Ubeseditev iskrene prizadetosti
Karel Gržan: Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? Založba Sanje, Ljubljana 2013, 388 str., 21 €
14. 10. 2014
Čeprav se zdi morda presenetljivo, da je Gržanova obsežna obravnava stvarnikovega odnosa do zemeljskega trpljenja postala prava knjižna uspešnica, pa skrbnejša kontekstualizacija teme razkrije, da bi bilo pravzaprav bolj presenetljivo, če knjiga pri bralcih ne bi doživela tako ugodne recepcije.
Dovolj bo, če na tem mestu v večplastnost tega konteksta prodremo le z najbolj temeljno ugotovitvijo, in sicer da so stiska, bolečina in trpljenje ljudi izkustveno pradejstvo, nekakšna apriorna in nadvse neprijetna zabela življenja na tem planetu. Temu primerna je seveda človeška prizadetost in želja po osmislitvi temačne vnaprejšnjosti, ki jo knjiga vendarle obeta, čeprav v predgovoru avtor skromno opozarja, naj bralci v njej ne iščejo dokončnega odgovora.
Vsakršno trpljenje ne zahteva nemudoma metafizične eksplikacije. Oblike trpljenja so namreč med ljudmi tako ali drugače uvrščene v sheme moralne upravičenosti: trpljenje hudodelca je po navadi družbeno precej bolj sprejemljivo kakor muke nedolžnih in nemočnih otrok. To pa pomeni, da kadar je trpljenje osmišljeno znotraj ideoloških limit, določenih z raznorodnimi ideologijami postave (pravni sistem, morala, religija idr.), ljudje z njim prav dobro shajamo. Brezno absurda se razpre šele takrat, ko se nabrušeno kopje racionalizacije prelomi in ko bolečin ni več mogoče prepričljivo opravičiti z relevantnimi diskurzivnimi praksami. Odsotnost logike rodi gnev, ta pa je nemalokrat usmerjen proti Bogu, tisti presežni instanci, ki (če obstaja) bi se vendarle morala zganiti in odzvati na neznosno stisko ljudi. Čeprav je takšno sklepanje pogosto hipokritično in ujeto v moralistično razumevanje trpljenja, bi bilo brezčutno požvižgati se na posameznikovo prizadetost zgolj zavoljo njegovih mentalitetnih in verjetnostnih predispozicij. Gržan ima prav: ob soočenju s trpljenjem ljudi je besedičenje odveč, potrebna je zgolj sočutna bližina.
Iskrenost in metodologija
Ker delo črpa iz avtorjevih osebnih stisk in dušepastirskih izkušenj, je izrazito neposredno in iskreno. Če se izrazim nekoliko slikoviteje in v Gržanovi maniri, bi lahko rekel, da pater v knjigi ne »blefira«. Razprava se tako izkaže za izjemno berljivo, duhovito ter, dolžini navkljub, razgibano in živo, čeprav je avtorjev klepetavi in anekdotični slog naklonjen vsebinskim ponovitvam. Kljub pripovedovalski sproščenosti je Gržanova razprava opremljena z znanstvenim aparatom, ki pa je žal pomanjkljiv. Referencam pod črto navkljub bo zahtevnejši bralec zaman iskal bibliografijo na koncu knjige, zmotil pa ga bo nemara tudi kakšen faktični spodrsljaj. Naj za primer omenim, da avtor suvereno umešča pesem Desiderata (Zaželene stvari) v leto 1692, čeprav je znano, da je nastala šele leta 1927, in sicer v avtorstvu ameriškega pisatelja Maxa Ehrmanna. Gržanu v prid gre sicer dejstvo, da je dotična napaka na splošno izjemno pogosta, toda od doktorja literarnih ved bi pričakovali, da bo v domnevni čas nastanka pesmi podvomil že na podlagi njenih jezikovnih prvin. Kljub vsemu tovrstne tehnične pomanjkljivosti ne relativizirajo Gržanovih miselnih nastavkov, temveč – če sem malce ironičen, a nikakor ne zlonameren – prefrigano ilustrirajo njegov kritični odnos do veljavnega pedagoškega sistema, ki, kot pravi avtor, vrednoti posameznike predvsem gleda na njihovo sposobnost ponavljanja oziroma znanje »papagajščine«. Gržanova sposobnost reprodukcije znanja in vzorcev mišljenja drugih je torej včasih nekoliko šepava, a v tem zares ni velike škode, saj pronicljivost knjige večinoma tvorijo prav avtorjevi izvirni uvidi.
