Z malimi in velikimi napakami
Slovenika. Slovenska nacionalna enciklopedija. Glavni urednik dela Martin Ivanič. Mladinska knjiga, Ljubljana 2011, 1874 str. (dve knjigi), 249,90 €
30. 12. 2011
Pri novem obsežnem domačem enciklopedičnem delu v dveh knjigah Slovenika so sodelovali številni uredniki in strokovnjaki in prispevali gradivo za skoraj dva tisoč strani teksta in vizualnega materiala. Vsekakor grandiozno. Toda, kaj prinaša Slovenika v slovensko enciklopedistiko?
»Precej slabo se godi tudi cesarju Francu Jožefu, ki nima svojega gesla, ampak je stlačen v šeststoletno zgodovino dinastije Habsburžanov, ki obsega 79 vrstic, trinajst manj od Josipa Broza - Tita, ki pa je ovekovečen kar z dvema podobama.«
Izdajo velja najprej primerjati z dvema drugima projektoma Mladinske knjige, z Enciklopedijo Slovenije (ES), ki je izhajala med letoma 1987 in 2002, in z Velikim slovenskim biografskim leksikonom (VSBL), ki je izšel leta 2008. Če Sloveniko postavimo ob 16 knjig ES, gre za občutno skrajšano verzijo. Isti pojmi in osebnosti so zdaj obdelani krajše, številni so zaradi manjšega obsega izpuščeni. Ob podobnem pisanju gesel je desetkrat krajša enciklopedija pač desetkrat šibkejša. Njena prednost je zato v prvi vrsti ažurnost podatkov; gesla prve knjige ES, ki so obsegala pojme od A do Ca, so bila namreč napisana že pred 25 leti. Prav tako seveda ES še ne vsebuje novih gesel, ki so nastala oziroma dobila pomen v nedavnem času, kot denimo mobilna telefonija in podobno.
Medtem ko je VSBL v celoti posvečen imenom osebnosti, si je Slovenika zadala še izdelavo enciklopedičnih gesel, kot so denimo abecedna vojna, etruščanski vplivi, Slovensko farmacevtsko društvo, Ziljska dolina itn. Posledica je jasna, število osebnosti je v VSBL neprimerno večje kot v Sloveniki. Kajpak tudi tu nekaj prednosti prinese ažurnost, vendar bistveno manj, saj je VSBL izšel pred vsega tremi leti.
Vendar pa ima samo krčenje gesel tudi pozitivne učinke, Slovenika je temeljito oklestila število funkcionarjev komunistične partije. To je prva od obširnih enciklopedij, v kateri več ne najdete Franceta Šetinca, Mitje Ribičiča, Franca Popita, Andreja Marinca, Franca Leskoška - Luke, Zdenke Kidrič, Antona Vratuše in številnih tovarišev. Torej konec glorifikacije partijskega režima? Nikakor, gre le za čistko med staro nomenklaturo. Še vedno boste našli Vido Tomšič in Lidijo Šentjurc, ki nista bili nikoli ne v partijskem ne v državnem vrhu ne Slovenije ne Jugoslavije. S čimer pa Slovenika postavi pod vprašaj kriterij uvrstitve. Gospa Šentjurčeva, ki se je sprehajala s funkcije na funkcijo, je vendar hierarhično daleč pod Mitjo Ribičičem, ki je bil po vojni javni tožilec in glavni zasliševalec političnih zapornikov, predvsem pa je bil karierno celo predsednik jugoslovanske vlade in predsednik centralnega komiteja jugoslovanskih komunistov. Mož, ki je dosegel sam vrh, je izpadel, medtem ko se v Sloveniki bohoti tretjerazredni partijski funkcionar Leopold Krese, čigar načelovanje Gospodarskemu razstavišču in Gospodarski zbornici prekaša načelovanje vrhu jugoslovanskega državnega aparata!? Aparatčik je pomembnejši celo od tandema Popit-Marinc, ki je Sloveniji vladal potem, ko je odstavil ekipo Staneta Kavčiča. Popit ni bil kdorkoli, bil je predsednik CK ZKS in predsedstva Slovenije, Marinc pa predsednik slovenske, pozneje pa tudi podpredsednik jugoslovanske vlade.
