Uničeno s prevodom
Ivan T. Berend: Gospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju: ekonomski režimi od laissez-faire do globalizacije. Prevod Breda Rajar, strokovni pregled Žarko Lazarević, urednik Aleš Pogačnik. Založba ZRC, ZRC SAZU, in Modrijan založba, d.o.o., Ljubljana 2013, 358 str., 39 €
06. 10. 2013
Če vas zanimata gospodarska zgodovina in materialno ozadje, na katerem so se porodile velike ekonomske ideologije in zablode 20. stoletja, je Berendova knjiga vsekakor vredna branja. Toda svetujem vam, da jo preberete v ameriškem izvirniku iz leta 2006.
Slovenski prevod je tako poln strokovnih napak in jezikovnih spodrsljajev, da bi morala Javna agencija za knjigo zahtevati vračilo subvencije, SAZU pa bi morala knjigo, s katero si dela sramoto, nemudoma umakniti s trga, kupcem vrniti denar, od dr. Lazarevića, ki je bil zadolžen za strokovni pregled, pa izterjati vračilo honorarja. Toda spodobnost zahteva, da se pred slabostmi slovenske izdaje posvetimo vsebini sami.
V Kaliforniji delujoči profesor madžarskega rodu Ivan T. Berend (roj. 1930) svojo sliko zgodovine organizira tako, da vsako od šestih poglavij nameni enemu od političnoekonomskih sistemov, ki so zaznamovali 20. stoletje. To ogrodje mu omogoča pregledno in poučno podajanje ogromne količine zbranega gradiva, podatkov in zgodb. Branje poživijo tudi poučne zgodbe o razvoju izbranih uspešnih evropskih podjetij, ki so danes večinoma vsem dobro znane multinacionalke. Ni pa v ozadju tega ogrodja neke jasne teorije ekonomskih sistemov niti ambicije, da bi napisal razpravo o intelektualnih idejah in doktrinarnih spopadih, ki so spremljali oblikovanje in propadanje realno obstoječih režimov. Knjiga je torej res predvsem zgodovinsko delo, ki ga odlikuje široki kot njegovega pogleda: za Berenda Evropa niso samo njene najmočnejše države, veliko je zgledov in podatkov o razvoju njenih perifernih vzhodnih, južnih in severnih območij. K temu so prispevale tudi njegove madžarske korenine – domovino je zapustil šele po zlomu socialističnega sistema, potem ko je bil tudi predsednik akademije znanosti in član centralnega komiteja.
Najbolj prepričljiva in za današnjega bralca zanimiva so poglavja, posvečena trem sistemom, ki so se vzporedno razvili po prvi svetovni vojni – fašističnemu gospodarskemu dirigizmu, socialističnemu planiranju in »zahodnemu« reguliranemu gospodarstvu. V primerjavi s predhodnim laissez-faire sistemom je vsem trem (dirigizmu, planiranju in reguliranju) skupno prepričanje o koristnosti gospodarskega zapiranja in ščitenja nacionalnih interesov z aktivno vlogo države in državnim lastništvom. V povezavi z nedemokratičnimi političnimi režimi in razžaljenostjo poraženk prve svetovne vojne je bila prav ta ideologija zaslužna, da se Evropa po prvi vojni ni zares pobrala in da je za streznitev potrebovala še eno. Takšna slika postavlja na laž danes pogosto slišano frazo, ki jo žal ponavljajo tudi številni v javnosti vplivni ekonomisti, da je bila velika depresija tridesetih let posledica neravnovesij sistema prostega trga. Tega Berend umešča trdno v 19. stoletje in ga opisuje kot obdobje hitrega razvoja, ki je nekaterim območjem, zlasti Skandinaviji, omogočilo razvojni priključek k centru. Dinamika gospodarske rasti ter priključevanje ali zaostajanje perifernih evropskih območij sta tudi sicer glavni merili, po katerih presoja ekonomske režime. Žal pri tem ni dovolj sistematičen in analitičen, da bi lahko resno ugotavljal vzročnoposledične povezave. V tem smislu je res bolj zgodovinar kot ekonomist – niza podatke in zgodbe, o vzrokih in rezultatih pa sklepa bolj po občutku kot z uporabo stroge analitične metode.
