Richard Pipes: Kratka zgodovina ruske revolucije
Bi bilo lahko drugače?
03. 01. 2013
Revolucija v Rusiji. Od kod je vzniknila? Kako je potekala? Kaj je bila? V deželah vzhodnega bloka pa tudi v Jugoslaviji in seveda v Sloveniji so izšle številne knjige in članki, ki so obravnavali »oktobrsko revolucijo« skozi zmagovito interpretacijo zmagovitih Leninovih boljševikov. Ameriški zgodovinar Richard Pipes se je fenomena lotil drugače: svoje delo je zasnoval na zgodovinskih dejstvih, pojem revolucije pa postavil v širše zgodovinsko obdobje od konca 19. stoletja do začetka dvajsetih let.
Kakšna je bila torej predrevolucionarna Rusija? Na prelomu 20. stoletja so osemdeset odstotkov prebivalstva sestavljali kmetje, katerih življenje se ni bistveno razlikovalo od življenja njihovih prednikov v srednjem veku. Sočasno pa so se ruski umetniki, pisatelji, skladatelji in znanstveniki počutili povsem doma na Zahodu. Torej, ne le stanovska, ampak celo časovna razklanost. Kaj razen jezika, teritorija in pravoslavja je povezovalo Ruse med seboj? Car, a ta je bil absolutni vladar, saj je vladal brez ustave in parlamenta. Še več, po vstaji dekabristov je sistematično izrival plemstvo z oblasti, namesto njega pa vzpostavil sistem podložnih uradnikov.
Pipes si ob tem zastavi najbolj logično vprašanje: zakaj niso kmetje konec 19. stoletja množično emigrirali? Milijoni po Evropi so iskali boljše življenje v Ameriki. Toda ruski kmet jim ni sledil, ker ni bil vajen živeti zunaj vaške skupnosti in pravoslavja. Še huje, kako naj človek, ki ni hodil v šolo in izkusil individualizma, odide v tuji svet? Preprosto bo ostal na domači zemlji, kot tudi večina intelektualcev. Po državi ni kosila lakota, Rusija je bila navsezadnje velesila, največja proizvajalka nafte in izvoznica žita na svetu. Kaj je potem na prelomu stoletja razbilo iluzijo srečne ljubezni med carjem in ljudstvom?
»Pipes se v prikazu ruske revolucije ne omeji na dejstva in interpretativni lok, ki je boljševistično revolucijo prikazal kot višjo fazo razvoja ruske družbe, sposobno preseči avtoritarni carski režim.«
Rusija je leta 1897 prevzela zlato valuto in imela eno najbolj stabilnih valut, tuji investitorji so v desetletjih pred prvo svetovno vojno vložili v rusko gospodarstvo več kot milijardo dolarjev, razvijala se je torej industrija, imperij pa so prepredli z železniškimi progami. Principi kapitalizma in njegovega tekmovalnega duha so trčili ob vladavino avtokracije. In ruska inteligenca ni ostajala zaprta v salonih in univerzah, saj jo je vodila strast prenašanja idej med delavce in kmete. Številni poklicni revolucionarji so počeli to, kar so drugod širili misijonarji. A namesto vere v boga je bila to vera v socialno pravičnost in svoboščine.
Carski režim v tem seveda ni videl večjega problema – tako kot je nekoč dušil upore manjšinskih narodov, je tudi zdaj z vojsko dušil notranje nemire. Leta 1903 sta v represivnih posegih sodelovala del pehote in dve tretjini konjenice (ruska armada je bila največja na svetu, štela je 1,4 milijona vojakov), toda leta 1905 vseeno pride do revolucije, svoboščine dobesedno preplavijo družbo. Zakaj?
V državi je že dolgo delovala stranka eserov, revolucionarjev, ki so izvajali propagando po vaseh in kmete navduševali nad idejo odprave zasebne zemljiške lastnine in prenosom zemlje v roke vaške skupnosti (njihova značilnost je bil politični terorizem, izvedli so serijo atentatov na stebre carističnega režima). Druga stranka so bili socialdemokrati, ki so delovali med delavci (jim dopovedovali, da jih oblast izkorišča) in imeli plan revolucije, s katero bi nacionalizirali industrijo. Tretja stranka, nerevolucionarna, pa so bili liberalci (nižje plemstvo, zdravniki, pravniki in intelektualci), ki so si prizadevali za preobrazbo Rusije z dvigom gospodarskega in kulturnega standarda.
