Tolstojevi pobegi
Pavel Basinski: Lev Tolstoj. Pobeg iz raja. Prevod Borut Kraševec. Beletrina, Ljubljana 2015, 649 str., 29 €
11. 09. 2015
V poletnih mesecih je pri založbi Beletrina izšla biografija Leva Tolstoja, ki jo je napisal Pavel Basinski, uveljavljeni kritik, urednik in tudi sam pisec fikcije. Predstavnik srednje generacije ruskih literarnih ustvarjalcev pravi, da ni prihodnosti ruske literature v postmodernističnih ali postrealistčnih preigravanjih, ki smo jim bili priča v zadnjih desetletjih (Sorokin, Pelevin /…/). Čas je po njegovem za (neo)realizem, ki ga v svoji beletristiki Basinski druži z ljubezenskim, kriminalnim, pustolovskim in političnim žanrom. Njegovo delo Ruski roman ali življenje in prigode Johna Polovinkina dejansko pride leta 2008 v ožji izbor za prestižno rusko nagrado velika knjiga. Kot pa ugotavlja Borut Kraševec, prevajalec in pisec spremnega besedila h knjigi Lev Tolstoj: Pobeg iz raja, je veliko večja odlika Basinskega pisanje biografij, ki jih umesti v t. i. novi žurnalizem (ker naj bi bila v njem izražena vloga avtorja). Basinski se sprva spopada z velikanom sovjetske literature in utemeljiteljem socialističnega realizma Maksimom Gorkim, leta 2010 pa si je s trilogijo o Levu Tolstoju (in to prav za knjigo Pobeg iz raja, ki jo zdaj beremo v slovenščini) prislužil že omenjeno nagrado.
Opažanje Basinskega in Kraševca govori o premikih ruskih pisateljev od fikcije k non-fiction in posredno opozarja na to, da se je v zadnjih letih v ruskem prostoru zelo povečalo zanimanje za biografije: recimo za življenje B. Pasternaka, A. Solženicina ali A. Gumiljova izpod peresa uveljavljenih publicistov in/ali tudi pisateljev. Naj naštejem le nekaj najprepoznavnejših: L. Saraskina, A. Genis, D. Bikov, Z. Prilepin, J. Popov. Te biografije ne pomenijo golega naštevanja dejstev, temveč se po zgledu verbatim tehnike, ki jo je razvila že ruska dokumentarna drama, spreminja v nekakšen close reading pisateljeve metaliterature (dokumentov, korespondence, dnevnikov), ki ga nato novožurnalisti primerjajo z zasnovo literarnih del in iščejo prototipe za literarne like v dejansko živečih ljudeh.
Basinski poudarja, da gre pri njegovem pisanju o Tolstoju za stvarno literaturo, ki z različnih vidikov osvetljuje življenje velikega ruskega literata in se v nekem smislu približuje romanizaciji, ki smo jo zasledili pri S. Zweigu ali H. Troyatu.
Basinski si za izhodišče izbere zadnjih deset dni Tolstojevega življenja (od tod v romanu 10 poglavij), kar je čas, ko se pisatelj dokončno odloči, da za vedno zapusti svoje posestvo Jasna Poljana (ki ga v mladostnih letih imenuje raj) in prekine stike s soprogo Sofjo Andrejevno, s katero je živel več kot 40 let, ter nato 10 dni pozneje leta 1910 umre na železniški postaji Astapovo. Teh nekaj dni je za Basinskega le okvir, da bi nato iz pisateljeve korespondence, njegovih dnevnikov in zapisov prijateljev ter družinskih članov odkril vzrok, zakaj je Tolstoj pobegnil iz raja.
»Po Basinskem je Tolstoj ob koncu svojega življenja živel dejansko v dveh družinah: s soprogo Sofjo Aleksandrovno na eni strani in s svojim »učencem« Čertkovim.«
Izkaže se, da je za Basinskega vodilni motiv celotnega Tolstojevega življenja (po)beg in temu (včasih nekoliko konceptualno nasilno) podredi pogled na pisatelja. Kraševec upravičeno sodi, da bi pobegi lahko bili vodilni motiv po letu 1877, ko Tolstoj doživi duhovno krizo (popisano v pripovedi Izpoved, ki jo imamo tudi v slovenščini), da pa o njih ne moremo govoriti v relativno srečnem življenju pred krizo.
