Zakaj Himalaja da, Hindukuš pa ne?
Aževednik: Ilustrirani leksikon za šolarje. Urednica Maja Ogrizek. Mladinska knjiga, Ljubljana 2010. 732 str., 89,96 €
21. 05. 2011
Aževednik, leksikon za šolarje, je tako vsebinsko kot didaktično neprilagojen mladim uporabnikom. Iz splošnega leksikona pač ni mogoče narediti šolskega leksikona brez temeljitih posegov v strukturo, tematiko in formo ter brez nadgraditve za ciljno populacijo. Poleg tega v njem manjka marsikaj, kar sodi ne le v splošno znanje vsakogar, temveč tudi v šolske programe.
»Nekakšna averzija do vsega slovenskega, ne le politikov, se v leksikonu kaže vsepovsod, posebej pa na področju umetnosti.«
Leksikoni in enciklopedije so temna luknja slovenskega založništva. Izvirna dela splošne vrste lahko preštejemo na tri prste: Glonarjev Poučni slovar (1931–33, 2 zvezka), Slovenski veliki leksikon (2003–05, v 3 zvezkih) in Enciklopedija Slovenije (1987–2002, v 16 zvezkih). Nekaj več zadovoljstva občutimo, če tej beri dodamo še tuja, za slovenskega uporabnika prirejena leksikografska dela, denimo Leksikon Sova, enozvezkovno priredbo po nemškem Herderju (več izdaj, zadnja 2006), Veliki splošni leksikon nemške založbe Knaur (1997–98, 8 zvezkov) in Splošni leksikon založbe Modita po nemškem Brockhausu (en zvezek, 2006). Seveda so prevedeni in prirejeni tuji leksikoni pogosto slabo uporabni za Slovenca; v njih je vse premalo slovenskih tem in pomembnih Slovencev, pa tudi gesla za preostali svet so oblikovana po okusu dežele in jezika, kjer je leksikon izšel (v našem primeru nemško govorečih držav). Četudi so Nemci vodilni v leksikografski stroki, je vendarle presenetljivo, da so prav vsa prevedena splošna leksikografska dela, doslej izdana pri nas, nastala v Nemčiji.
Slovenski veliki leksikon (SVL), ki je v začetku tega stoletja izšel pri založbi Mladinska knjiga, je prvi izvirni slovenski splošni leksikon. Nastajal je deset let, po izvirnem načrtu in z domačimi sodelavci malone vseh strok in področij. Četudi je bil pionirsko delo, se ga je založba po spletu okoliščin malone sramovala; kaj hitro je tri debele zvezke razbila (brez omembe vrednih popravkov in dopolnil) v 12 zvezkov za knjižni klub Svet knjige, o njegovi nadaljnji usodi (popravljeni in dopolnjeni natis, elektronska nadgraditev) pa molči. Tako tisk kot tudi strokovna kritika sta leksikon zamolčala, saj je izšlo le nekaj novinarskih zapisov ob izidu, strokovne ocene pa leksikon ni doživel. Prvo znamenje, da se je s SVL vsaj znotraj založbe začelo nekaj dogajati, je bil izid Aževednika, »ilustriranega leksikona za šolarje«, ki je prišel med bralce ob lanskem slovenskem knjižnem sejmu. Ker gre očitno za derivat (izpeljanko) iz zgornjega splošnega leksikona, je treba o »šolskem leksikonu« reči kaj več.
SVL je namenjen splošni, torej izobraženi odrasli publiki, ki kdaj pa kdaj začuti potrebo, da se o kaki stvari prepriča z vpogledom v kvalificirano strokovno publikacijo, kakršna je leksikon ali enciklopedija. Aževednik je namenjen šolarjem, torej učeči se mladini, vajeni uporabe specifičnih knjig in priročnikov (učbenikov, beril, slovarjev), ki zadovoljujejo njene učne potrebe. Aževednik ni prirejen za te potrebe, saj ne prinaša specifičnih gesel, uporabnih v pedagoške namene, niti celotnega vedenja, nujnega za osnovno ali srednjo šolo, ne podaja na ustrezno didaktičen leksikografski način. Je zgolj izbor gesel iz Slovenskega velikega leksikona, ki so se uredništvu zdela primerna za šolsko rabo; ta gesla so večinoma dobesedno prepisana, torej formulirana za splošno rabo, prav nič pa prilagojena starosti in razumevanju šolske populacije. O šolski rabi leksikona v nadvse skromnem uvodu ni pojasnil.