Prvi del knjige se ukvarja z opredelitvijo vprašanja in ilustriranjem njegove smiselnosti, hkrati pa ponuja neposredno kritiko salonske teologije in katoliške travmatične koncepcije Boga-Očeta. Čeprav Gržan sprejema klišejsko-moralistični diskurz, po katerem je Katoliška cerkev skorajda glavni razlog človeške neodrešenosti, teologi pa so vsi po vrsti vtaknjeni v isti koš blebetačev, ki zastirajo resnico, njegov govor ostaja spoštljiv, konstruktiven in samorefleksiven. K temu ga najprej žene njegova lastna strukturna umeščenost – tudi sam je ne nazadnje teolog – in neukalupljena intelektualna širina, hkrati pa bralec hitro spozna (predvsem ko poseže v drugi del razprave), da gre pri Gržanovi začetni nastrojenosti v resnici za privzemanje misli drugega. Omenjeni nergaški diskurz ima svoj smisel predvsem kot ubeseditev iskrene prizadetosti, ki pri Gržanu nikakor ne pomeni banalizacije problema, ampak, ravno nasprotno, njegovo radikalno poglobitev. Avtor torej učinkovito poustvari govor in miselni okvir užaljenega povprečneža ter tako bralca v dramatičnem loku pelje od samopotrjevanja lastnega pravičništva do evangeljskega in s tem odrešujočega iskanja odgovorov. Zato v luči razkrite dramaturgije prav nič ne preseneča dejstvo, da je bila prva različica knjige napisana v formi dialoga.
Oče in Sin, ljubezen in trpljenje
Gržan katolicizmu postavi diagnozo, da je prežet z mislijo, ki uči, da je trpljenje potrebno za zadostitev grehov. Kot izvor takšne miselnosti identificira »zablodo po svetem Anzelmu«, tj. tezo Sv. Anzelma iz Canterburyja (c. 1033–1109), ki v spisu Cur Deus Homo nujnost za učlovečenje Boga vidi v zadostitveni daritvi Sina za grehe človeštva. Gržan meni, da je prav Anzelmova drzna teorija odgovorna za katoliško popačenje evangeljskega Abbā (Očka) v srditega absolutističnega fotra, ki terja krvavo zadoščenje za človeške prestopke in ki je bil skozi zgodovino uporabljen kot ustrahovalno sredstvo vzdrževanja družbenih hierarhij. Kljub avtorjevi historični kontekstualizaciji Anzelmove misli in upravičeni kritiki zgodovinskih aplikacij njegove teologije ima bralec vendarle pogosto občutek, da se začetniku sholastike godi krivica. Anzelmov nauk o zadostitvi je sicer razumljen kot produkt svojega časa – izpostavljena je predvsem teologova utilizacija pravnega diskurza in germanske ideologije časti –, a je hkrati pokroviteljsko opravičen kot zgolj nepremišljen in v bistvu napačen razmislek in bona fide.
»Človeška, ne Božja koncepcija pravičnosti je tista, ki zahteva žrtve, Bogu namreč zadostuje zgolj skrivna obreza srca.«
Toda branje Anzelma vendarle ponuja nekoliko drugačen uvid. Srednjeveški teolog v razpravi večkrat ponižno izpostavi zahtevnost vprašanja in dvom o človeški spoznavni moči. Deklaracija lastne skromnosti je seveda commonplace filozofsko-teološkega diskurza, toda upoštevajoč Gržanove izpeljave je toliko bolj presenetljivo, da Anzelm nikakor ne izpričuje hladnega in krvoločnega Boga, ampak že v samem začetku postavi razpravo na popolnoma nasprotne temelje: učlovečenje in trpljenje Boga sta izraz njegove neskončne ljubezni do človeka, izraz sočutja in usmiljenja. To je njegov credo, to je temeljni uvid v Kristusovo bogočloveštvo. Toda zakaj Anzelm v nadaljevanju zabrede v pravniške formulacije o zadostitvi? Modus filozofovega razpravljanja izvira iz zahteve njegovega sogovornika, ki želi, da Anzelm z razumom pokaže na nujnost inkarnacije, da torej nagovori nevernike v njihovem jeziku, s pomočjo miselnih shem, ki so za njih domnevno samoumevne, in jih tako prepriča v nujnost smrti Bogočloveka na križu. Anzelm ne oznanja krvoločnega Boga, ampak si na vse kriplje prizadeva pokazati, da si Oče v resnici ne želi Sinove smrti. Želja po smrti Sina je namreč definirana kot odsotnost Očetove odločitve za nekaj, kar bi njegovo smrt – in s tem željo Očeta – onemogočilo. Očitno je, čeprav tega ne izpostavi neposredno, da Anzelm razume Očetovo pasivnost kot izraz njegove vsemogočnosti – prav dogodek Kristusove smrti je dokaz, da je Bog sam sebi zvezal roke in obrzdal svojo strogo pravičnost z usmiljenjem in odpuščanjem.