Intelektualno in revolucionarno vrenje sicer ne bi moglo prizadeti režima s tako mogočno vojsko, vendar pa je novi car Nikolaj II. sklenil, da Rusiji priključi Mandžurijo, s čimer se je zapletel v vojno z Japonsko. Vojna in vojaški poraz sta pomenila dva udarca za caristični režim. Poražena vojska je izgubila ugled nepremagljive sile, obenem pa je bilo jedro vojske na obalah Tihega ocena, ne pa v St. Peterburgu. Po glavnem mestu je korakala množica s predlogom peticije, ki je carja nagovarjala, naj ustanovi ustavodajno skupščino. Mirni protestniki z ikonami v rokah pa so malo pred Zimskim dvorcem trčili ob vojsko, ki jih je zasula z ognjem. Pokol miroljubnih demonstrantov je sprožil množične stavke, v Moskvi so boljševiki pozvali k oboroženi vstaji in strmoglavljenju carja, tako da je Nikolaj II., ki pri sebi ni imel mogočne vojske, sprejel kompromis z ustanovitvijo parlamenta – dume.
Ustanovitev parlamenta kot mesta artikulacije družbenih in idejnih konfliktov bi morala prinesti stabilnost države. Leto 1905 pomeni konec cenzure in s tem pohod najostrejših kritik na račun carja. Toda car, ki je poslancem podelili imuniteto, je dobil pravico do razpustitve dume. Pipes kot akterja zgodovine izpostavi Nikolaja II., ki se ni sprijaznil s tem, da bi oblast dejansko prenesel na parlament in vlado. Permanentni način delovanja politike do začetka prve svetovne vojne so zato zaznamovale menjave vlade in razpuščanje dume.
Vojna je v dotlej stabilno gospodarstvo prinesla inflacijo, ki pa je kmetom koristila, saj so se cene pridelkov krepko zvišale. V mestih pa je, nasprotno, zavladalo pomanjkanje in nezadovoljstvo. Ključni dejavnik v februarski revoluciji 1917 pa je bilo vreme. Temperature so se z –14 dvignile na +8 stopinj Celzija, ljudstvo se je zlivalo na ulice, da bi uživalo v soncu. Ker je toplo vreme kar vztrajalo, je nezadovoljstvo pljusknilo po ulicah; potem ko policija ni energično razgnala demonstrantov, so ti dobivali pogum in še povečali intenziteto protestov, menjševiki v dumi pa so začutili priložnost za revolucionarni preobrat.
Carju, ki je bil na fronti, se je zdelo nevzdržno, da civilisti zganjajo tak hrup, medtem ko vojaki na bojišču nosijo življenje na prodaj. Ne da bi vedel, kaj se v prestolnici dogaja, je izdal ukaz, naj se s silo vzpostavi red. Smrt 40 demonstrantov je podžgala nove upore in na koncu se je moral Nikolaj II. odreči kroni. Tu vskoči Pipes in se vpraša, ali bi lahko zgodovina tekla tudi drugače. Car je odstopil iz patriotskih razlogov na prigovarjanje generalov, ki so zatrjevali, da lahko Rusija le tako dobi vojno z Nemčijo. Če bi bila njegova edina skrb, kako ostati na oblasti, bi sklenil mir z Nemci in z vojsko z bojišča prikorakal nad upornike v Petrogradu, tako kot je storil Lenin leto pozneje. No, Nikolaj II. je pozimi 1917 živel v hišnem priporu , v dumi, ki je zdaj vladala brez carja, pa so imel večino poslancev eseri (285) pred menjševiki (248) in boljševiki (105).
Kako je potem Leninovim boljševikom uspelo prevzeti oblast? Ustanovili so zasebno vojsko, imenovano rdeča garda, in s pomočjo denarja nemškega cesarja, ki je bil v vojni z Rusijo (!), začeli izdajati brezplačne časopise v nakladi več sto tisoč izvodov, prek katerih so izvajali svojo propagando. In potem je tretja najmočnejša parlamentarna stranka sredi vojne julija 1917 poskušala izvesti puč in je s četami obkolila vladno palačo. Vlada je bila brez oboroženih vojakov v bližini, uspela pa je medijem predati nekaj dokumentov o sodelovanju boljševikov z Nemci, kar je podžgalo vojake v okoliških garnizijah, da so prihiteli razgnat boljševistični puč. Lenin in tovariši so se poskrili in nato nekateri emigrirali iz države. Predsednik vlade Kerenski je imenoval generala Kornilova za vrhovnega poveljnika vojske v upanju, da med oborožene sile vrne disciplino in ustavi nemško protiofenzivo. Toda general je hotel široka pooblastila, tudi uvedbo smrtne kazni za dezerterje, kar pa je raztogotilo demokrata Kerenskega, za katerega je bila svoboda na prvem mestu.