Ta nenavadna drža do dela pomembnih politikov se nadaljuje v sodobnost – v enciklopedijo se namreč ni uvrstil niti nekdanji predsednik slovenske vlade Andrej Bajuk ne Tone Rop, celo aktualnega premierja Boruta Pahorja ne pozna!?
Po drugi strani pa so tudi nekatera gesla pisana, kot da se je čas ustavil. Pri Borisu Kraigherju ne beremo le, da je bil policijski minister, predsednik slovenske in podpredsednik jugoslovanske vlade, ampak tudi minornosti, kot je denimo ta, da je leta 1937 postal sekretar mladinske komisije pri CK KPS. V partijskem času je bilo kajpak podrobno naštevanje vseh funkcij kanon, toda ohranjati to maniro hagiografiranja partijskih karier danes je popolni anahronizem.
Popolna nesorazmernost se kaže pri uvrščanju generalov. Slovenika denimo partijsko postavljene povojne generale niza drugega za drugim: Janko Sekirnik, Franc Tavčar, Peter Stante, Marijan Kranjc, Ivan Dolničar itn. Pozablja pa starejšo zgodovino, saj ne zabeleži maršala Svetozarja Borojevića, ki je bil vrhovni poveljnik soške fronte in je s svojo strategijo bojevanja rešil slovenske dežele pred vpadom italijanske vojske. Izpusti legendarnega grofa Radetzkega, ki je sredi 19. stoletja porazil piemontske armade in veljal za največjega vojskovodjo avstrijskega cesarstva; v njegovo slavo je Johann Strauss, st. napisal Koračnico Radetzkega, grof pa je živel tudi v Tržiču, bil lastnik gradu v ljubljanskem Tivoliju, katerega park je uredil in ga odprl za javnost, živel opevan v slovenskih ljudskih pesmih, bil častni občan Ljubljane, slavljen tudi z dvema spomenikoma.
Precej slabo se godi tudi cesarju Francu Jožefu, ki nima svojega gesla, ampak je stlačen v šeststoletno zgodovino dinastije Habsburžanov, ki obsega 79 vrstic, trinajst manj od Josipa Broza - Tita, ki pa je ovekovečen kar z dvema podobama. Toliko kot jih imajo vsi avstrijski cesarji skupaj: resnici na ljubo velja dodati, da imata po nerazumljivem kriteriju dva izmed Habsburžanov tudi svoji gesli in slikovni podobi: Marija Terezija in Jožef II. Še slabše se godi kralju Aleksandru, Petru I. In Petru II., ki so ostali brez fotografij v skupnem geslu Karađorđevići.
Fotografski del je kdaj bizaren, ravnatelj Narodnega muzeja profesor Rajko Ložar je predstavljen kar v vojaški uniformi (domobranski?), torej s sliko, na kateri ga ne prepozna niti njegov nečak, profesor v Montrealu, Tom Ložar. Kot da bi pri Edvardu Kardelju postavili fotografijo, posneto v predvojnem zaporu!? Če pri kraljih in cesarjih Slovenika ni imela prostora za njihove podobe, je nerazumljivo darežljiva pri Aleksandru Bajtu, ob katerem prilepi kar dve fotografiji.
Med gesli vsekakor manjkata Goli otok in Huda jama, kraja bestialnosti in smrti. Si predstavljate, da v poljskih enciklopedijah ne bi bilo pojma Katinski gozd? Sicer pa Slovenika registrira kot samostojni pojem fašistično taborišče Gonars. Tudi Kočevski Rog, vendar pa poboj tisočev vojnih ujetnikov konča na dnu gesla v šestih vrsticah, ki jim predhodi petkrat daljši tekst o delovanju partizanskih enot na tem območju.
