 let, to ni ustrelitev!
Ritem realnosti je jemal vsakršno zanesljivost, oni je bil še včeraj zasliševalec, danes je že sam zapornik. Šalamov se ga spominja po profesionalni resigniranosti. »Fleming« je pripovedoval, da so ga najprej poslali na izobraževanje v Ermitaž, kjer se je sprehajal med slikami galerije, potem se je učil literature v pogovoru z zaslišanimi pisatelji, uporabljal torej subtilne metode, nad novim valom preiskovalcev pa je bil zgrožen, saj o umetnosti nimajo več pojma, vse dosežejo samo z batinami.
Še bolj brezizhoden je bil sistem, kjer si bil za nedolžno pripombo o Stalinu ustreljen, toda če si bil tiho, ko so drugi vzklikali Stalin!, te je spet pričakala – ustrelitev!
Gulag kot kraj pomanjkanja in smrti je znal proizvajati tudi nore domislice. Sibirski mladenič je odvijal matice z železniških tirov, da bi jih uporabljal kot uteži za ribolov. Smrtni kazni se je izognil, ker je dokazal, da nikoli ni odvil dveh matic skupaj … V taborišču so igrali karte, ki so jih izdelali tako, da so dobili nekaj listov iz knjige, prežvečili kos kruha skozi krpo, s tem dobili škrob kot lepilo, ki je zlepilo liste, iz tintnega svinčnika vzeli minco, s katero so potem narisali posamezne karte, ki so bile kajpak vse samo črne.
Kratkih zgodb Šalamova bralec ne požira v bralnem užitku, saj je njihova vsebina tragična, a vendar je spoznavna fascinacija nad uporom pisateljevega duha, ki zraven prinaša še okus antropološke študije vsakodnevnega življenja. V množici tovarišev si bil sam, brez prijatelja. Pisatelj omenja sojetnika, ki ga je nagovarjal k skupnemu pobegu; sam je odklonil, drugi, ki je sprejel ponudbo, pa je bil na begu ustreljen, medtem ko je pobudnik pobega dobil nagrado stražarjev za razkritje ubežnika.
Iz Kolime se tako ali tako ni dalo pobegniti. Najbližje mesto sredi Sibirije je bilo oddaljeno tisoč kilometrov. Peš in z malo hrane – nemogoče. Taborišče je bilo organizirano racionalno. Niso plačevali stražarjev in postavljali žičnatih ograj, ceneje je bilo najeti skupino lovcev na glave. V dvajsetih letih pobegov sploh niso kaznovali, zdelo se jim je naravno, da kaznjenci poskušajo bežati, varnostne službe pa dobijo priložnost lova na ljudi.
Smrt je tako ali tako zdesetkala zapornike, najsi bo mraz, podhranjenost, bolezni, umori ali pa nedoseganje delovne norme, zaradi česar so nekoč postrelili celo delovno brigado.
Varlam Šalamov je Kolimske zgodbe dokončal leta 1975, toda v Sovjetski zvezi knjige ni mogel izdati. V resnici je posamezne zgodbe izdal v samizdatu in so skrivaj krožile med bralci, knjiga kot celota pa je prvič izšla leta 1978 v angleščini; leta 1980 je dobil nagrado francoskega PEN, sam pa je tedaj že oslepel in oglušel in bival kot varovanec ene moskovskih oskrbovanih bolnišnic. Ko je leta 1982 umrl, njegovi rojaki niso vedeli, da je izdihnil največji ruski pisatelj kratkih zgodb.
Kaj pa slovenski bralci? Leta 1982 niso poznali pisatelja Šalamova, so pa jeseni istega leta po odloku državnega predsedstva imeli dan žalovanja za sovjetskim predsednikom Brežnjevom. Leta 1987 je celo uradna Sovjetska zveza pod Gorbačovom dovolila izid Kolimskih zgodb, ki so medtem postale šolsko branje po ruskih gimnazijah. Šele 30 let po pisateljevi smrti je njegovo ingeniozno delo prišlo tudi pred slovenske bralce.
Pogledi, št. 17, 12. september 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