Potemtakem Aževednik ni ustrezen leksikon za šolarje; kot izpeljanka SVL tudi ne more biti. Le dve značilnosti Aževednika lahko na zunaj pritegneta mladega, šolajočega se človeka, ki se prvič srečuje z leksikonom. To so najprej ilustracije, prevzete iz originala (risbe, zemljevidi, preglednice), večkrat pa tudi nove (poleg starih npr. številne nove fotografije). Druga stvar pa so informacije v posebnih okvirčkih, ki sicer na neleksikografski način podajajo različne informacije o določeni temi (npr. o daljnogledu ali imunskem sistemu). Te informacije so opremljene tudi s simbolnimi risbicami osmih osnovnih področij v leksikonu (narava, družba, geografija, zgodovina, umetnost, znanost in tehnika, šport in splošno). Kot rečeno, so to le zunanji znaki leksikografskega dela; notranja struktura, didaktična predstavitev pojmovnosti in stil pisanja gesel prejkone ostajajo za šolarja prezahtevni; vsekakor niso »vsevedni sopotnik za mlade radovedneže«, kot lahko beremo v predgovoru.
Urednica Maja Ogrizek piše: »Aževednik, ilustrirani leksikon za šolarje, pojasnjuje znane in manj znane dogodke iz daljne in bližnje preteklosti ter pojme in pomembne osebnosti iz zgodovine in sedanjosti.« Trditev je problematična in na majavih nogah. Pregled črke D med drugim pokaže, da v Aževedniku manjka obilica »pojmov in pomembnih osebnosti«, nekaterih prav blizu šolski populaciji. Denimo Daljni vzhod, Darej, David, december, deizem, dekan, Demokrit, Demosten, dereze, derivati, dermatologija, derviš, deseterec, desetina, despotizem, detektiv(ka), diakon, Diderot, dieta, dijak, dišavnice/dišave, divizija, divjad, dnevnik, Donizetti, dresura, Država SHS, duhovščina, Dürer, dvigalo, Dvořák, dvorec, džihad, džungla; ob njihovem umanjkanju pa se je vendarle našel prostor za debakel, diadohe, dietileter, Dinarsko gorstvo, disputacijo, Dolino smrti ali donos. K Dolini smrti pridemo celo prek angleške kazalke Death Valley; kazalk je zgolj pri črki D kar precej, mnoge so nepotrebne: design - oblikovanje, dekompozitorji - razkrojevalci, deviškorodnost - partenogeneza, disco - disko, divji petelin - petelin (?!). Primerjava z gesli iz Slovenskega velikega leksikona pokaže, da je urednica nekatera oklestila in upoštevala le delen ali en sam pomen pojma, na primer pri dekadenci (le splošen pomen, ne pa tudi umetnostni) ali diferencialu. Na novo pa je uvrstila le geslo dlančnik, kar je sicer hvalevredno, vendar za šolski leksikon odveč.
Pri bežnem pregledovanju celote se pozoren bralec, ki tehta to ali ono geslo, nenehno sprašuje: Zakaj to in ne ono? Zakaj dvoboj, ne pa dvigalo? Zakaj dharma, ne pa derviš? Zakaj datumska meja, datum pa ne? Zakaj niso v Aževedniku obdelani mesci, ki so prav hvaležna tema za šolskega leksikografa? Ali pa denimo otroške, miselne in zabavne igre? V leksikonu imamo (kar je prav) vse samostojne in neodvisne države sveta; ko pa smo pri največjih otokih, gorovjih ali puščavah, pa marsikaj brez pravega razloga in kdove zakaj manjka. Imamo Kanalske otroke in Madeiro, ne pa veliko večjih Nove Zemlje, Spitzbergov, Celebesa, Luzona ali Hokaida; lahko spoznamo Apalače, ne pa Altaja, Himalajo, ne pa Hindukuša, Skalno gorovje, ne pa Sierre Nevade, Atacamo, ne pa avstralskih puščav, Nagasaki, ne pa Nagoje. Pogrešamo celo vrsto pomembnih polotokov, gorovij, puščav: Kamčatko, Kolo, Sinaj, Pamir, Rodope, Tatre, Tjanšan, Taklo Makan. Tudi pri velemestih je Aževednik skop; čeprav imamo skoraj vsa največja, predvsem pa večino glavnih mest velikih in srednjih držav, nekateri večmilijonski kraji manjkajo (Osaka, Karači, Daka, Lagos ali Madras ...). Z geografijo je torej opravljeno dokaj na kratko.