»Slovenski prevod je tako poln strokovnih napak in jezikovnih spodrsljajev, da bi morala Javna agencija za knjigo zahtevati vračilo subvencije, SAZU pa bi morala knjigo, s katero si dela sramoto, nemudoma umakniti s trga, kupcem vrniti denar.«
Predzadnje poglavje je slavospev povojni Evropi in njenemu mešanemu gospodarstvu, ki naj bi iz vseh predvojnih režimov vzelo najboljše: racionalno usmerjanje gospodarstva z indikativnim planiranjem, pospešen tehnološki razvoj v državnih podjetjih in državno zaščitenih panogah, skrb za družbeni mir s korporativizmom in socialnimi programi, ki so se v veliki meri razvili pod okriljem avtoritarnih političnih sistemov, ter stremljenje k postopno vse bolj prostemu notranjemu evropskemu trgu. Verjetno je prav avtorjevo dokaj nekritično, morda tudi ideološko navdušenje nad tem obdobjem razlog, da nas naslednje, torej zadnje poglavje razočara. Tu se ukvarja z obdobjem globalizacije in ponovnega vzpona liberalizma od sedemdesetih let naprej. Čeprav korektno našteje večino elementov krize evropskega socialnotržnega gospodarstva, od makroekonomske stagflacije, prek finančne krize socialne države, do tehnološkega zaostajanja in izgubljanja konkurenčnosti, jih opisuje bolj kot posledico zunanjih dejavnikov in ne kot rezultat notranjih protislovij samega socialno-tržnega sistema. Zato tudi neoliberalizma, ki se je pojavil kot edina doslej realno obstoječa alternativa, ne poskuša razumeti kot logičnega rezultata zgodovinskega razvoja, temveč ga na hitro odpravi kot zgolj »očitno zgrešeni« ideološko-politični projekt.
Ne glede na te slabosti nam je na koncu knjige jasno, da zgodovine še nikakor ni konec. Če Berendovo »pozitivno seštevanje« elementov mešanega gospodarstva obrnemo v odštevanje ključnih sestavin, se nam hitro prikaže bolj zlovešča slika. Odvzemite sodobni Evropi zavezanost k enakovrednosti držav, mirnemu reševanju sporov in konkurenčnemu skupnemu trgu, in na pladnju ostanejo samo še močna vloga države, zapiranje v lastne meje in kovanje dobičkov na račun drugih. Skratka, podobne razmere, kot so zanetile že dve svetovni vojni, in danes, ko se Evropa vse bolj deli na politično močne države upnice ter politično pokorne, toda v svojem ponosu razžaljene finančne dolžnice, ne bi smeli prelahko odmahniti z roko nad takšnimi vzporednicami.
Knjiga je torej poučno in zanimivo branje za vse, ki niso ravno specialisti za ekonomsko zgodovino, ter seveda za študente različnih zvrsti družboslovja – a žal le v izvirniku, saj jo je slovenski prevod izmaličil do neuporabnosti. V njem mrgoli napačnih prevodov ekonomskega izrazoslovja. Politike uravnavanja agregatnega (ali skupnega) povpraševanja, »aggregate demand policies«, so prevedene kot »skupne zahteve politike« (str. 290). Ekonomistom dobro znana Philipsova krivulja je v izvirniku »a classic law«, klasična zakonitost, v prevodu pa »pravni opis« razmerja med brezposelnostjo in inflacijo (str. 289). »Real income« ni realni, ampak pravi dohodek (str. 87). Možnost zmanjšanja obdavčljivega dohodka za vse prejete obresti (»full deduction of interest payments in taxable income«) je v prevodu popolnoma nerazumljivo »splošno zmanjšanje plačevanja obresti obdavčenega dohodka« (str. 259). Res, težko je prevajati ekonomska besedila, če ne poznaš niti osnovnih pojmov. Če ne veš, da je »rate of return« stopnja donosa, potem so »rate of return targets« v britanskem sistemu planiranja lahko tudi »stopnje povratnih ciljev« (str. 236). Če ne veš, da je plačilna bilanca po angleško »balance of payments«, potem lahko »balance of payments decifit« namesto kot primanjkljaj plačilne bilance prevedeš kot »uravnoteženje plačilnega primanjkljaja «, in potem dodaš, da je uravnoteženje »pomembno naraslo«, čeprav je v izvirniku narasel kar primanjkljaj sam (str. 290).