Anzelm je zelo pazljiv pri opisovanju dinamike med Očetom in Sinom: tako kot si Oče aktivno ne prizadeva za Sinovo smrt, tako tudi ne uživa v njegovem trpljenju, pač pa v njegovi svobodni odločitvi za poslušnost in brezkompromisno zavezanost resnici, ki ga vodi v trpljenje. Anzelm torej nikakor ne propagira okrutnega Boga, ampak ga skupaj z Gržanom zavrača. Če sem natančnejši: ključni problem ni »zabloda po svetem Anzelmu«, ampak dogmatsko-ideološka instrumetalizacija njegovega nauka. Pri analizi te bi Gržanu težko ugovarjali, čeprav Anzelm v njegovem besednjaku neupravičeno pridobiva mesto izvirnega krivca za neustrezno dogmatično politiko Cerkve.
Jezni Bog, ki ne more odpuščati brez krvave zadostitve, je zares karikatura evangelijskega Očeta, je zgolj »podoba« Boga, ki bi spadala kvečjemu v predabrahamovski čas in je potemtakem zares »za cajtom« (str. 178). Pri razbijanju tega malika, ki je krščanstvo stoletja vključeval v proces potrjevanja in ohranjanja razmerij gospostva, pri vernikih pa vzbujal predvsem neizmeren strah in občutke krivde, si Gržan v veliki meri pomaga z Nietzschejem, Dostojevskim in Kermaunerjem, posebej ljub pa mu je glas dramatika Stanka Majcna. Gržan nam zagotavlja, da je Jezus oznanjal Boga ljubezni in da nauk o zadostitvi sodi v arhiv zablod krščanske teologije, saj naj bi sodobni človek instinktivno zavračal njene »anzelmovske« principe in s tem (na prvi pogled) togo in okrutno soteriologijo Katoliške cerkve. Gržan torej poudarja: resnica učlovečenja in Kristusovega trpljenja je v Božji ljubezni in ne v krvoločni zadostitvi za greh, »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3, 16). Jezus ni prišel na svet, da bi ustrahoval, oznanjal Božjo jezo in človeško krivdo, ampak da bi pričal za resnico, ki je Ljubezen. Po Kristusu, ki se je ponižal, ki se je postavil v položaj odvisnosti od tistega, ki ni nič, nam Bog sporoča, da nam zaupa in da v svojem trpljenju nismo sami, saj tudi on deli našo usodo.
Upanje in vera
Menim, da je kljub temu še vedno nujno govoriti tudi o zadostitvi, in sicer predvsem s sociološkega in antropološkega vidika. Tako kot je za sodobnega človeka krvoločni Bog zgolj karikatura, je prav tako v njem neizmerna želja po pravičnosti in (še vedno!) želja po moralističnem poravnavanju računov. Kadar Kristusovo smrt razumemo kot žrtvovanje in plačilo krvoločnemu Bogu-Očetu za grehe človeštva, je liturgični diskurz o zadostitvi zares lahko v spotiko, kot prepričljivo pokaže Gržan. Toda sam Kristusove zadostitve nikoli nisem razumel strogo znotraj razmerja Bog–človek, ampak predvsem v opoziciji človek : postava, razumel sem jo kot intervencijo Božje pravičnosti v človekovo bolezensko nezmožnost uresničevanja Božje postave, kajti »[k]ot notranji človek [...] z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih« (Rim 7, 22–23). Človeška, ne Božja koncepcija pravičnosti je tista, ki zahteva žrtve, Bogu namreč zadostuje zgolj skrivna obreza srca. Kot je lucidno pokazal René Girard, je odrešujoči obrat pasijona prav v razgaljenju satanske narave žrtvovanjskega mehanizma, ki generira kratkotrajne katarzične pomiritve s pomočjo nasilja. Kristus na drugi strani trpi, umre in vstane enkrat za vselej ter s svojo žrtvijo človeku pokloni vir neskončnega miru, v katerem lahko posamezniki, odrešeni greha in krivde, sprejemajo sami sebe v svoji psihofizični celosti. Anzelmov nauk o zadostitvi torej diskurzivno aludira na neko realno in inherentno potrebo človeka po spravi in odkupovanju za svoje prestopke – in sicer predvsem potrebo tistih zunaj, ki ne verujejo in (še) ne delijo krščanske koncepcije pravičnosti –, hkrati pa nas od tega mehanizma tudi osvobaja, saj nam vendarle oznanja brezpogojno Božjo ljubezen.
Gržan primerno zaključi razpravo z nekakšno serijo napotkov o tem, kako se soočati s trpljenjem, govori o priznavanju in izražanju prizadetosti in poti odpuščanja. Za kristjane sta pri tem seveda ključna upanje in vera, da Neznano, tisto drugo biti, kot bi rekel Gorazd Kocijančič, ne omogoča le poraza zla, ampak tudi zmago dobrega.
Pogledi, let. 5, št. 19, 8. oktober 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
