Svet ni ravno kaj bistveno napredoval
Orwell sam seveda ni bil nikakršen rudar. Njegova pisateljska kariera se je začela, ko se je štiriindvajsetletni Eric Arthur Blair, zadržan dečko iz angleškega middle class, privilegiranega družbenega razreda, leta 1927 vrnil v Anglijo iz Burme, kjer je pet let služboval pri britanski policiji. Vračal se je povsem moralno pobit od kolonialnega izkoriščanja, v katerem je bil udeležen. Namesto da bi si našel službo, se je odločil, da bo postal pisatelj, in pisati je hotel prav o tistih, ki jih je njegov lastni družbeni sloj najbolj zatiral. Našemil se je v beraške cunje in se odpravil v najbolj zanikrne dele vzhodnega Londona, kjer je občasno prespal v kaki ubožnici in se družil s tamkajšnjimi potepuhi. Temu sta sledili dve leti v boemski latinski četrti v Parizu, kjer je med drugim delal kot plongeur, hotelski pomivalec posode. E. A. Blair, maturant prestižne Etonske šole, je tako postal George Orwell, postopač, mezdni delavec in avtor zapisov Na robu in na dnu v Parizu in Londonu.
Orwellov prvenec že kaže na avtorjevo izjemno pripovedno moč. V mladem Orwellu se brez dvoma mešata dva motiva – po eni strani ga nemogoče razmere na družbenem dnu iskreno prizadenejo, po drugi pa ga tudi fascinirajo in si iz njih želi napraviti predvsem dobro zgodbo. Piše s čudovito, ironično živahnostjo in parada vsakršnih lokalnih posebnežev, beračev, prevarantov in vetrnjakov, ki se zvrsti pred bralcem, je prej pisana kot moreča. Zapisi so polni prismuknjenih, tragikomičnih anekdot družbene bede, ki včasih še najbolj spominjajo na strip Alan Ford, pri nas zelo priljubljen. Taka je na primer zgodba o pripovedovalčevem pajdašu Borisu, ki si, da bi bil pri pogovorih za službo videti spodobnejši, prebarva kožo na črno tam, kjer se mu vidi skozi preluknjano obleko. Šele v Londonu postane ozračje manj zabavno in bolj moreče. Tu Orwell zdrsne še stopničko niže, med brezdomce, ki se pogosto le slabotno in brez vsakega cilja in smisla prekladajo zdaj sem, zdaj tja. Revščina je tu bolj ubijajoča in zato družbena kritika bolj pikra.
Orwell ni bil prvi, ki se je pomešal med najbolj obubožane, da bi o njih pisal; sledil je svojemu vzorniku Jacku Londonu, ki je svojo izkušnjo med najrevnejšimi Londončani popisal že trideset let prej v knjigi Ljudje iz podzemlja (People of the Abyss). Orwell je bil, kakor London, prepričan, da meščanstvo, ki ima nižje razrede za leno in razčlovečeno drhal, sploh ne ve, kakšni ti ljudje v resnici so in v kakšnih razmerah v resnici živijo. Lahko si predstavljamo, da je bilo življenje na drugi strani Londona povprečnemu odvetniku ali podjetniku ravno tako nepredstavljivo, kot so nam zdaj razmere v slumih Kalkute ali Sao Paula. Prav zato je bilo za Orwella tako pomembno izkusiti izčrpanost plongeurja in pasivnost londonskega klošarja na svoji koži; šele takšno, spoznavno razumevanje je bilo zanj tisto, iz katerega lahko zraste tudi prava solidarnost.
