Zamolčani »nič ni v redu«
Tina Mlakar Grandošek: Vse je v redu. LUD Literatura (Knjižna zbirka Prišleki). Ljubljana 2015, 115 str., 19 €
01. 10. 2015
Naslovna sintagma vse je v redu dobro zajame rdečo nit trinajstih kratkih zgodb v drugi knjigi kratke proze Tine Mlakar Grandošek in vstopa v dialog z obravnavano knjigo na (vsaj) dva načina. Najsi gre za pretežno optimističen ton, kot ga lahko zaznamo v zgodbi Ob meni, kjer prepirajoča se družina, bogata z okostnjaki iz omar, naposled vendarle »drži skupaj«, ali pa imamo opravka s pretvarjanjem in prikrivanjem resnice (kot denimo v zgodbi Ne povem), kjer vse je v redu simbolizira zanikanje težav oziroma nepripravljenost, da bi jih reševali. Knjigo zaznamuje jasnost tudi, če pogledamo še nekatere druge elemente, takšna je poantiranost, jezik podpira vsebino (izjema je zgodba Moje zimske počitnice, kjer posnemanje otroškega govora ne izpade najbolj posrečeno); oboje je prvencu do neke mere manjkalo.
Čeprav se (malodane paradigmatske) kratke zgodbe načeloma zatekajo k družinskim in medosebnim tematikam, pa se na njihovem ozadju zrcali tudi družbenokritična nota. Pa naj bo to kontekst, v katerem se določene osebe znajdejo (izguba službe, ekonomska neenakost, nakupovanje ...), preprosto razumevanje družine kot osnovne celice družbe, ki naj zrcali dogajanje v svetu okrog nas, ali ne nazadnje ubesedenje uporništva zadnjega časa, ki opozarja na udobje, ki nas sili v pasivnost in nezmožnost zaznavanja družbenih nepravilnosti. Poleg tega so zgodbe osredotočene predvsem na obrate in ne toliko na specifiko dogajanja, s čimer lažje odražajo splošnost neke situacije.
Toda kombinacija tovrstne jasnosti izraza in obravnave medosebnih tematik lahko hitro zapade klišejem, ki se jim tudi avtorica ni vselej uspela izognit. V zgodbi Orbitrek tako spremljamo dvojno sliko, v kateri protagonistka ob domači vadbi razmišlja o svojem dolgočasnem, opravkov polnem dnevu. Čeprav je tak pristop z vidika neskladja med zunanjo akcijo in notranjo pasivnostjo zanimiv, pa vendarle ponudi premalo svojega in še ne slišanega. Podoben občutek pusti zgodba Lunapark, v kateri spremljamo zakonca pred razhodom. Dobro spisani dialogi z nekaterimi pomenljivimi detajli ne zakrijejo manjka na idejni ravni, ki problematizira težavnost razhoda z dolgoletnim partnerjem in vprašanje, kaj se bo zgodilo z otroki.
»Čeprav se kratke zgodbe načeloma zatekajo k družinskim in medosebnim tematikam, pa se na njihovem ozadju zrcali tudi družbenokritična nota.«
Igro s klišeji je prav tako najti v zgodbi Ljubezen, le da jih tokrat avtorica obrne na glavo. Zgodba, spisana v tipičnem minimalističnem slogu (ali celo v slogu kakšne intimne enodejanke), ponuja eliptičen on-ona dialog, ki naj ponazarja izpraznjenost in neharmoničnost odnosa. Že tolikokrat viden pristop pa zadnji obrat na novo osmisli in v okviru pripovedi ustvari kontekst, ki ne ponudi zgolj pomenljive vsebine, temveč tudi zanimivo medbesedilno igro. Izpostaviti velja tudi zgodbo Stvar izbire, ki sprva daje občutek slabo prikritega končnega obrata, ki ga sumimo že od začetka zgodbe (ženska kupuje čevlje v trgovini, v kateri dela ljubica njenega moža), a se pravi obrat skriva popolnoma drugje, s tem pa tudi potencialno banalna vsebina pridobi novo razsežnost, ki razkriva širši mehanizem, v katerem so se znašle nastopajoče osebe.
Po prvencu Draga Tina smo tako pričakali knjigo, za katero se zdi, da je spisana neprimerno bolj premišljeno, in v kateri stvari niso več tako prepuščene naključjem, hkrati pa so zgodbe na jezikovni in zgodbeni ravni bolj dodelane. Tisto, kar ji umanjka (in tega prvencu nikakor ni šlo očitati), je nekaj več drznosti. Ni čudno, da zgodbi Ljubezen in Stvar izbire z nekaterimi nenavadnimi elementi tako dobro učinkujeta, podobno je mogoče zapisati tudi za vsebinsko plat zgodbe Moje zimske počitnice z malodane grotesknim obratom in zgodbo Ob meni, ki jo pripoveduje jedilna miza neke družine. Osvetljave problematik z nepričakovano izbranih zornih kotov so naposled tiste, ki nas silijo k iskanju odgovora na vprašanje, kje se v navezavi na medosebne odnose in družbeno problematiko porajata defetizem in samozanikanje, klišeji pa so tisti, zaradi katerih tolikokrat rečemo vse je v redu.
Pogledi, let. 6, št. 18, 23. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