V tihem spopadu s Kornilovom se je Kerenski obrnil na pomoč k boljševikom, ki so jih po puču izpustili iz zapora in jih oborožili z vladnim orožjem. A boljševiki so oktobra izkoristili anarhijo; od 240.000 vojakov v prestolnici jih je le 10.000 podpiralo boljševike, toda prvi so postopali po mestu, drugi pa brez resnega spopada zavzeli Zimski dvorec in aretirali vlado. Predsednik Kerenski je po telefonu klical vojsko na pomoč, a vojakov ni bilo od nikoder, tako da je pobegnil preoblečen v srbskega oficirja … Tu marksistična zgodovina konča dramaturško pripoved vzpona boljševikov, medtem ko se Pipes povpraša o žrtvah in odporu proti puču. »Padca stare Začasne vlade ni obžaloval skoraj nihče: po poročilih očividcev so ga prebivalci sprejeli popolnoma ravnodušno. Človek z ulice je imel občutek, da je vseeno, kdo vlada, kajti stvari so bile tako slabe, da slabše niso mogli biti.«
Kako je vladal Lenin? Pridobitev revolucije 1905 je bil prehod izdajanja zakonov od carja k dumi. Toda boljševiki so začeli vladati z dekreti, ki so obveljali šele tedaj, ko jih je podpisal Lenin. Kaj se je zgodilo z drugimi strankami? Esere so pridobili na svojo stran, ker so jim ponudili nekaj ministrstev. Novi oblasti se je uprla inteligenca, pisatelji, akademiki, novinarji in pravniki, poštni uslužbenci ter drugi vladni uradniki so začeli s stavko proti boljševikom. Uprlo se je osebje v državni banki, saj jim ni hotelo izplačati denarja, ki so ga zahtevali. Ko so bili nekajkrat zavrnjeni, pa so Leninovi boljševiki poslali oboroženo stražo, s pomočjo katere so iz trezorja vzeli 5 milijonov rubljev. Pipes to primerja z bančnim ropom.
Kako so boljševiki ustavili stavko? Preprosto, z oboroženimi enotami so zavzeli javne institucije in osebje prisilili k delu. Toda nova doba ni tekla enosmiselno. Konec leta 1917 so razpisali volitve v ustavodajno skupščino, kjer pa so z veliko večino zmagali eseri pred boljševiki, kadeti-liberalci in menjševiki. Kaj je zdaj storil Lenin? Z zakonom je prepovedal liberalce, nato pa skupščini odvzel zakonodajno pravico in jo razpustil.
Zgodovinar Pipes razčlenjuje nadaljnjo vpeljavo boljševistične oblasti in državljansko vojno. Ne sledi le kronologiji dogodkov, ampak se sprašuje, ali bi se lahko zgodovina obrnila v drugo smer. Ko je poleti general bele armade Denikin potolkel rdečo armado in zavzel Ukrajino, je za naslednji cilj postavil zavzetje Moskve. Zakaj mu ni uspelo? Poljake, ki so se osamosvojili, je vodil general Pilsudski, ki je potipal Denikina glede pogledov na prihodnost Poljske. Njegov odgovor je bil, da si jo predstavlja v okvirih Varšave z obmejnimi pokrajinami. Potem pa je Pilsudski vodil tajna pogajanja z boljševiki, na katerih so se pogajalci dogovorili, da Rusija privoli v razširjene meje Poljske, če se Poljska vzdrži pomoči Denikinu v državljanski vojni. In rezultat? Rdeča armada je tako s poljske fronte potegnila 43.000 vojakov in jih poslala v zmagoviti boj z belo armado.
Pipes se v prikazu ruske revolucije ne omeji na dejstva in interpretativni lok, ki je boljševistično revolucijo prikazal kot višjo fazo razvoja ruske družbe, sposobno preseči avtoritarni carski režim. Pozoren je na kontekst in tako pridobitve revolucije vseskozi primerja z izgubami svoboščin in demokratičnih pravic, padcem standarda, uporabo vojaškega in policijskega nasilja, vzpostavitvijo gulagov, streljanjem talcev itn. Ko piše zgodovino, ne popisuje samo tega, kar je nastalo, ampak tudi vse to, kar je bilo pogubljeno.
Pogledi, št. 23-24, 12. december 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