A vendar lahko na motiv bega pogledamo tudi na drugačen način, ki se ga sicer Basinski dotika, vendar o njem celovito ne spregovori. Iz spretno zgrajenega teksta Basinski namreč pokaže, da je Tolstoj velik omahljivec, spolno izjemno potenten moški, ki pa je bil globoko zavezan krščanski miselnosti. Njegov spopad med (nagonsko) naravo in kulturo se je torej najprej kazal na področju spolnosti z vprašanjem, kaj je prav in kaj narobe. Mladostniško vihravi razuzdanec, ki se je še posebej vnemal ob kmeticah, je trčil na moralno privzgojeni nauk, ki mu je zapovedoval, da je spolnost nekaj ostudnega in je gledal nanjo kot na zločin, ki ga vsakič znova mora zagrešiti, a se po njem počuti krivega. Takole piše v enem svojih dnevniških zapisov: »V meseni združitvi je nekaj strašnega in svetoskrunskega. Mesena združitev samo takrat ni svetoskrunska, kadar proizvede plod. Ampak vseeno je grozljiva, enako grozljiva kot truplo.«
Basinski ne spregovori podrobneje o nagonu in krivdi, ki sta Tolstoja spremljala vse življenje: treba pa bi ju bilo predstaviti kot prepoved užitka in radost trpljenja. Oboje se porodi že v otroških letih in o tem pričajo zgodnji Tolstojevi dnevniki, v katerih je že zaslediti (ponovljivi) binom kot modus življenja: (nečistost) hlapca pred (čistim) gospodarjem. Gospodar je seveda Bog. O tem sam Tolstoj v dnevnikih: »Skoraj vso noč nisem spal. Po pisanju dnevnika sem molil k Bogu. Sladkosti čustva, ki sem ga občutil pri molitvi, ni mogoče opisati. /…/ Želel sem si, da bi se zlil z vseobsegajočim bitjem. Prosil sem ga, naj mi oprosti moje zločine /…/ Občutek strahu je popolnoma izginil. /…/ Ne, to čustvo, ki sem ga občutil včeraj, to je ljubezen do Boga. Vzvišena ljubezen, ki združuje v sebi vse dobro in zavrača vse slabo …« Malo pozneje pa v dnevniku prizna: »Odšel sem v Červljono, se napil in spal z žensko … Ogabno … /…/ Večna blaženost tukaj ni mogoča /…/ Trpljenje je nujno. Čemu? Ne vem.« Navedki jasno pričajo o vznesenosti duha pri druženju z Bogom, temu pa sledi kot pravilo padec telesa v meseni razvrat. Ali kot pravi Basinski: »Zgodnji Tolstojevi dnevniki zares naredijo vtis nekakšne neprijetne duševne in celo telesne nečistosti. Ampak tako je prav zato, ker je imel tisti, ki jih je pisal, zelo jasno predstavo o čistosti.« V zgodnji pripovedi Detinstvo je videti zametek dvoma: biti čist ali omadeževan z grehom? Ko se Tolstoj predaja Božji ljubezni (poudarim naj, da to ni Bog pravoslavne cerkve!), beži k telesnim strastem. In vice versa: ko se zave prepovedi užitka, mora od njega nemudoma zbežati k Božji ljubezni.
Sočasno z biografijo Basinskega se je v slovenskem prostoru pojavila še ena Tolstojeva knjiga, ki prav tako v prevodu Boruta Kraševca prinaša slovenskemu bralcu Tolstojevo razumevanje spolnosti. To sta pripovedi Hudič (literarizirana avtobiografija) in Kreutzerjeva sonata (LUD Šerpa, 2015), ki je nekakšno nadaljevanje prejšnje. V obeh je meseno poželenje osrednja tema, v pripovedih je pravzaprav govora o ženski kot hudiču, ki moškemu vzbuja prepovedano strast.