Kdaj se enciklopedija obnaša, kot da je pisana še pod Titovo vladavino. Geslo samoupravljanje (od 1950 naprej) ni kritično ovrednoteno kot oblika partijske manipulacije, ampak je pisano skorajda identično kot v partijskih učbenikih. Še bolj nerazumljiv je stalinizem (1924–1953), ki ga pojasnijo s sovjetskim, ne da bi navedli slovenske stalinistične voditelje. Pač, geslo omenja, da lahko govorimo o destalinizaciji po letu 1952. Kaj to pomeni? So neznani slovenski stalinisti, ki so vodili Slovenijo, po tem letu neopazno destalinizirali sami sebe?
Če od politikov in državnikov preidemo h gospodarstvenikom, je Slovenika precej aktualistična. Beleži tudi geslo Ivan Zidar, ki ga predstavi povsem slavilno. »… od 1999 do stečaja 2011 je bil predsednik uprave SCT d. d. V osemdesetih je vodil velike gradbene projekte v tujini. Od 1993 je bil SCT pod njegovim vodstvom glavni izvajalec državnega programa gradnje avtocest. Bil je tudi uspešni športni funkcionar.« Niti besedice o njegovih poslovnih rabotah, o tem, da je bil on ta, ki je uspešno podjetje pognal v bankrot. Novodobnega fenomena tajkunov žal enciklopedija ne zazna in ga zatorej ne predstavi.
Pri gospodarstvenikih je natančna pri Brunu Koreliču, Milošu Kovačiču, Ivanu Atelšku, Ivu Boscarolu itn., vendar pa izpusti enega najuspešnejših podjetnikov in gradbenikov Josipa Slavca, ki je med vojnama iz nič ustanovil in vodil eno največjih gradbenih podjetij, ki je gradilo avtoceste, hotele, vojaške objekte, 80 mostov, o čemer je izšlo kar nekaj knjižnih del. Slovenika se je odločila za razumno potezo, ko je med gesla uvrstila tudi propadla podjetja, tako denimo založbi Vale-Novak in Partizansko knjigo, toda izpustila je Vegrad (!), kolosalni udarec za tisoče, pogrešamo pa tudi nekoč gigantsko geslo Smelt.
S športniki je seveda težko, odločitev za tega in ne onega je pogosto arbitrarna. Pa vendar, medtem ko enciklopedija predstavi deskarja na snegu Dejana Koširja, v njej ni niti besede o najboljšem smučarju po Bojanu Križaju Juretu Koširju, ki je dosegel ne le olimpijski bron in tri zmage v svetovnem pokalu, temveč celo rekordno tretje mesto v svetovnem pokalu. In to v najbolj popularnem zimskem športu!
Priložnost Slovenike glede na Enciklopedijo Slovenije je bila moderna tehnologija. In res: mobilna telefonija in internet sta podomačeni gesli, praznina pa tam, kjer bi lahko stala Facebook in Twitter.
Med slovenske pojme je smiselno uvrščen rjavi medved, resda v precej kratkem geslu, veliko obširnejša je človeška ribica v geslu močeril. Izločen je žal volk, tudi bober, ki ima vabljivo temo – v 17 .in 18. stoletju je bil iztrebljen, a se je nedavno vrnil prek Hrvaške in se naselil v povodju Krke, Radulje in Dobličice. V staro dobo bi enciklopedija lahko segla z dokončno izumrlo vrsto, kot je mamut.
Še nekaj osebnosti, ki jih je Slovenika izpustila: čeprav je gostoljubna do igralcev, ni legendarnega igralca negativcev Steva Žigona, ni vratolomnega morjeplovca Jureta Šterka, ni borca za pravice preganjanih ljudstev in popotnika Toma Križnarja, tudi ni gesla UNRA paketi, ki so v po vojni obubožano deželo prinašali mleko in jajca v prahu.
Kakorkoli že, lepo in obširno delo, vendar z nekaj malimi pa precej kardinalnimi kiksi.
Pogledi, št. 24-25, 14. december 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
