Vsako kolo nekaj stane
Zanimivo je spremljati, v kakšno prestolnico pride Suban. Gre namreč za čisto sodobno umeščen roman, Suban ni nekje v preteklosti, pač pa v prestolnici današnjih dni, kjer je »trg pred nekdanjo pravno fakulteto« že prost avtomobilskega prometa in kjer mesto uvaja sistem izposojanja koles. To, kot se izkaže, počne na svoj način, kar nas tudi nič kaj ne začudi, politično stanje v mestu in državi pa je precej občutljivo: trenutna vlada drži v krempljih javno upravo in, kar nas najbolj zanima, policijo/notranje ministrstvo. Vse je urejeno in prikazano, kot ponavadi tudi je: običajni policisti so malce bolj človeški, čeprav to kar hitro nehajo biti, ko je treba izpolnjevati ukaze, tisti, ki ukaze izdajajo, pa so brezkompromisni in hladni stroji, sadistični aparatčiki, ki jih za ljudi prav malo briga in so zrcalni odsev vladajočih struktur. Zoprno je edinole, da se tem ljudem zgodi ljudska vstaja, zgodijo se jim protesti, ki jih sicer odnesejo s položajev, a na izpraznjene stolčke sedejo njihove kopije z drugimi obrazi in istimi jedri. In tako se dogaja kar naprej, medtem ko ljudje mislijo, da z odhodom na ulice dejansko lahko kaj spremenijo. Tisti seveda, ki grejo na ulice.
Suban kljub svojemu položaju šefa policije na periferiji ni, to si lahko takoj mislimo, tipičen predstavnik »javne uprave«. Njegovi kolegi ga celo prebutajo. Po naključju se znajde tudi na protestih in jih faše še tam, pri čemer se zgraža nad tem, da se njegovi kolegi dejansko spravijo nad ljudstvo, ki jih preživlja. In tako naprej. Suban je moralno manj oporečen, vsaj tako se zdi, kakor bi kot šef policije, čeravno na obrobju, lahko bil. Periferija je tozadevno lahko še bolj zadrta ravno zaradi kompleksa, občutka manjvrednosti. A Suban (daje vtis, da) je v splošnih življenjskih stvareh večkrat medel, neizrazit, kot uslužbenec pa vesten, čeprav v prestolnici nepomemben (in nezaželen). Tudi ko sreča skrivnostno bosonogo damo, ki v izzivalni spalni halji kot duh paradira po penzionu, kjer sploh ne prebiva, se z njo ne poda takoj v intimno razmerje, čeprav, po drugi strani pričakovano, ne ostane neprizadet pred njeno opravo in pomirjevalnim vzdušjem, ki ga dama oddaja. Ta je nekakšna dea ex machina, ki se pojavlja ravno takrat, ko se mu zdi, da je najbolj na tleh in sam. Z njegove policijske uprave mu namreč dihajo za vrat, naj se vrne v službo, sicer mu jo bojo posekali, in to na koncu res stori. Lahko bi sicer tudi ostal in se ukvarjal z zidarskimi posli, kar mu, ugotovimo, tudi leži. Vendar mu, čeravno na videz neizrazitemu, hčerkin primer ne da miru. Kako ga razreši, naj ostane bralcu v ugibanje. V taisto naj ostane tudi naslov, Tovarna koles. Ena v prestolnici zagotovo obstaja, saj jo vsi poznamo. Bolje rečeno: je obstajala. Njena preteklost je seveda povezana z romanom, sedanjost tudi, vendar naj vas to ne zmoti ali zapelje. Ali pač. Ko vam bodo naslednjič ukradli kolo, se morda velja zamisliti. Ga bo nekdo prodal ali kopičil v »višje« namene, za »višjo silo«, kakorkoli že? Višje sile dandanes namreč niso več vselej tako enoznačne kot včasih.
Roman se dogaja na dveh ravneh: ena je Subanova zgodba, druga Hanina, na videz potekata neodvisno, na koncu sovpadeta; to ni spoiler, pač pa nekakšna skorajda logična izpeljava. Zanimivo bi bilo tudi ugotavljati, kaj bi bilo, če se ne bi in bi roman ponudil dva različna konca. In kaj bi bilo, če bi Suban ostal v svoji provinci z nerazjasnjenim primerom? Romana ne gre a priori imeti za detektivko. Tudi ne za vstajniški roman. Psihološki tudi ne. In medtem ko literarna zgodovina odloča o predalih, je knjiga Tovarna koles zabeležena kot 86. knjiga Modrijanove zbirke Bralec. Ta se na koncu odloča, kako bo roman bral, ga razumel, in tudi, kje ga bo odložil; na pol poti ali na koncu. Zanimivo je tedaj tudi ugotoviti, da ne Suban ne Hana nista ostala »na polovici«.
Pogledi, let. 6, št. 19, 14. oktober 2015