S tega stališča gre tudi razumeti poseben, dokumentaren stil pisanja, ki ga je Orwell razvil prav v Na robu in na dnu v Parizu in Londonu in ki ga je pilil in nadaljeval v kasnejših delih, v esejih o Burmi (nekateri izmed njih so izšli v prevodu Staše Grahek kot Izbrani eseji, 2001), v Pot v Wigan Pier in v popisu španske državljanske vojne Poklon Kataloniji (prevod Uroš Kalčič, 2009). V teh delih se mešajo potopisni, avtobiografski, esejistični in leposlovni žanr – včasih so dogodki premešani, spremenjeni, stilizirani, pa čeprav večinoma temeljijo na Orwellovi resnični izkušnji. V Na robu in na dnu, na primer, je Orwell postavil pariško izkušnjo pred londonsko in vse skupaj povezal v ohlapno zgodbo, v kateri brezimni pripovedovalec nehote ostane na kantu (v resnici se je Orwell prostovoljno znašel v razmerah, ki jih opisuje). Orwellovo pisanje tako sporoča, da tisto najpomembnejše pri spoznavanju posamezne situacije ni nujno le poznavanje golih dejstev, ampak bralčeva prvoosebna potopitev v dano situacijo. In tu je, se zdi, literarna izmišljija, ki poseže ne le v opis dogodka, ampak tudi v njegov resnični potek, včasih lahko bolj iskrena in bolj predstavljiva od naštevanja podatkov.
Orwellova dokumentarna proza je tako zanimiva tudi, ker postavlja pod vprašaj razliko med tako imenovanimi trdimi in mehkimi dejstvi in poraja vprašanje, kaj v bistvu sploh je resnicoljubno poročanje o nekih razmerah. Tu je treba poudariti kriterij, ki je bil morda za Orwella najpomembnejši – to je avtorjeva samorefleksija, zavedanje lastnega odnosa do tistega, kar opisuje. V Na robu in na dnu ta kriterij še ni v ospredju in Orwell je bil kasneje do teh zapisov kritičen prav zato, ker jim takega premišljevanja manjka; mladi Orwell je prepričan, da se je v svet klatežev in delavcev uspešno infiltriral, vendar pa pozablja, da je sam privilegiran, da mu delno vsa ta izkušnja pomeni maškarado in pustolovščino. Nasprotno postane v kasnejših Orwellovih delih zavedanje lastnega položaja osrednjega pomena. Tako denimo v delu Poklon Kataloniji pisatelj izpostavi ozkost svojega zornega kota – v Španiji se je bojeval na strani socialistične frakcije, ki ni paktirala s komunisti in ki so jo ti pozneje zadušili – a ravno ta subjektivnost, ki so jo imeli mnogi za pristranskost, je tista, ki mu omogoča do situacije poseben dostop. V delu Pot v Wigan Pier je Orwellova samorefleksija spet poudarjena. Tokrat gre za nepremostljivo neskladje med družbenima položajema rudarjev in avtorja. Ravno zavedanje te velike socialne razlike Orwellu omogoča osvetliti ne le kompleksnost položaja deprivilegiranih, temveč tudi kompleksnost svojega lastnega in (po vsej verjetnosti) tudi bralčevega odnosa do njih.
Orwellovo pisanje se torej znajde na tanki meji med objektivnostjo in subjektivnostjo, poročevalčevo distanco in njegovo vpletenostjo. Morda je prav zato tudi danes aktualno in pomembno. Seveda bi bilo skoraj banalno poudarjati, da v današnjem svetu jaz, ti, uredniki, škofje, pesniki in marksisti ne dolgujemo svojega udobja nič manj nekemu nevidnemu, trpečemu svetu kot tovrstni družbeni sloj v Orwellovem času – svet v tem smislu ni ravno kaj bistveno napredoval. Kar je morda vrednejše poudarka, je, da naše vedenje in predstave o nevidnem svetu globalnega podrazreda, kljub informacijski dobi, prav tako niso nič prodornejši od vedenja in predstav Orwellovih sodobnikov. Vojna in revščina tretjega sveta sta sicer postali del našega medijskega vsakdanjika, a to sta pač le filma, ki ju gledamo v informativnem, namesto v filmskem terminu. In zato nam je lahko Orwell kot socialno angažiran poročevalec, ki je skušal s svojim pisanjem razbiti to samozadovoljno opazovanje krivice od daleč, lahko še vedno v navdih. Ali pa vsaj v opomin.
Pogledi, november 2010