Ko je govora o ženski kot hudiču, pa postane zanimiva neka druga misel iz dnevnika triindvajsetletnega Tolstoja, ki jo v celoti navaja tudi Basinski: »Nikoli se nisem zaljubljal v ženske. Močno čustvo, ki je spominjalo na ljubezen, sem občutil samo pri trinajstih ali štirinajstih letih /…/ V moške sem se zaljubljal zelo pogosto, moja prva ljubezen sta bila dva Puškina, druga Saburov, tretja Zibin in Djakov /…/ Zame je glavna značilnost ljubezni strah pred ponižanjem in strah, da ne bom ljubimcu povšeči /…/ V moške sem se zaljubljal, še preden sem vedel za možnost pederastije, toda tudi ko sem zanjo izvedel, mi nikoli ni prišlo na misel, da bi s kom spal. Čudno simpatijo, ki je ne znam z ničimer razložiti, sem gojil do Gautierja /…/ Kadar je stopil v sobo, mi je postalo vroče. Moja ljubezen do Islavina mi je pokvarila celih osem mesecev življenja v Peterburgu. Skrbelo me ni nič drugega (četudi nezavedno) kot to, da bi mu bil všeč.«
Ali je bil torej Tolstoj homoseksualec, pa je venomer bežal od tega? Basinski na to vprašanje ne odgovarja eksplicitno, poudari pa, da se je v 20. stoletju zaradi Tolstojeve »ženomrznosti« dejansko pojavil mit o njegovi prikriti homoseksualnosti. O vprašanju, ki bi zahtevalo več premisleka, se tudi sam ne bom opredeljeval, hote pa bom razkril še eno – za Tolstoja značilno omahovanje. Gre za specifičen Tolstojev odnos do lastne poroke. V pismu T. Jergolski (1852), svoji bodoči »babici«, natančno predstavi, kako si predstavlja življenje po poroki, in v zapisu prav na despotski način dodeli vlogo tistim, ki naj bi bili njegovi bodoči sorodniki. Pri tem je več kot povedno, da svojo bodočo soprogo Sofjo Aleksandrovno Bers postavlja hkrati za svojo ženo in mamo.
Če se je torej Tolstoj v navalu spolne strasti odzival intuitivno, je njegovo družinsko in družabno življenje potekalo po vnaprej pripravljenem scenariju, ki je bil družbeno sprejemljiv. Zanimivo je, da Basinski v svoji pripovedi zgodovino Tolstojevega snubljenja in poroke primerja z likom dvornega svetnika Podkoljosina iz Ženitve N. Gogolja. Tolstojeva neodločenost in naglica, s katero se poroči, pričajo o zgodbi Ženitve, kjer Podkoljosin tik pred svečanim obhajilom v cerkvi pobegne nevesti skozi okno. Basinski tudi za to primerjavo najde argument v korespondenci: o »podkoljosinovskem sindromu« piše Tolstojeva sestra Marija Nikolajevna (pozneje nuna, h kateri se Tolstoj vedno zateče v času krize): »V tebi se bojim prav podkoljosinskih vzgibov. /…/ Ker če začneš ti analizirati, v vsakem vsakdanjem vprašanju nujno najdeš kamen spotike, in ker ne veš, kako bi odgovoril na kaj in zakaj, se poženeš v beg.«
Očitno je Tolstoj, ki so ga imeli za preroka in imenovali ruski buda, navkljub lastnemu omahovanju znal k svojemu krščanskemu nauku pritegniti številne privržence. Del tega nauka se izriše v epilogu h Kreutzerjevi sonati (omenjam le tistega, ki se veže na spolnost): »Krščanski zakonski stan ne more obstajati in ga nikoli ni bilo, tako kot nikoli ni bilo in ne more biti ne krščanskega bogoslužja, ne krščanskih učiteljev in očetov, ne krščanske lastnine, ne krščanske vojske, ne pravosodja, ne države.« Za Tolstoja je kristjanov ideal ljubezen do Boga in bližnjega, je odrekanje sebi, da bi služil Bogu in bližnjemu, mesena ljubezen, zakonski stan, pa je služenje sebi in je zato ovira pri služenju Bogu – torej je padec in greh.
Naj za sklep zanimive in na trenutke provokativne interpretacije Basinskega o Tolstoju izpostavim še eno nenavadnost pisateljevega življenja. Po Basinskem je Tolstoj ob koncu svojega življenja živel dejansko v dveh družinah: s soprogo Sofjo Aleksandrovno na eni strani in s svojim »učencem« Čertkovim, ki se je izjemno netaktno vmešaval v družinske zadeve ter sčasoma postajal vse bolj in bolj (po Basinskem) »duhovna žena« (morda »duhovni ljubimec«?) Tolstoja, ki mu je konec koncev pisatelj prepustil pravico do prevajanja in izdajanja svojih knjig v Rusiji in v tujini in je stal namesto soproge ob njegovi smrtni postelji …
Pogledi, let. 6, št. 17, 9. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