Še večje luknje, ki jim tudi v primeru šolskega leksikona lahko rečemo pomanjkljivosti ali celo hude napake, pa najdemo pri zgodovini in literaturi (v splošnem pa celotni umetnosti). V Aževedniku najdemo svetovne zgodovinske osebnosti, ki so spreminjale svet (na primer Aleksander Veliki, Atila, Džingiskan, Karel Veliki, Marija Terezija, Napoleon, Peter Veliki, Tito, Washington; ali pa Churchill, Franco, Gandhi, Gorbačov, Lenin, Stalin) – a kaj, ko jih množica nič manj pomembnih manjka, na primer Bajazit, Barbarossa, Cromwell, Garibaldi, Ivan Grozni, Julij Cezar, Kserks, Hruščov, Franc Jožef, Nehru). Pri slovenskih politikih polpretekle dobe in posebej sedanjosti je bila urednica Aževednika načelno neizprosna, saj si niso zaslužili dostopa do šolarjev ne stari Bleiweis, Korošec ali Kidrič, pa tudi ne malo mlajši Kardelj, Ribičič, Drnovšek in Pučnik, da o še živečih Kučanu, Türku ali Janši niti ne govorimo.
Nekakšna averzija do vsega slovenskega, ne le politikov, se v leksikonu kaže vsepovsod, posebej pa na področju umetnosti. Če bežno pregledamo slovensko literaturo, jo v Aževedniku zastopajo in katastrofalno predstavljajo samo Trubar, Dalmatin, Valentin Vodnik, Prešeren, Levstik, Aškerc, Gregorčič, Cankar, Župančič in Kosovel. Bohorič, Kopitar, Miklošič, Jenko, Stritar, Kersnik, Tavčar, Kette, Murn, Finžgar, Pregelj, Gradnik, Bevk, Prežihov Voranc, Grum, Bartol, Kosmač, Udovič, Kocbek, Zupan, Minatti, Smole, Strniša, Zajc, Svetlana Makarovič ali Jančar za uredništvo ne obstajajo oziroma niso dovolj pomembni za šolske potrebe (četudi so številni med njimi mladinski pisatelji). Podobno bi lahko rekli za slikarstvo (Grohar je, Jakopiča, Pilona, Kregarja ali Stupice ni) ali glasbo (Gallus in Kogoj sta, Škerjanca in Globokarja pa ni).
Aževednik, leksikon za šolarje, ima tudi področje, označeno s posebnim simbolom, tj. šport in šah; tako upravičeno pričakujemo, da bomo našli marsikaj, kar danes zanima mlade, odraščajoče ljudi. V njem najdemo veliko večino športov (manjkajo denimo kikboks, kegljanje, balinanje, bovling, paraski, kotalkanje in balonarstvo) in nekaj športnih izrazov (bivak, bonus, diskvalifikacija, doping, ferplej, reli, sumo, trening, turnir), ob katerih ni jasno, zakaj manjkajo veliko bolj splošno znani in specifični (denimo as, blok, dan, derbi, direkt, dribling, džokej, favl, finiš, galop, kontra, klinč, kroše, lob, nokavt, ofsajd, pirueta, regata, ring, runda, salto, servis, sprint, stadion, start, treking, tuš). Leksikonu so tako svetovni kot slovenski športniki, torej »pomembne osebnosti«, zoprni tako zelo, da ni ne enih ne drugih; od Slovencev torej ni ne Štuklja in ne Cerarja, ne Daneua in ne Križaja. Za mlade ljubitelje športa bo leksikon torej veliko razočaranje.
Kaj lahko sklenemo po tem kratkem in bežnem pregledu Aževednika, leksikona za šolarje? To, da je tako vsebinsko kot didaktično neprilagojen mladim uporabnikom, smo že rekli; iz splošnega leksikona ni mogoče narediti šolskega leksikona brez temeljitih posegov v strukturo, tematiko in formo ter brez nadgraditve za ciljno populacijo. Poleg tega v njem manjka marsikaj, kar sodi ne le v splošno znanje vsakogar, temveč tudi v šolske programe. Kljub privlačnemu videzu je vsebinsko nepretehtan, tako v izbiri pojmovnih kot imenskih gesel. Tematsko so področja neusklajena; če so geografija, zgodovina, umetnost ali šport, ki smo jih podrobneje pregledali, sila luknjasti in neizenačeni, potem so nekatera področja (na primer računalništvo) nerazumljivo podrobna. Ob tem so redke napake (denimo napačno zapisano geslo dominikanci ali neprava slika ob Petru Velikem) samo pika na i vseh nesporazumov, ki gredo na rovaš uredništva Aževednika.
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