Če bi se prevajalske napake nanašale zgolj na ekonomske izraze, bi to še nekako razumel. Navadil sem se že, da drugi naši družboslovci in nasploh izobraženci na ekonomijo gledajo zviška kot na nekaj, kar lahko razume in negira vsak, ki si vzame pet minut časa. Vendar so napake tudi pri pojmih z drugih strokovnih področij. Obrat evrokomunizma k socialni demokraciji Berend opiše z besedo »social-democratization«, v prevodu pa je to kar »družbena demokratizacija« (str. 288). »Legitimization« ni legitimizacija ali pridobivanje legitimnosti, čeprav je ta tujka v sociologiji in politologiji splošno uporabljana v prav enakem pomenu, kot jo uporablja Berend, ampak postane »uzakonitev« – kar je sicer po Slovenskem pravopisu eden od možnih pomenov, toda ne v kontekstu tega dela. Tako »izvemo«, da je bila Nobelova nagrada Friedmanu »uzakonitev monetarizma« (str. 285), politična propaganda, subvencije in socialne ugodnosti pa niso bili poskusi povečanja legitimnosti socialističnega režima (»attempts to legitimize«), ampak naj bi ga s temi ukrepi menda šele poskušali »uzakoniti« (str. 175). Nemški Ordoliberalen v prevodu postanejo ortoliberalci (str. 237) – še dobro, da niso bili pri Mobitelu, ker bi bili potem morda raje kar itakliberalci.
Veliko napak je tudi povsem prevajalskih ali jezikovnih, ne le strokovnih. Angleški »Principal Supply Officers Commitee« v prevodu ni odbor vrhovnih častnikov, zadolženih za preskrbo, ampak »Glavni odbor za preskrbo častnikov« (str. 90). Kratice se na veliko sklanjajo in hkrati pišejo z velikimi črkami (na primer »Perry Anderson, profesor z UCLE« (str. 281); gre seveda za ugledno UCLA, University of California, Los Angeles, kjer poučuje tudi Berend). Tudi odločitev, da se »level« praviloma prevaja kot »stopnja« in ne kot »raven«, kar bi bilo običajno ustrezneje, je zaslužna za vrsto nelogičnih in nerazumljivih stavkov.
Ne bom več utrujal z naštevanjem. Dejansko imam na vsaki tretji ali četrti strani recenzentskega izvoda označeno vsaj eno vprašljivo, če ne napačno besedno zvezo. Žal mi je, da moram to napisati, toda knjiga na številnih mestih še najbolj spominja na seminarske naloge študentov, ki obilno uporabljajo »Google translate«, ne da bi se enkrat samkrat vprašali po pomenu in vsebini tistega, kar berejo. Pardon, kopirajo in lepijo, ne berejo. Toda kdo bi lahko zameril študentom, če pa se pod takšen prevod kot oseba, odgovorna za strokovni pregled, brez sramu podpiše nekdo, ki je znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino. Če ne veste, znanstveni svetnik je najvišji strokovni naziv, ki ga lahko dobi raziskovalec, enakovreden nazivu rednega profesorja, in ko ga enkrat dobiš, ga ni treba več obnavljati. Kot brezupni opomin predlagam predstojniku dr. Lazarevića, da tole recenzijo v najboljši tradiciji luteranov s sekundnim lepilom prilepi na vrata njegove pisarne. (Razkritje: avtor tega prispevka je znanstveni svetnik in izredni profesor za področje ekonomije.)
Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
